Torek, 26. 10. 2021, 10.27
3 leta, 1 mesec
Jih sploh lahko še kdo reši pred pogubo?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
7,08
30
Sebastian Kurz je veljal za sodobnega konservativca, ki mu je uspelo najti čarobno formulo za uspešno prihodnost konservativnih strank v Zahodni Evropi. Zaradi afer, ki so pripeljale do njegovega odstopa s čela avstrijske vlade, je njegova zvezda izgubila precej sijaja. To je še en udarec za zahodnoevropske konservativce, ki so zadnja leta v krizi.
V zadnjem času so zahodnoevropski konservativci doživeli nekaj hudih udarcev. Zahodno od črte Szczecin–Trst bodo tako po odhodu CDU/CSU z oblasti konservativci iz vrst Evropske ljudske stranke ostali samo še na čelu avstrijske vlade.
V Nemčiji se po 16 letih z oblasti skupaj z Angelo Merkel poslavlja CDU/CSU. Oktobra letos so na Norveškem po osmih letih vladanja v opozicijo odšli konservativci Erne Solberg. Če gledamo širše po zahodnem svetu, so del tega trenda tudi ZDA, kjer je moral januarja letos Belo hišo po prvem mandatu zapustiti republikanski predsednik Donald Trump.
Spodrsljaj čudežnega dečka evropskih konservativcev
V naši severni sosedi je Avstrijska ljudska stranka (ÖVP) še vedno na oblasti, a se je moral – vsaj začasno – z oblasti posloviti čudežni deček in veliki up evropskih konservativcev Sebastian Kurz. Mladega kanclerja je pokopalo nepremišljeno in neprevidno komuniciranje s svojimi tesnimi sodelavci. Bo pa Kurz po odstopu imel še vedno velik vpliv na vodenje vlade kot nekakšen neformalni kancler v senci.
Po odhodu Merklove iz berlinske kanclerske pisarne bo država onkraj Karavank ostala edina zahodnoevropska članica EU, ki ji bo vladala stranka iz vrst Evropske ljudske stranke. Konservativci so – če upoštevamo samo tiste članice EU, ki v času hladne vojne niso bile del komunistične Evrope – poleg na Dunaju na oblasti še v Atenah in Nikoziji, vsepovsod drugje so na oblasti liberalci ali socialdemokrati.
Konec zlatih časov Evropske ljudske stranke?
Še pred leti, na primer leta 2010, so politiki iz vrst Evropske ljudske stranke vodili skoraj vse najpomembnejše članice EU: Nemčijo, Francijo in Italijo. Tudi v Veliki Britaniji, ki zdaj seveda ni več članica EU, so bili leta 2010 na oblasti konservativci. Britanski konservativci so bili člani Evropske ljudske stranke do leta 2009.
Krščanska demokratka Angela Merkel se bo s čela nemške vlade verjetno poslovila v začetku decembra. Stranke, ki so del Evropske ljudske stranke, po njenem odhodu vsaj nekaj časa ne bodo več vodile nobene velike zahodnoevropske države.
Zdaj bo v Berlinu številka ena kmalu postal socialdemokrat Olaf Scholz, v Elizejski palači je liberalec Emmanuel Macron, italijanski premier pa je neodvisni Mario Draghi. V Španiji, ki je prav tako velika zahodna članica EU, vlada socialist Pedro Sanchez.
Velik polom CDU/CSU v Nemčiji
Vsekakor so zahodnoevropski konservativci, še zlasti tisti, ki so združeni znotraj Evropske ljudske stranke, v veliki krizi. Predvsem zaradi njene velike teže je pomembno dogajanje v Nemčiji, ki ima v veliki meri v rokah škarje in platno EU. V Nemčiji se je še pred meseci zdelo, da bo po letošnjih volitvah po avstrijskem zgledu nastala koalicija med konservativci in Zelenimi, ki se ji bodo pridružili tudi liberalci (t. i. jamajška koalicija).
Na koncu pa je zmagal Scholz s svojo SPD, za katero se je še pred kratkim zdelo, da je to na pol mrtva stranka, ki je tik pred propadom. Morda oziroma verjetno bi bila zgodba precej drugačna, če bi CDU/CSU za kanclerskega kandidata postavila priljubljenega bavarskega ministrskega predsednika Markusa Söderja, Zeleni pa Roberta Habecka.
Bo CDU/CSU preživela v opoziciji?
Tako pa so imeli nemški volivci na izbiro tri medle in nekarizmatične kanclerske kandidate (ki so za nameček v kampanji delali velike napake), med katerimi so na koncu izbrali najmanj slabega med slabimi. Vprašanje je, kaj se bo s CDU zgodilo v opoziciji. Se bo njihova volilna baza še naprej drobila?
Če je Evropska ljudska stranka v državah zahodno od črte Szczecin–Trst trenutno v krizi, pa je precej uspešnejša vzhodno od te črte. Premierji iz vrst Evropske ljudske stranke tako vodijo Grčijo, Ciper, Slovenijo, Slovaško, Hrvaško, Latvijo in Romunijo. Pred odhodom Fidesza iz Evropske ljudske stranke je bila na tem seznamu še Madžarska. Tem državam lahko prištejemo tudi Poljsko, ki jo vodi konservativni premier iz vrst Evropskih konservativcev in reformistov. Predsednika vlade iz vrst Evropskih konservativcev in reformistov bo verjetno v bližnji prihodnosti dobila tudi Češka. Na fotografiji: slovaški premier Eduard Heger (levo) in njegov grški kolega Kiriakos Micotakis.
