NK Olimpija
Spotkast
Ponedeljek, 4. 11. 2024, 22.42
54 minut
Siolov podkast
Ermin Šiljak. Legendarni Slovenec, ki je po grozljivi poškodbi šokiral zdravnike. #spotkast
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,02
Ni veliko slovenskih napadalcev, ki bi zadetke dosegali s takšno lahkoto in spretnostjo, kot je to svojčas uspevalo Erminu Šiljaku. Poraja se vprašanje, kaj vse bi lahko še dosegel nekdanji slovenski nogometni as, če mu pri 26 letih ne bi kariere prekinila brutalna poškodba. Z nadčloveškimi napori se je vrnil, presenetil vse in zdravnike pustil odprtih ust, nato pa prišel v življenjsko formo. Kaj vse se mu je godilo in kaj počne danes? Gostobesedni Ljubljančan se je o svoji pestri karieri in poučni življenjski izkušnji razgovoril v Spotkastu. Vabljeni!
Pred 51 leti se je rodil v Ljubljani. Nogomet je vzljubil že kot otrok, začel pot pri Iliriji, a ni imel pretirane podpore staršev. "Moj oče ni bil za šport. Govoril mi je, da me bodo v nogometu polomili in da je škoda časa. Bil je poslovnež, na vse je gledal z ekonomskega vidika. Na nogomet se res ni spoznal," je Ermin Šiljak spregovoril o svojem očetu in nam zaupal, da ga je prvič v živo spremljal šele takrat, ko se je kot eden najbolj obetavnih Slovencev, ki je pri Olimpiji prerasel domače nogometno okolje, preselil v Francijo k Bastii. Takrat je bil Ermin star 23 let.
Prve nogometne korake je naredil na Iliriji, nato pa že pri 23 letih iz Olimpije prestopil k francoskemu prvoligašu Bastii.
"Gledal me je, ko smo igrali proti Auxerru, nato pa vprašal, koliko gledalcev je bilo na tekmi. Pa sem mu rekel, da jih je bilo 20 tisoč. In je dejal, vsak je bil tu dve uri, to je torej skupno 40 tisoč delovnih ur, kar je škoda, saj bi bile lahko te ure uporabljene koristnejše," je naš sogovornik v Spotkastu postregel z zanimivo anekdoto iz časa, ko sta ga starša obiskala na Korziki, na njegovi prvi postojanki v tujini. Pozneje je zaigral še v Švici, na Švedskem, v Grčiji, tudi na Kitajskem in v Belgiji. Imel je kaj za pokazati.
V Jugoslaviji so ga imeli za "skijaša"
Še danes se rad pošali, da je pri Olimpiji osvojil vse in prejel vse možne nagrade razen tiste za najboljšega vratarja.
Debelo kožo je kot napadalec dobival že v mladosti, še v nekdanji skupni domovini Jugoslaviji. "Takrat so na nas Slovence, ki smo igrali nogomet, gledali malce drugače. Imeli so nas za skijaše (smučarje, op. p,)," se je v smehu spomnil na republiške turnirje, kjer je zastopal barve Slovenije. Ko se je dežela na sončni strani Alp osamosvojila, to se je zgodilo ravno takrat, ko je Ermin vstopil v polnoletnost, se je začel njegov meteorski vzpon. Še danes se rad pošali, da je pri Olimpiji osvojil vse in prejel vse možne nagrade razen tiste za najboljšega vratarja.
"Takrat mediji tega niso toliko izpostavljali. Ni bilo interneta in Instagrama, da bi se vse napihovalo, moj agent pa to propagiral. Danes vse sloni na marketingu, mnogi kupujejo tudi mačke v žaklju," je potegnil vzporednico med takratnim in današnjim časom, ko je nogomet tudi po zaslugi agentov postal pravcata industrija, pa tudi kovnica denarja.
Olimpija mu je ostala dolžna osem plač
Ko je nosil dres Olimpije in osvajal lovorike z zmaji, je nastopal na Plečnikovem stadionu za Bežigradom.
Ko je kot nogometni profesionalec prejel prvo plačo, takrat je igral za ljubljansko Svobodo, je bil bogatejši za takratnih tisoč nemških mark. Po odsluženem vojaškem roku se je preselil za Bežigrad, kjer si je izpogajal še boljšo pogodbo. Letno je zaslužil 38 tisoč mark. Sprva je plačo prejemal redno, nato pa je bilo idile žal konec.
"Pokojni Ivan Zidar je vedno govoril, da nam daje denar. A ni dajal svojega, ampak tistega iz svoje firme. Iz SCT. Meni so ostali dolžni osem plač. Hvala bogu sem takrat živel pri starših, če pa bi imel družino in jo moral prehranjevati, ne vem, kako bi to zdržal. SCT se je nato privatiziral, Zidar je postal lastnik, gradbeni tajkun. Zakaj potem ni nadaljeval z izplačili? Zato, ker bi moral dajati iz lastnega žepa," je razmišljal o obdobju, ki ga je med letoma 1994 in 1996 preživel pri zeleno-belih.
