Sobota, 17. 10. 2020, 9.42
4 leta, 2 meseca
Pri Črnem Petru
Najstarejši slovenski ansambel: Rudeči cvet je roža, ki nikoli ne ovene #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,45
"Pozdravjeni dragi Slovijen!" To je narečni beneški pozdrav, s katerim je ustanovni član ansambla Beneški fantje, Edi Bucovaz, pozdravljal beneške Slovence in izseljence po vsem svetu v oddaji Za beneške Slovence takratnega radia Ljubljana. Zgodba ansambla, ki ga vsi poznamo po uspešnici Rudeči cvet, in ki bo nastopil tudi v nocojšnji oddaji Pri Črnem Petru ob 20. uri na Planetu, traja že skoraj 70 let, in Beneški fantje veljajo tudi za najstarejši še delujoči ansambel v Sloveniji. Kako bodo obeležili ta častitljivi jubilej in katere prigode so najbolj zaznamovale njihovo dolgoletno delovanje, nam je v pogovoru zaupal pevec in vodja ansambla Tomaž Kobol.
Kmalu po nastanku ansambla leta 1952 so se skoraj vsakodnevno, včasih celo večkrat na dan, začeli vrstiti nastopi, na katere so se fantje sprva vozili kar s konjsko vprego. Nam lahko poveste kaj več o tem?
Res je, da je ansambel Beneški fantje v takratnem času izjemno veliko nastopal. Do leta 1994 je Peter Ajdič, kitarist v ansamblu, naštel enajst tisoč nastopov, do današnjega dne pa jih lahko skoraj podvojimo. Takrat so se fantje vozili na nastope kar s konjsko vprego, saj ni bilo veliko avtomobilov, ki bi imeli prostor za šest ljudi (pet članov ansambla ter povezovalca – humorista) in njihovo opremo – kontrabas, harmoniko in kitaro. Vedno se je zelo mudilo na nastope in kasneje tudi na snemanja, saj skoraj ni bilo dneva, da ne bi bilo koncerta. Ob nedeljah pa je bilo sploh pestro. Začelo se je z nastopom takoj po maši, nato pa je sledilo še pet ali več nastopov širom po Sloveniji.
Beneški fantje so sprva igrali brez ozvočenja, ko pa so nekoč po nastopu v Franciji kupili manjši pevski in kitarski ojačevalec in ga na nastopu privezali na drevo, je ta od samega napora dobesedno zgorel v krošnji drevesa. To je le ena izmed mnogih dogodivščin ansambla Beneški fantje.
Beneški fantje v oddaji Pri Črnem Petru, ki bo na sporedu v soboto ob 20. uri na Planetu.
Ste najstarejši še delujoči ansambel v Sloveniji in kmalu praznujete že 70. obletnico svojega neprekinjenega delovanja. Načrtujete kaj posebnega ob tej častitljivi obletnici?
Kot najstarejši slovenski še delujoči narodnozabavni ansambel bomo leta 2022 obeležili 70 let neprekinjenega delovanja. Drži, da so vsi najstarejši člani, s katerimi sem prepeval več kot 12 let, že umrli. Kot poslednjega smo na zadnjo pot v septembru pospremili harmonikarja in pisca glasbe Igorja Habbeta. Na grobu smo mu, tako kot vsem pred njim umrlim članom ansambla Beneški fantje, zapeli v slovo. Do zadnjega diha je s svojimi deli sodeloval kot častni član.
Za 70. obletnico upamo, da bomo lahko zaigrali po slovenskih krajih in da bo zahrbtni virus, ki nam vsem streže po življenju, že preteklost, in da bo glasba v živo, pred našim zvestim občinstvom, spet srčno zaživela.
Čeprav se je zamenjalo kar nekaj članov ansambla, Beneški fantje niso nikoli prekinili svojega delovanja. Kaj je tisto, kar vse, ki so bili v skupini, najbolj povezuje?
Menim, da je osnova čut v srcu do beneške glasbe, znanje, vestnost in prijateljstvo med člani ter čim manj kompliciranja in ohranitev vsega naravnega v glasbi, brez nekega prisiljenega umetnega dodatka, torej ohranitev pristnosti! Tako kot pri vinu – starejše je, boljše je, če je že v naravi dobro in ga dobro hranimo!
Zraven spada tudi pozitiven odnos do občinstva in vedro pristno vedenje na vseh javnih nastopih, snemanjih in na vajah. Treba se je tudi marsičemu odpovedati na račun glasbe ter vedno dati občinstvu glasbo z vsem srcem in z dušo. Če teh vrlin in vrednot ni, potem gre lahko hitro narobe in taka skupina razpade, pa če je bila glasbeno še tako moderna.
Večina vas prepozna po nepozabni uspešnici Rdeči cvet, ki je ansambel verjetno najbolj zaznamovala.
Rudeči cvet – drži, da ta roža nikoli ne ovene. Včasih bi vsaj na snemanjih za televizijske oddaje raje zaigrali katero drugo našo pesem, ki nam je mogoče bolj pri srcu kot tretja "naj viža" prejšnjega stoletja, a snovalci oddaj vedno izrazijo željo po tej, že kar ponarodeli pesmi (smeh, op. p.).
Katera skladba pa je vam najljubša? Katero sami najraje zaigrate?
Meni je najlepša pesem Modro nebo, za katero je melodijo prispeval Igor Habbe, besedilo pa Peter Ajdič, ki tako lepo zasanjano predstavlja minljivost dneva in noči samo s pogledom v nebo. V to kategorijo spadajo še Beneška zemlja, Balada moje kitare, Goslač, S kitaro po svetu, Študentovo slovo, Riževa polja, ki še ni posneta, Topoli šumijo in mnoge druge.
V ansamblu zdaj igrajo Tomaž Kobol, Hlede Fabio, Frenci Kušar, Kristanc Vido in Jože Prek.
Nam za konec lahko zaupate še kakšno zabavno prigodo, s katerega od vaših koncertov?
Med dogodki mi je ostal v spominu ta, ko smo še s starejšimi člani ansambla imeli nastop v Metliki. Peljali smo se po neki gozdni bližnjici in opazili napis "Območje medveda, gibanje na lastno odgovornost!" Takrat sem zapeljal v veliko blatno lužo, iz katere nikakor nisem mogel. Fantje so stopili iz avta in z vso silo potisnili vozilo iz blata. V blatnih čevljih in v umazanih uniformah smo se odpeljali naprej po gozdni poti in takrat nam je pot prekrižala medvedka z mladiči.
Kitarist Peter Ajdič je vedno imel smisel za humor in je pripomnil, da bi lahko medvedi prišli nekaj minut prej, da bi potisnili avto iz blatne luže. Za silo smo očistili obleke, a umazanija nas ni ustavila in tudi ni vplivala na kakovost nastopa (smeh, op. p.).
