Sreda, 19. 4. 2023, 22.28
1 leto
Če ima ta mož prav, bo prihodnost Nemčije temačna
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
7,76
41
Gunther Kegel je generalni direktor multinacionalke Pepperl+Fuchs in predsednik združenja ZVEI, ki povezuje nemško elektronsko in elektroindustrijo.
V Nemčiji številni gospodarstveniki zaradi nemške energetske politike bijejo plat zvona. Med njimi je vplivni menedžer in predsednik pomembnega nemškega industrijskega združenja Gunther Kegel. Ta svari pred ideološkimi rešitelji sveta, ki lahko resno ogrozijo nemško blaginjo.
V soboto je Nemčija izstopila iz jedrske dobe. Jedrske elektrarne Emsland, Neckarwestheim 2 in Isar 2, še zadnje tri jedrske elektrarne, ki so obratovale v državi, so zaprle svoja vrata. Odpoved jedrski energiji je bil glavni politični cilj nemških Zelenih. Ta cilj so s krepitvijo Zelenih vse bolj prevzemali tudi njihovi politični tekmeci.
Nemčija se pridruži Avstriji in Italiji
Tako je krščanska demokratka Angela Merkel leta 2011 napovedala dokončno nemško slovo od jedrske energije. To slovo se je izvedlo prav v času, ko imajo Zeleni pomembno vlogo v nemški vladi.
Nemčija se je s svojim slovesom pridružila sosedi Avstriji, ki se je leta 1978 odpovedala jedrski energiji in zaprla komajda zgrajeno jedrsko elektrarno v Zwentendorfu. Podobno odpoved jedrski energiji je leta 1990 izpeljala Italija, ko je zaprla svoji zadnji jedrski elektrarni.
Opozorila iz nemškega gospodarstva
Po drugi strani pa je dan po zaprtju zadnjih nemških jedrskih elektrarn Finska v omrežje priključila največji jedrski reaktor v Evropi, Olkiluoto 3, ki pokriva kar 14 odstotkov finskih potreb po elektriki. Ne samo Finska, tudi druge države, kot so na primer Francija, Poljska in Švedska, vidijo svojo prihodnost v jedrski energiji.
Zaradi opuščanja jedrske energije bo Nemčija vse do leta 2038 dopustila obratovanje termoelektrarn, ki imajo večji ogljični odtis kot jedrske elektrarne. Na fotografiji je ena največjih termoelektrarn Scholven pri Gelsenkirchnu.
Z zaprtjem jedrskih elektrarn se v Nemčiji razprave o energetski prihodnosti niso končale. Kritični glasovi prihajajo zlasti iz vrst nemškega gospodarstva. Pri tem ne gre zgolj za zaprtje jedrskih elektrarn, ampak za grajo splošne nemške energetske politike, ki jo v zadnjih desetletjih narekujejo Zeleni oziroma okoljevarstveni in podnebni aktivisti.
Črnoglede napovedi vplivnega nemškega menedžerja
V Nemčiji te dni zelo odmevajo izjave uspešnega menedžerja in predsednika združenja nemških proizvajalcev elektronike in elektrotehnike ZVEI Guntherja Kegla. Ta je v pogovoru za nemški medij Welt posvaril pred deindustrializacijo Nemčije.
Njegova napoved je zelo črnogleda: "Novih tovarn (v Nemčiji, op. p.) skorajda ne bo, v obstoječe se ne vlaga dovolj, zaradi močnega dviga cen energije, ki ga je povzročila vojna, pa številnim podjetjem iz energetsko intenzivnih sektorjev zdaj grozi hitro slovo."
Množični padec življenjske ravni v Nemčiji?
To, da velike korporacije delno selijo svojo proizvodnjo v tujino, to neizogibno vpliva tudi na srednje velike dobavitelje in ponudnike storitev. Kegel se zato boji izgube dobro plačanih služb in s tem množični padec življenjske ravni.
