SiolNET. Planet TV Preživetje v divjini
0,56

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Preživetje v divjini

Slovenka, ki je z zlomljenim rebrom dokončala ultramaratonsko preizkušnjo v Avstraliji #foto

0,56

termometer

Na izzivu preživetja v oddaji Preživetje v divjini, ki jo lahko spremljate vsak torek ob 21. uri na Planetu, se bo tokrat preizkusila ultramaratonka in ekstremna športnica, ki je prekolesarila 12 tisoč kilometrov po Avstraliji, Bernarda Jurič. V pogovoru pred preizkušnjo nam je pripovedovala o svojih ekstremnih preizkušnjah in o tem, kako je videti njen vsakdan, v katerem športa ne manjka, in zakaj v svoji hiši nima tople vode.

Preživetje v divjini Planet TV Spet odpiramo prijave v oddajo Preživetje v divjini

Ste ekstremna športnica, ultramaratonska tekačica in kolesarka. Kako ste "zajadrali" med tovrstne športe, za katere lahko rečemo, da niso povsem običajni?

Najlaže bi se opisala kot avanturistko, hčerko Mad Maxa, bolj kot ekstremno športnico (smeh, op. p.). V zadnjih nekaj letih mi je uspelo po Avstraliji narediti nekaj norih kolesarskih "bikepacking" dirk s cestnim in gorskim kolesom, brez spremstva in pomoči tretje osebe. Tam, kjer velja nepisano pravilo, da se vsega, kar leze, ne dotikaj oziroma Do Not Touch (Ne dotikaj se!, op. p.). 

Urednik moje knjige me je opisal kot ambasadorko življenja in norosti. Pozimi kolo zamenjam za tekaške in turne smuči. Tudi na pilates žogo rada skočim in delam na njej počepe. Sicer pa na področju športa nimam kaj veliko znanja, imam le diplomo vaditeljice trakov TRX, ki so me prav tako navdušili.  

Preživetje v divjini Foto: osebni arhiv

Kolo je bilo moje prevozno sredstvo za v osnovno šolo. Kot šestletna deklica sem se s ponijem, otovorjenim s smučmi, vozila do najbližjega haloškega hriba, pri osemnajstih sem prekolesarila svojo prvo 100-kilometrsko nočno turo, potem pa sem vsako leto dodala kakšen kilometer. Če malo pomislim, pa se nobena ultra, naj bo tekaška ali kolesarska, ni zgodila kar čez noč.

Verjetno je potrebno veliko treninga in odrekanja. Kako je videti vaš vsakdanjik?

Glede na to, da so moje avanture moj dopust, se moram zanje usklajevati s svojim delovnikom, ta pa običajno ne traja osem ur. Konča se, ko je končano delo. Morda mi tudi zaradi tega skupinski treningi ne ustrezajo. Ali pa imam premalo črednega nagona. Živim na Štajerskem, v vasi Pleterje pri Ptuju. 124 kilometrov imam s kolesom do pisarne v Ljubljani, kjer delam, po avtocesti je tri kilometre manj. Pred kakšno bolj resno avanturo imam treninge skoraj vsak dan. Kombinacija vaj za moč, kardio treningi, fitnes, kolo ali tek. Včasih tudi dvakrat na dan.

Preživetje v divjini Foto: osebni arhiv

Sicer pa sovražim budilko, ki se oglasi ob 4.29. Ob 5.03 me začne po telovadnici, zdaj na prostem, v Slovenski Bistrici, preganjati moj trener Franci. Z mano dela že kar nekaj let. Po uri in pol skočim v oblačila za službo, sledi vožnja in ob osmih začenjam delovni dan v ljubljanski pisarni ali kje na terenu. V avtomobilu vedno vozim kakšen kos športne opreme. Za vikende imam navadno daljše ture, kolesarske ali tekaške. Moja ljubezen so kolo, hribi in smuči.

Preživetje v divjini Foto: osebni arhiv

Kateri pa so vaši največji podvigi? Povejte nam kaj o Avstraliji in drugih preizkušnjah, na katerih ste sodelovali.