Bodo bolj liberalni, propodjetniški volivci CDU nov pristan našli v FDP Christiana Lindnerja? Bodo bolj levo usmerjeni volivci CDU, za katere so povrhu podnebne spremembe in okolje glavna tema, še v večjem številu prestopali v tabor Zelenih? Bo AfD na koncu uspelo k sebi privabiti tudi bolj desno usmerjene volivce CDU na zahodu Nemčije?
Nemški konservativci iščejo rešitelja
V CDU nekateri rešitelja nemškega konservatizma vidijo v Friedrichu Merzu, dozdajšnjem večnem poražencu v boju z merkeljansko strujo znotraj CDU. Spet drugi opozarjajo krščanske demokrate, da potrebujejo osvežitev in nov začetek. Bi bil ta nov začetek lahko Jens Spahn, odhajajoči nemški minister za zdravje, ki pravi, da je njegova poroka z moškim znak konservatizma? Ali pa se bo na koncu na vrh CDU zavihtel kdo tretji?
Na prvi pogled se zdi, da na zahodu stare celine še vedno obstaja konservativna zgodba o uspehu – Velika Britanija. Tu konservativci nepretrgoma vladajo od maja 2010. Toda tudi na Otoku ne manjka črnogledov.
Črna prihodnost za britanske konservativce?
Med njimi je britanski novinar in pisatelj Ed West. Ta britanski konservativni stranki napoveduje črno prihodnost, ker nima velike podpore med mladimi oziroma mlajšimi volivci, ampak je predvsem stranka starejših volivcev (ti so junija 2016 tudi izglasovali izstop Velike Britanije iz EU).
Debata z naslovom Ali so konservativci obsojeni na propad?:
Po Westovem mnenju ne drži več uveljavljeno mnenje, da volivci s starostjo postajajo bolj konservativni. Na nedavnem soočenju, ki ga je pripravil britanski spletni medij UnHerd, je izpostavil, da to opaža pri svojih vrstnikih. Tudi v srednjem sloju, stebru konservativne stranke, ni več toliko podpore torijcem.
Levoliberalna Britanija leta 2030?
Med Britanci upada tudi religioznost. In to naj bi bila dolgoročno slaba napoved za konservativno stranko, za katero je (bila) značilna tesna povezanost z Anglikansko cerkvijo. Po Westovem mnenju so bo v prihodnosti, morda že leta 2030, najpozneje pa leta 2040, Britanija obrnila zelo na levo oziroma na levoliberalno stran.
Podobno pesimističen je tudi britanski novinar in politični komentator Peter Hitchens, a z malce drugačnega izhodišča. Po njegovem mnenju britanska konservativna stranka ni več konservativna oziroma ne uveljavlja konservativnih idej, ampak se zgleduje po novih laburistih iz časov Tonyja Blaira. Za Hitchensa je britanski konservativni premier Boris Johnson le novi Blair oziroma Blairov politični dedič.
Konservatizem enega naroda in thatcherjanstvo
Po drugi strani pa je treba vedeti, da je težko opredeliti konservatizem, saj se sčasoma spreminja in se razlikuje od države do države. Prvi konservativci iz začetka 19. stoletja se na primer razlikujejo od konservativcev iz konca stoletja. Britanska zgodovina pozna tudi t. i. konservativce enega naroda (ang. one nation conservatism), ki so bili socialno usmerjeni.
Britanska konservativna stranka, ki jo vodi Boris Johnson, ni članica Evropske ljudske stranke, ampak Evropskih konservativcev in reformistov. Po odhodu Merklove bo Velika Britanija edina velika in pomembna zahodnoevropska država, ki jo bo vodil konservativec.
Z Margaret Thatcher so britanski konservativci postali stranka doslednih in gorečih zagovornikov prostega trga, pod Johnsonom pa stranka spet dobiva malce priokusa konservatizma enega naroda.
Nemški socialno usmerjeni konservativci
Za razliko od britanskih nemški konservativci nikoli niso imeli svoje thatcherjanske faze, ampak so, tudi zaradi vpliva katoliškega socialnega nauka, precej bolj socialno usmerjeni. Reform trga dela in socialne države tako v Nemčiji ni izvedel krščanski demokrat Helmut Kohl, ampak njegov socialdemokratski naslednik Gerhard Schröder.
Spet druga zgodba je ameriški konservatizem, ki mu velik pečat daje dejstvo, da so pomemben del republikanske volilne baze ameriški protestantski evangelijski kristjani. To se na primer kaže tudi v zavračanju Darwinove teorije evolucije (nenaklonjen ji je na primer tudi nekdanji ameriški podpredsednik Mike Pence).
Kakšna bo prihodnost konservatizma?
Tudi boj proti splavu je med ameriškimi konservativci veliko bolj odločen in goreč kot pri evropskih konservativcih (če odštejemo Poljake). Ameriška konservativna posebnost je tudi zagrizena obramba pravice do nošenja orožja.
Odgovor na to, kakšna bo prihodnost zahodnega oziroma zahodnoevropskega konservatizma, bo seveda dala prihodnost. Veliko bo odvisno tudi od naslednjih velikih in pomembnih evropskih volitev – francoskih predsedniških volitev. Bo Macron dobil še drugi mandat ali pa bo morda zmagal kandidat, ki se ga bo lahko politično umestilo v francoski konservativni tabor?
30