Neprijetnosti s športnim direktorjem Olimpije
Zdenko Verdenik mu je ponudil priložnost v članski reprezentanci po zaslugi Branka Oblaka.
Leta 1996 se je odpravil v Francijo, čeprav je imel pred tem težave s športnim direktorjem. To je bil takrat Peter Ameršek, legenda Olimpije. "Ni bil pošten do mene, ostal mi je v slabem spominu. Verjel sem mu na besedo, a me je potem izsiljeval," se je od Ljubljane kot 23-letni napadalec poslovil po stresni izkušnji, nato pa v Franciji izkusil nekaj povsem drugega. Močno nogometno ligo in višje plače, ki jih je prejemal redno. "O tem sem sanjal, hkrati pa sem videl, da moji tekmeci niso noben bav-bav in se lahko z njimi kosam. So pa imeli drugačno mentaliteto, bili so samozavestnejši kot jaz," se mu je pojavljal dvom, ali bo zmogel ali ne.
Takrat je že bil članski slovenski reprezentant, za člansko izbrano vrsto je debitiral leta 1994 na prijateljski tekmi v Skopju (0:2). Selektor Zdenko Verdenik ga je uvrstil v ekipo na pobudo pomočnika in trenerja Branka Oblaka. "Ima pravo oko. Zna oceniti igralca," je še danes hvaležen velikanu slovenskega nogometa. "Takrat v izbrani vrsti še nismo bili zreli. Dozoreli smo šele pod vodstvom Katanca." Kadar je oblekel državni dres, so ga vedno prevevala posebna čustva. Zbral je 48 tekem in dosegel 14 zadetkov.
Po kalvariji s poškodbo je bil že odpisan, a …
Pred 26 leti je na kvalifikacijski tekmi v Atenah (2:2) utrpel eno najhujših poškodb gležnja v zgodovini slovenskega nogometa.
Je pa v reprezentanci doživel tudi največjo črno piko svoje kariere. "To je poškodba, ki mi je odnesla najboljša leta. Poškodoval sem se pri 26 letih," je spregovoril o neprijetni izkušnji, zaradi katere ni mogel igrati nogometa kar dve leti. Še več, poškodba je bila tako huda, da so švicarski zdravniki menili, da sploh ne bo več mogel teči. In mu to tajili. A mu je vendarle uspelo. Na novo se je rodil, čudežno znova zaigral in presenetil svet.
"Takrat sem bil že odpisan, nihče ni verjel v to, da se bom lahko vrnil." Grški branilec, ki se mu ni nikoli opravičil, mu je na gostovanju v Atenah pred 26 leti zadal hudo poškodbo. "Imel sem trikratni zlom gležnja, vsi ligamenti so bili potrgani." Iz Aten so ga nato prepeljali v Ljubljano, kjer so ga operirali. Dali so mu 13 vijakov, največji je bil velik 8 centimetrov in je skupaj držal nogo, hkrati pa zašili vsak ligament.
To je bila veliko hujša poškodba od tiste, ki jo je desetletje pozneje utrpel brazilski Hrvat Eduardo v dresu Arsenala. "Imel sem potrgane vse ligamente. Marco van Basten je imel enega, pa se ni mogel nikoli več vrniti, ker ga ni mogel ojačati," je vključil primer nesrečnega Nizozemca. In kako se je lahko čudežno vrnil na zelenice? "Zaradi močne volje, želje po vrnitvi, trme. Vsega skupaj. Bog mi je dal tisto energijo, da sem se lahko vrnil. Treniral sem po deset ur na dan. Najprej štiri mesece in pol sploh nisem smel stopiti na nogo," se spominja najhujšega.
Švicarski zdravniki so se čudili, da lahko spet igra
Ko je končno odvrgel bergle in prvič stopil na nogo, je takoj padel. Iz dneva v dan se je moral truditi, da je prebudil male možgane, ki so pomislili, da je noga sploh prisotna. "Na novo sem se moral naučiti hoditi. In ojačati gleženj, nato pa se naučiti še teči. Bilo je zelo težko." Pri 28 letih se je nogometno znova rodil. In nato za veliko nagrado po vsem trpljenju občutil nekaj prekrasnega, saj je zaigral na evropskem prvenstvu leta 2000!
Leta 2000 se je vrnil na zelenice in začel polniti mreže tekmecev. Ko si je njegovo tekmo po vrnitvi nekaj mesecev pred začetkom Eura v Zürichu ogledal Srečko Katanec, je bil Šiljak z dvema zadetkoma prvi junak zmage Servetta nad Grasshoppers.
"Švicarski zdravniki so se čudili, da lahko spet igram nogomet. Dejali so mi, da so bili v času poškodbe raje tiho, saj mi niso hoteli zbijati volje. Dvomili so, da bom lahko sploh še kdaj tekel, kaj šele igral nogomet," jih je v obdobju, ko je igral za Servette iz Ženeve, pustil odprtih ust.
