Sreda, 27. 5. 2020, 14.52
4 leta, 7 mesecev
Preživetje v divjini
Ekstremna športnica priznala: Trma tokrat ni bila moja zaveznica #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,39
V zadnji oddaji Preživetje v divjini smo na izzivu preživetja spremljali ultramaratonsko kolesarko in vzdržljivostno športnico Bernardo Jurič. Čeprav je vajena ekstremnih podvigov, ji je inštruktor Brane T. Červek pripravil izziv, iz katerega se je o sebi naučila marsikaj novega. V pogovoru nam je zaupala, kako je doživljala najtežje trenutke preizkušnje in kateri podvigi jo v bližnji prihodnosti še čakajo.
Za vami je res zahteven izziv. Kljub vsem kriznim trenutkom ste vztrajali do konca in dočakali jutro. Ste bili na koncu iskreno zadovoljni z doseženim, čeprav ste bili na trenutke videti razočarani, ker niste v celoti opravili vseh Branetovih izzivov?
O odstopu nisem razmišljala, ker noči ne bi mogla preživeti, ampak sem bila bolj nezadovoljna, ker nisem izpeljala vseh Branetovih nalog, kot si jih je zamislil. Takrat sem res pomislila, da je vseeno, ali nadaljujem ali gremo vsi skupaj domov spat. Tisti trenutek mi je bilo brez zveze nadaljevati.
Kako sicer gledate na poraze oziroma na to, da vam včasih kaj ne uspe tako, kot si želite? Kako hitro se s tem sprijaznite?
Poraz sprejemam kot neprijeten občutek, res pa je tudi, da je takrat moje razmišljanje usmerjeno v iskanje odgovora na vprašanje, kako bi se bilo mogoče porazu izogniti. To, kako hitro se sprijaznim s porazom, je odvisno predvsem od vsebine poraza. Gre za moj lastni občutek, ne dojemam ga vedno kot neuspeh. Včasih je kriv samo način, kako se stvari lotim, in ne moja nemoč. Ampak v življenju je treba znati živeti še z marsičim drugim, ne samo z zmagami.
Za vami je več ekstremnih podvigov, na katerih ste resnično preizkusili svoje meje. Kam bi po zahtevnosti uvrstili izziv, ki ga je za vas pripravil Brane? Kaj je bilo za vas najtežje?
Prav gotovo mi je bil najtežji del Preživetja v divjini občutek, da je nadzor v tujih rokah, čeprav ima Brane več kot dobre roke. Moji največji podvigi so bili vedno v solistični izvedbi, ko si sam s sabo, ko scenarij vsake sekunde avanture nastaja v tvoji glavi. Tam brez razmišljanja zaupam svoji moči in občutkom, čeprav ugotavljam, da vedno teže nadziram samo sebe. Morda so za to kriva tudi leta (smeh, op. p.).
Na trenutke Branetovih nasvetov niste najbolj upoštevali, na kar je tudi sam večkrat opozoril. Vsake stvari ste se raje lotili nekoliko po svoje. Zakaj?
Ne vem, zakaj ga nisem poslušala. Morda zato, ker vedno preverjam še drugo plat, ne le tisto, ki mi je ponujena. Sem si pa prav z neposlušnostjo že večkrat pridobila nasmeh na obraz. Nikoli ne bi prekolesarila Avstralije, če bi poslušala zdravnika, ko sem imela sončne opekline, nesrečo s cestnim vlakom in še bi lahko naštevala (smeh, op. p.).
Ampak trma tokrat vseeno ni bila ravno vaš zaveznik. Kaj vas je ta izkušnja naučila?
Strinjam se, da trma tokrat ni bila moja zaveznica. Priznam, da sem trmasta, a prav trma me je že neštetokrat izvlekla iz blata. Vseeno pa običajno prinese s sabo še kakšno težavo - tokrat jih je bilo več. Spoznala sem, da potrebujem še več urjenja z Branetom. Upam, da bo to mogoče čim prej (smeh, op. p.).
Med oddajo ste rekli, da je čas vas sovražnik in da na vaših podvigih ponavadi ni bistven dejavnik. Je bilo to krivo, da ste na trenutke delovali nezbrano in neorganizirano?
Da, na mojih avanturah čas ni tako pomemben dejavnik. Dirko oziram lastno bitko končaš, ko prideš na cilj. Dirka se konča, ko zadnji tekmovalec pride v cilj. Pravzaprav sploh nimam ne ure ne doma. Merjenje časa mi gre na živce. Imam čisto dovolj sestankov v službi, ki so ob določeni uri, in iskanja prostih minut ves dan, da lahko vsaj za trenutek dam možgane na "off". Ko hodim, tečem ali kolesarim, počenem to v svojem tempu. Če čutim, da potrebujem trenutek premora ali nekaj ur strmenja v nebo oziroma tla, si bom to privoščila. To mi daje energijo, motivacijo, pomaga usmeriti moje misli k cilju, ki je pred mano.
Med prečkanjem soteske po vrvi ste pri obratu nekoliko otrpnili, čeprav ste pred tem rekli, da vas ni strah višine. Zakaj se je to zgodilo?
Bila sem žejna, že nekoliko dehidrirana. Spomnim se, da sem se želela pred prečkanjem soteske po vrvi v tistem tolmunčku malo odžejati z vodo, pa mi Brane ni dovolil. Rekel je, da si je še nisem zaslužila. Zase vem, da me dehidriranost spravi ob vso energijo, sem kot cunja, začne me boleti glava. Lahko zdržim ves teden brez hrane, brez vode pa ne morem biti dolgo. Običajno čez dan spijem zelo veliko vode, moram se nadzorovati, da ne presežem petih litrov tekočine na dan. Posledica dehidracije je bil padec koncentracije. In rezultat ste videli (smeh, op. p.).
Ko vas je mrzla voda podhladila, smo dobili občutek, da boste morali odnehati. Kako ste sami to občutili?
Morda me je tako hitra podhladitev še najbolj presenetila. Prav gotovo ni zeblo nevronov v glavi, na mojem telesu pa je bilo videti, da me zebe, kajne? V takšnih trenutkih ne moreš razmišljati, saj nizka telesna temperatura upočasni delovanje možganov in dihanje, težje razumeš, kaj se ti dogaja, zato se tudi težje odločiš, kaj storiti.
Bili ste povsem na dnu, potem ko vam je z Branetovo pomočjo uspelo zanetiti ogenj, pa ste oživeli. Kakšna čustva so vas takrat preplavila?
Začutila sem naval energije, navdušenje, oživela sem. Ogenj me je spet spravil k življenju.
Kaj bi danes naredili drugače?
Še enkrat moram priznati, da moja trma tokrat ni bila primerna, je pa po svoje razumljiva, saj je moja neločljiva spremljevalka, brez nje mi ne bi uspelo narediti nič od tega, kar sem. Hvala vam, da ste me izbrali za snemanje v vaši oddaji. Prav gotovo mi bodo pridobljene izkušnje v pomoč pri naslednjih avanturah.
Kateri je vaš naslednji ekstremni podvig?
Če se bodo ukrepi za zajezitev širjenja epidemije v svetu sprostili in gorska kolesarska dirka The Silk Road Mountain Race v Kirgiziji ne bo odpovedana, bom 14. avgusta štartala na tej dirki brez spremstva. Upam samo, da me ne zamete sneg (smeh, op. p.). Med cilji do mojih polnih 49 let je opraviti vseh devet modulov v Branetovi šoli preživetja v naravi The School of Survival From Nature. Preostali ekstremni načrti pa naj za zdaj ostanejo še skrivnost.