Preživetje v divjini Foto: osebni arhiv Marca 2018 sem odpeljala Indian Pacific Wheel Ride – IPWR, 5.500 kilometrov dolgo pot od Pertha do Sydneyja, septembra istega leta pa še Terra Australis Bike Epic – TABE, 6.200 kilometrov dolgo pot od Cape Yorka do Wilsons Proma. Ta druga je bila v več kot 60 odstotkih "off road". Tako sem v dveh mesecih leta 2018 po Avstraliji zarisala dve kolesarski sledi v Avstraliji, v 27 dneh vodoravno IPWR in v 34 navpično TABE. Povezala sem štiri skrajne točke tega kontinenta. Obe poti opisujem v knjigi z naslovom 12.000 kilometrov greha.

Lani sem v septembru odpeljala še nekoliko krajšo "solo bikepackig" dirko Race to the Rock – RTR, 3.000 kilometrov najhujše divjine v 17 dneh. Ta dirka na gorskih kolesih se začne vsako leto drugje, vedno pa na morski obali, medtem ko je cilj Uluru, sveta skala domorodcev v središču Avstralije. Na RTR sem si na 310. kilometru zlomila rebro.

Ponoči  sem namreč zletela preko balance, naslednjih 2700 kilometrov pa sem prekolesarila z bolečinami v prsih. Predstavljate si moje muke, ko sem dvigovala kolo prek debel ogromnih evkaliptusov, skal, ob prečkanju rek, premagovanju milijonov grbin. Težko mi je bilo postavljati šotor in zlesti vanj, še teže se je bilo zjutraj spraviti iz njega, vendar so me protibolečinske tablete in energija narave, ki sem jo na neki nori, čudežni način črpala iz okolja, pripeljali do cilja. In to po vseh pravilih, ki veljajo za te dirke, na kar sem ponosna.

Takrat sem se zelo pogosto spomnila besed Petre Majdič, ki mi je pred 24-urnim tekom na smučeh na Rogli rekla: "Ko ti bo težko, ti samo štej: 1, 2, 3, 4, 5. In potem spet: 1, 2, 3, 4, 5." Velikokrat sem štela. Bolečina obstaja samo takrat, ko o njej razmišljamo. Govorila sem si: "Bernarda, bolijo samo nevroni, ne rebro." Takrat mi ni bilo do smeha. A v srcu sem bila srečna – in ta občutek še kar traja. Bila sem deležna enkratnega privilegija, da sem lahko v nekaj stokilometrskem radiju avstralskega Outbacka energijo iz divje narave imela samo zase. Na neki nerazložljivi način je prihajala vame in mi dajala moč.

Preživetje v divjini Foto: osebni arhiv

Niti pozimi ne počivam, takrat kolo zamenjam s tekaškimi smučmi. V letih 2014 in 2015 sem pozimi v sedmih dneh pretekla 440 kilometrov od ruske do švedske meje prek Finske ob 69. vzporedniku. Marca 2017 sem pretekla 900 kilometrov od severnega vzporednika na Finskem do Arktičnega morja na Norveškem, pot pa končala s kopanjem v oceanu.

Ni pa vselej šlo vse po načrtu, imeli ste tudi nekaj nezgod, ki pa so se na srečo dobro končale.

Preživetje v divjini Foto: osebni arhiv Ja, tudi kar nekaj nesreč sem imela, a na srečo je trpela samo moja koža. Lani mi je za 1. maj, ko sem sestopala s Triglava, spodrsnilo na zadnji prečki pred kočo na Kredarici. Odkotalila sem v skoraj do "šanka". Še dobro, da je bilo več kot tri metre snega, da so bile skale pokrite s snegom, tako sem se samo malo porezala s cepinom po hrbtu in jo odnesla brez pravih poškodb. Odsmučala sem v dolino in se odpeljala direktno v ptujsko bolnišnico, da so mi oskrbeli rane.

Največ pa sem tvegala za svoj 45. rojstni dan, ko sem kolesarila po Avstraliji in me je s ceste odpihnil cestni vlak. To prigodo sem opisala v knjigi. Zgodb o mojih drugih padcih pa ne bi pripovedovala, da me ne bi kdo posnemal (smeh, op. p.).