Od Eura 2004 ga je delilo le 30 minut
Hrvaška je leta 2003 na povratni tekmi play-offa v Ljubljani premagala Slovenijo z 1:0 in Erminu Šiljaku preprečila nastop na še enem evropskem prvenstvu.
Znova je zadeval kot po tekočem traku. V kvalifikacijah za Euro 2004 je bil najboljši strelec evropskih kvalifikacij. Prehitel je tudi takšna asa, kot sta bila takrat Španec Raul Gonzalez in pa Francoz Thierry Henry. Takrat je igral za kitajski Dalian Shide, ki danes več ne obstaja, in bil celo prvi strelec azijske lige prvakov. Kaj kmalu bi lahko zaigral tudi na Euru 2004 na Portugalskem, a je Sloveniji na žalostni tekmi za Bežigradom s Hrvaško (0:1) do velikega slavja zmanjkalo le 30 minut.
Na tisti tekmi bi selektor Bojan Prašnikar krvavo potreboval Šiljaka, ki je bil v življenjski formi in zadel tudi na prvi tekmi play-offa v Zagrebu (1:1), a žal tudi po provokaciji Ivice Olića prejel usodni rumeni karton. Ni bil njegov prvi v tem ciklusu, tako da je sledila prepoved. Ni smel zaigrati na povratnem srečanju v Ljubljani. "Ni se izšlo. Vsi smo bili razočarani. Bilo je zelo boleče, da smo na poti do Portugalske popustili ravno na zadnjem koraku," se še danes spominja zadetka Dade Prša, ko je premagal Mladena Dabanovića in spravil slovenske navijače v solze.
Ponosen na Aleksandra Čeferina
"Lahko smo ponosni, da iz majhne Slovenije prideš na tako funkcijo. To je vrhunsko," je ponosen na rojaka Aleksandra Čeferina, dolgoletnega predsednika Uefe.
Dve desetletji pozneje uživa v razcvetu slovenskega nogometa. Tako reprezentančnega kot tudi klubskega. Člani so se pod taktirko Matjaža Keka na Euru v Nemčiji uvrstili med 16 najboljših, mladi do 21 let so bili najboljši v kvalifikacijah za Euro 2025, prvič pa v glavnem delu evropskega tekmovanja nastopata kar dva kluba. "Njegova" Olimpija in Celje se potegujeta za točke v konferenčni ligi in si polnita blagajno.
''Lahko smo veseli, da imamo pri Uefi Aleksandra Čeferina, ki je delno poskrbel za to, da tudi mi iz manjših držav lažje pridemo naprej. Marsikaj se je spremenilo z njegovim prihodom. Če bi lahko ostal predsednik Uefe še 20 let, tako kot je bilo v navadi nekoč, bi bil zelo vesel. A tega žal ne bo. Smo pa lahko ponosni, da iz majhne Slovenije prideš na tako funkcijo. To je vrhunsko,'' je ponosen na rojaka, ki je že dalj časa prvi mož evropskega nogometa.
Kapo dol Ačimoviću in mladim
Ogromen vtis je nanj naredila tudi izbrana vrsta do 21 let, ki jo vodi Milenko Ačimović. V skupini je bil prvi, prehitel je celo "njegove" Francoze! ''Kot bi rekel Srečko Katanec, kapo dol Miletu! To je spoštovanja vreden dosežek. To ni majhna stvar,'' se je ob tej priložnosti spomnil še žalostne prigode izpred treh desetletij, ko je mlada slovenska reprezentanca ostala brez preboja na evropsko prvenstvo po sodniški kraji proti Italiji. Slovenski zahodni sosedi so pozneje postali tudi evropski prvaki, v njihovih vrstah pa je kar mrgolelo bodočih zvezdnikov svetovnega nogometa (Del Piero, Cannavaro, Vieri, Delvecchio, F. Inzaghi, Panucci idr.).
V nogometu še ni rekel zadnje. Nazadnje je v grškem prvenstvu vodil Aris iz Soluna. Kdo bo njegov naslednji delodajalec?
Ko je leta 2006 obesil nogometne čevlje na klin, takrat izmučen tako fizično kot tudi psihično, se je počasi usmeril v trenerske izzive. Nazadnje je deloval v Grčiji, kjer je dva meseca vodil Aris iz Soluna, a nato zaradi specifičnosti okolja ni podaljšal sodelovanja. Zanimalo ga je tudi delo v Gani, kjer je v živo občutil bedo tamkajšnjega klubskega nogometa. Še vedno čaka na ponudbo, ki bi ga zadovoljila. Ne bi se branil niti dela v Sloveniji, še vedno pa bi dal prednost klubu iz tujine. Nedolgo nazaj se je dogovarjal za delo v klubu, ki ga vodi turški predsednik, a nista našla skupnega jezika.
"Zadovoljen sem z mojo kariero. Doživel sem lepe trenutke, prepotoval pol sveta. Imam ogromno prijateljev povsod. Nogomet ti da tudi širino v življenju," se Ermin Šiljak nadeja, da bo v bližnji prihodnosti dobil priložnost, da svoje nogometno znanje kot trener dokazuje še kje. Veliko sreče, legenda!