Nemčija ima tradicionalno močno okoljevarstveno gibanje, ki si prizadeva za zapiranje nemških jedrskih elektrarn in termoelektrarn ter je proti črpanju nafte s pomočjo metode hidravličnega lomljenja (ang. fracking). Prepričani so, da je to nujno za preprečitev svetovnih podnebnih sprememb.
Ne da bi izrecno imenoval Zelene, Kegel omenja "sile, ki se tega (nemške deindustrializacije, op. p.) celo veselijo in hočejo posamezne industrijske panoge še bolj prepustiti propadu, in sicer zato da bi ustvarile nekaj novega in nedvomno nujno preobrazbo v smeri podnebne nevtralnosti pospešile na komajda ustvarjajoč način. To so ideološki rešitelji sveta, ki želijo vsemu svetu pokazati in prikazati, kakšna bi morala biti industrija v prihodnosti".
Za nižje cene energije
Zdi se, da gre pri tem bolj za preprečevanje nekega početja kot za ustvarjanje, pravi Kegel. Prav tako naj bi bila Nemčija še vedno preveč zbirokratizirana in regulirana. Poleg manj regulacije in birokracije se Kegel zavzema za hitrejše postopke načrtovanja in soglasij ter predvsem za konkurenčno ceno električne energije za vse.
Ta nižja cena pomaga industriji pri razogljičenju, pa tudi pri doseganju podnebnih ciljev v zasebnem sektorju. "Če bo elektrika dovolj poceni, bodo ljudje prostovoljno vgradili toplotno črpalko, ne da bi država prepovedala ogrevanje na plin. Če bi bila elektrika dovolj poceni, bi ljudje tudi kupovali električne avtomobile namesto motorjev z notranjim izgorevanjem," je prepričan nemški menedžer.
Znaki postopne nemške deindustrializacije?
Podoba, ki jo slika Kegel, je temačna, a to še ne pomeni, da je nerealna, so zapisali v nemškem mediju Focus. Znaki postopne deindustrializacije Nemčije naj bi bili namreč vidni. Pri tem Focus našteje nekaj primerov selitve proizvodnje iz Nemčije v tujino.
Zaradi davčnih olajšav, ki jih omogoča lani sprejeti ameriški zakon o zniževanju inflacije (zakon je malce zavajajoč, saj ta zakon ne govori samo o omejevanju oziroma zniževanju inflacije, op. p.), številna neameriška podjetja mika vsaj delni prenos proizvodnje v ZDA. Med njimi je tudi Volkswagen.
Skupina Volkswagen tako v ZDA gradi proizvodni obrat za električna vozila. Ta naložba je vredna dve milijardi dolarjev. Del svoje proizvodnje v tujino seli kemični koncern BASF, prav tako Bayer seli svoje farmacevtske raziskave v ZDA. Podjetje Biontech, ena izmed velikih nemških zgodb o uspehu v zadnjih letih, je izbralo Veliko Britanijo kot lokacijo za raziskovalni center za rakave bolezni.
Premalo nemških gospodarskih samorogov
Tudi nemškim novoustanovljenim podjetjem, velikim korporacijam jutrišnjega dne, ne kaže preveč dobro, piše Focus. Po vsem svetu je približno 1.400 t. i. samorogov, mladih podjetij, ki so ocenjena na več kot milijardo dolarjev. Po podatkih svetovalne družbe Bain & Company jih je le 34 v Nemčiji, kar 711 pa v ZDA.
Zagovorniki zelene ideologije, tako tisti, ki imajo strankarsko izkaznico Zelenih, kot tisti, ki so brez nje, bi se morali zavedati, da Nemčija sama ne more rešiti svetovnega podnebja, lahko pa si sama oslabi svojo gospodarstvo, je še zapisal Focus. Pri tem ne smemo pozabiti, da je Nemčija (za zdaj) lokomotiva evropskega gospodarstva in najpomembnejša slovenska gospodarska partnerica.
41