Tekmovalce pred oddajo po navadi skrbi plavanje v ledeno mrzli vodi. Vi pa pravite, da se vedno umivate v mrzli vodi v sodu pred hišo. To za vas verjetno ne bo večja težava?

Ko sem se prvič vrnila iz Finske, je bila moja prva investicija finska savna. Pozimi moram vodo v vrtni cevi zapreti, zato sem si omislila 250-litrski sod, v katerem se namakam. Kopam oziroma namakam se brez oblačil, da se nato lahko oblečem v suha. Upam, da sem bom lahko slekla in da boste takrat kamere izklopili (smeh, op. p.).

Povedali ste, da se trudite živeti po konceptu "zero waste". Kaj to pomeni v praksi?

"Zero waste" v družbenem smislu. Ne zanimajo me množične prireditve, razni maratoni z ne vem koliko tisoč udeleženci, ne potrebujem "starterja" in poka pištole. Ne potrebujem vrečke odvečnih izdelkov, ni mi do tega, da se za deset kilometrov teka ali 100 kilometrov kolesarjenja odpeljem na drugi konec Slovenije. Imam vrt, permakultura je moj način obdelave. Zame sta kakovost in trajnost izdelka, pred količino, edina sprejemljiva.  

Preživetje v divjini Planet TV Veste, kaj je švedska bakla? #video 360°

Ste pred oddajo že poznali kakšne tehnike preživetja oziroma ste jih pred tem že preizkusili?

Nisem netila ognja, delala bivaka, tudi kar nekaj oddaj o preživetju sem spregledala. Sem pa velikokrat prenočila v naravi, vendar sem na svoje avanture šla z minimalno opremo, ki mi je omogočala preživetje. Moj dom, ki ga vozim na kolesu, je polkilogramski šotor, velikosti polovice plastenke, ob njem so še spalna vreča in podloga ter črpalka za filtriranje vode. Črpalka mi je zelo prav prišla v Avstraliji, kjer vode ni bilo tudi 500 in več kilometrov in kjer sem lahko samo upala, da bom v rekah našla tudi vodo, ne samo peska.

Preživetje v divjini Foto: osebni arhiv

Glede na to, da ste že doživeli kar nekaj ekstremnih preizkušenj, mislite, da vas v oddaji lahko kaj preseneti? Kakšen izziv bi vas lahko premaknil iz območja udobja?

Vedno nas lahko kaj preseneti. Po navadi najbolj presenetijo preproste stvari. Pa takrat, ko nam zmanjkuje časa, ko postanemo odvisni še od kakšnega drugega parametra, na katerega nimamo vpliva. Ne nosim ure in je ne uporabljam, doma v hiši nimam ure. Sovražim časovni pritisk, zato so mi "solo bikepackig" dirke zanimive; nisi omejen s časom. Svojo dirko si končal, ko prideš v cilj, ko tvoj sledilec ugasne. Tam ni žarometov, ki bi te slavili, običajno si sam, srečen in ne osamljen. V "sport trackerju" ostane za vedno zapisana zgodovina poti, tebe pa preplavljajo nori občutki. Iz cone udobja me vedno bolj potegnejo avanture, ki so pristne. Pritegne me narava, ki je še čista, nedotaknjena, ki je človek še ni poteptal.

Preživetje v divjini Foto: osebni arhiv

Vas pred oddajo kaj posebej skrbi?

Oddaja mi predstavlja izziv. Glede na to, da Brane T. Červek skoraj vsakega pelje v vodo, upam, da ne bom žejna. Lakota pa me ne skrbi, imam še nekaj zaloge. Mraz? Samo migati je treba! (smeh, op. p.)

Preživetje v divjini

Preživetje v divjini Planet TV Tekmovalca navdušila: noč v divjini sta mirno prespala #video Pri Črnem Petru Planet TV Zgodba o treh prašičkih v oddaji Pri Črnem Petru #foto
Spremljajte nas na omrežjih FacebookInstagram, Twitter in YouTube. 

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 7
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin