Sreda, 9. 12. 2020, 10.18
3 leta, 11 mesecev
Preživetje v divjini
Pogumni 70-letnik je moral priznati premoč divjini #video
V oddaji Preživetje v divjini je meje svoje vzdržljivosti tokrat preizkušal najstarejši tekmovalec do zdaj. Sedemdesetletni Branislav iz Spodnje Polskave je s svojo jekleno voljo in pogumom navdušil gledalce, vseeno pa je moral predčasno odnehati, saj je njegova telesna temperatura padla že na 34,1 stopinje Celzija. Čeprav mu ni uspelo dokončati izziva Braneta T. Červeka, je bil zelo hvaležen za novo nepozabno izkušnjo. V pogovoru nam je med drugim zaupal, katere so bile po njegovem mnenju ključne napake, ki so vodile v predčasen konec.
Kljub vztrajnosti in odločnosti, da boste končali preizkušnjo, ste morali odnehati, saj se je vaša telesna temperatura približevala nevarni meji. Ste bili razočarani, ko ste morali pozvoniti na zvonec?
Moram reči, da nisem razočaran zaradi nedokončanja preizkušnje preživetja v divjini. Bolj sem presenečen nad odzivom telesa, ko je temperatura padala. Poznavanje tega mi je zdaj bližje. Seveda nisem vesel predčasnega odstopa, niti najmanj, sem pa zadovoljen, da sem se, recimo temu, zadnji čas pravilno odločil in odstopil.
Povedali ste, da je mraz močno vplival tudi na vaše gibe. Kako ste občutili podhladitev in o čem ste razmišljali?
Mraz in ohlajanje telesa naredita svoje. Poskusiš narediti vse, da se stanje ne bi še poslabšalo. Da ne bi naredil česa nenadzorovanega in se poškodoval. Trudiš se maksimalno osredotočiti na vse, kar delaš, in iščeš rešitve. Preprosto, cilj je popraviti stanje duha in telesa.
Menite, da ste naredili kakšno napako, ki vas je privedla v ta položaj? Kaj bi naredili drugače, če bi lahko zavrteli čas nazaj?
Zdaj vem, da je bila narejena velika napaka pri iskanju žaginega lista. V vodo bi moral slečen. Na brežini bi me čakala suha oblačila in obutev. Mokre hlače in nogavice so terjale svoj davek. Tudi če bi se dalo izdelati žago, mislim, da z njo ne bi bilo mogoče prežagati česa pametnega. Splav bi naredil tako, kot sem ga, in tako prihranil dve uri dragocenega časa ter ohranil temperaturo telesa. Tako bi na na drugo stran jezera priplaval še po soncu. Razmere bi bile vsekakor primernejše za gretje telesa. Ogenj? Ne morem trditi, da bi mi ga v tem primeru uspelo zanetiti.
Kaj je bil za vaš glavni nauk te izkušnje?
Nikakor mi ni žal udeležbe pri podvigu. Odnesel sem dobre izkušnje iz prve roke. To mi veliko pomeni. Če bi se odločil še kdaj, bi vsak korak trikrat premislil. Prvo hop, potem pa skoči.
Kaj je bila prva stvar, ki ste jo naredili, ko ste prišli domov?
Na poti z avtom iz Ljubljane do doma, dolgi približno 110 kilometrov, sem se kar dobro ogrel. Res pa je, da noge še niso bile čisto prave, zato sem vozil še bolj previdno kot običajno. Doma me niso pričakovali, tako da sem jih pošteno presenetil. Mislim, da so bili kar malo razočarani, a niso hoteli pokazati.
Kaj so rekli, ko ste jim povedali, kako je preizkušnja potekala in se končala?
Razložil sem jim, da zadeva ni tako preprosta in da sem zadovoljen s prikazanim. Potem smo malo predebatirali potek dogajanja, predvsem z mojega zornega kota. Bilo je veliko vprašanj, odgovorov, mnenj, predvidevanj ... Vsekakor si štejem v čast, da sem med množico kandidatov prišel v izbor za nastop v oddaji Preživetje v divjini. Bilo je naporno, a mi ni niti malo žal. Še eno lepo, nepozabno doživetje.
1