Sreda, 23. 8. 2023, 10.08
8 mesecev, 2 tedna
Država, ki želi nadzorovati svet
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,64
Peking zadnja leta skuša vse bolj krepiti svoj vpliv v svetu: z večanjem svoje vojaške moči, s posojili revnim državam in gradnjo infrastrukture v teh državah, izvozom tehnologije za nadzorovanje državljanov …
Kitajska je avtoritarna država, ki ji zadnje čase po eni strani pojenja gospodarska sapa, po drugi strani pa bi rada v boju za svetovno prevlado razširila svoj politični vpliv na svetovni jug in druge države sveta.
Komunistična Kitajska je po zaslugi gospodarskega odpiranja v svet, ki ga je začela izvajati konec 70. let preteklega stoletja, postala glede na nominalni bruto domači proizvod (BDP) drugo najmočnejše gospodarstvo na svetu. Pred njo so samo še ZDA.
Kitajska kljub gospodarskim reformam ostaja enostrankarska država
Če se je Kitajska odpirala kapitalističnemu svetovnemu gospodarstvu in postala izvozno usmerjeno gospodarstvo, je hkrati ostala avtoritarna enostrankarska država, v kateri ima komunistična partija popolni monopol.
V času odpiranja kapitalističnemu svetu je Kitajska dobila sloj bogatih poslovnežev. Ta sloj pa ni prišel do večje politične moči, ampak je ravno nasprotno komunistična partija pod vodstvom Ši Džinpinga v zadnjih letih bolj okrepila svoj nadzor nad gospodarstvom.
Težavno okrevanje po covid-19
Leta 2021 je velik udarec za kitajsko gospodarstvo pomenil izbruh covid-19. Upad gospodarske dejavnosti je bil zaradi pretrganih gospodarskih tokov in zajezitvenih ukrepov sicer značilen za ves svet, ampak kitajska politika ničelnega covid-19 je seveda imela še večje negativne posledice za gospodarsko rast.
Kitajska pod vodstvom Šija Džinpinga, ki je najmočnejši kitajski voditelj po Mao Cetungu, zadnja leta spet postaja vse bolj avtoritarna.
Kot piše BBC, je kitajska centralna banka že drugič v treh mesecih znižala eno svojih ključnih obrestnih mer, medtem ko se drugo največje gospodarstvo na svetu bori za okrevanje po pandemiji.
Prikrivanje skoka brezposelnosti
Okrevanje države po covid-19 je prizadela nepremičninska kriza, padec izvoza in šibka potrošniška poraba. Uradni podatki so pokazali, da sta kitajski uvoz in izvoz julija močno upadla zaradi šibkejšega svetovnega povpraševanja.
Peking je tudi prenehal objavljati številke o brezposelnosti mladih, kar nekateri vidijo kot ključni pokazatelj upočasnitve gospodarstva. Junija je na Kitajskem stopnja brezposelnosti med 16- in 24-letniki v mestnih območjih dosegla rekordno visoko vrednost, in sicer več kot 20-odstotno.
Globlje strukturne težave Kitajske
A za kitajske težave niso krive samo covid-19 in njegove gospodarske posledice, ampak so razlogi za težave globlji in sistemski. Kot piše Japan Times, vzdržnost kitajske gospodarske dinamike vztrajno ogrožajo izključno državno lastništvo zemlje, državni monopol v bančnem sektorju, odsotnost neodvisnosti sodstva, diskriminacija zasebnega sektorja in pomanjkanje domačega povpraševanja.
Značilnost Kitajske je strogo nadzorovanje državljanov s pomočjo nadzornih kamer.
Medtem ko je želja kitajske partije, da obnovi svojo legitimnost, spodbudila sprostitev totalitarnega nadzora v zgodnjih reformnih letih, je svetovna finančna kriza leta 2008 stranki dala izgovor, da obnovi svoje prizadevanje za popoln nadzor, piše omenjeni japonski časnik.
Veliki požarni zid in nadzorne kamere
Komunistična partija tako preprečuje svojim državljanom dostop do svetovnega spleta. Tako imenovani kitajski veliki požarni zid je cenzurni in nadzorni sistem, ki ga kitajska vlada uporablja za nadzor in omejevanje dostopa do določenih spletnih mest in spletnih vsebin. Je nekakšen digitalni zid, ki Kitajcem preprečuje dostop do določenih informacij na internetu, za katere partija meni, da škodijo njeni oblasti.
Prav popoln nadzor državljanov je eden stebrov oblasti partije. Kitajska je tako po najnovejših podatkih država z največ varnostnimi kamerami oziroma CCTV-kamerami na prebivalca.
Analitično podjetje IHS Markit je letos spomladi ocenilo, da je na Kitajskem okrog 440 kamer na tisoč prebivalcev oziroma skoraj ena kamera za vsaka dva prebivalca. Kitajska ima okrog 1,43 milijarde prebivalcev. Ta nadzor pa naj bi se v prihodnjih letih še bolj okrepil.
Kitajski izvoz tehnologije za nadzorovanje
Zaradi tega nekateri sistem na Kitajskem imenujejo kar tehno-totalitarni režim. Kot je pretekli mesec dejal ameriški republikanski kongresnik Mike Gallagher, želi oblast v Pekingu ta tip sistem izvoziti tudi v druge države po svetu.
Kitajska oblast svojim državljanom s pomočjo t. i. kitajskega velikega požarnega zidu ovira dostop do svetovnega spleta.
Že do aprila 2019 je Kitajska tehnologijo za nadzor državljanov izvozila v 18 držav po svetu. V veliki večini gre za države, v katerih je Kitajska v zadnjih letih okrepila svoj vpliv. Kitajska nekaterim državam tudi ponuja posojila, s katerimi lahko nakupijo kitajsko tehnologijo za nadzor nad državljani.
Kitajska posojilna past za revne države
Posojila so sicer nasploh način za širjenje kitajskega vpliva. Tarča Pekinga so države v razvoju, med katerimi so številne afriške države. Ena od takih držav je Zambija, država brez dostopa do morja na jugu Afrike, ki ima 20 milijonov prebivalcev. Ta država si je v zadnjih dveh desetletjih od kitajskih državnih bank izposodila nekaj milijard dolarjev za gradnjo jezov, železnic in cest.
Posojila so spodbudila zambijsko gospodarstvo, a plačila tujih obresti povečala tudi do takšnih zneskov, da je vladi na koncu ostalo le malo denarja, zaradi česar je morala zmanjšati izdatke za zdravstveno varstvo, socialne storitve ter za subvencije kmetom za semena in gnojila.
Bankrot od Kitajske odvisne Zambije
Do novembra 2020 je Zambija zaradi pičlih rezerv prenehala plačevati obresti in je bankrotirala, kar ji je onemogočilo prihodnje zadolževanje in sprožilo začaran krog zmanjševanja porabe in poglabljanja revščine.
Veliko je tudi strahov glede kitajske tehnologije v telekomunikacijskih omrežjih, ki bi jih Peking lahko uporabljal za zbiranje podatkov in vohunjenje. Marca letos je tako nemško notranje ministrstvo napovedalo, da bo preverjalo vse komponente kitajskih telekomunikacijskih podjetij Huawei in ZTE, zaradi katerih bi lahko prihajalo do varnostnih tveganj.
Rožljanje z orožjem in nova svilna cesta
S širjenjem svojega gospodarskega vpliva Kitajska želi širiti tudi svoj vojaški vpliv. Leta 2017 je Kitajska v Afriki v Džibutiju postavila svojo prvo mornariško oporišče v tujini. Kitajska, ki je od leta 1995 za desetkrat povečala svoja vlaganja v oborožene sile, zadnje mesece vse bolj rožlja z orožjem zaradi Tajvana, ki ga želi z ustrahovanjem podrediti svojemu nadzoru.
Kitajska je od leta 1995 kar za desetkrat povečala svoja vlaganja v kitajsko vojsko. Ta vse bolj rožlja z orožjem in grozi Tajvanu, ki skuša ohraniti neodvisnost od Pekinga. Na fotografiji: vaje kitajske vojske, na katerih vadijo invazijo na Tajvan.
Projekt za širjenje kitajskega političnega in gospodarskega vpliva je tudi nova svilna pot, ki jo je leta 2013 napovedal Ši Džinping. Projekt En pas, ena cesta (One belt, one road) je gradnja naftovodov in plinovodov ter železniškega omrežja. Nekatere evropske države so bile sprva naklonjeno projektu. Leta 2019 se je tako v projekt vključila Italija, da bi spodbudila svoj izvoz.
Kitajski načrti z Bricsom
Italija, ta je bila edina večja zahodnoevropska država, ki se je pridružila projektu, je letos iz njega izstopila. Je pa del projekta med drugim še vedno Orbanova Madžarska.
Kitajska pri svojem širjenju vpliva stavi tudi na združenje BRICS, v katerem so poleg nje še Brazilija, Rusija, Indija in Južna Afrika. Te države imajo 40 odstotkov svetovnega prebivalstva in 26 odstotkov svetovnega BDP. Peking skuša BRICS spremeniti v tekmeca zahodnemu G7, in sicer tako, da bi se članstvo v skupini odprlo tudi drugim državam. Vrh držav BRICS ta teden poteka v Johannesburgu v Južni Afriki.
