Spotkast
Petek, 9. 1. 2026, 4.00
1 teden, 3 dni
Spotkast z Evo Cimbola
Nadja Ebner: Sprememba se je zgodila s tem, da sem spregovorila #Spotkast
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,99
Pisateljica in novinarka Nadja Ebner je s svojim romanom Kako pokopati mamo, ki je še živa odprla eno najtežjih in hkrati najbolj univerzalnih tem: odnos med mamo in hčerko, prežet s tišinami, travmami in prikritimi ranami. Knjiga je med bralci hitro zaživela, kar jo je presenetilo in hkrati ne. Pri prvi knjigi ni imela velikih pričakovanj, a je slutila, da bo tematika dosegla ljudi. "O teh stvareh se pri nas še vedno premalo govori," pravi.
Odločitev za pisanje se je rodila po štirih letih intenzivne psihoterapije, v kateri je stopila v najtemnejše kotičke svojega notranjega sveta. To obdobje opisuje kot zahtevno, a ključno. "Včasih sem imela občutek, da hodim po temnem gozdu," pravi. "A prav tam sem začela najti svoj pravi jaz." Pisanje je zanjo postalo način razumevanja in hkrati možnost, da s svojo izkušnjo pomaga tudi drugim.
Otroštvo, ki ga je bilo treba ponovno pogledati
Nadja se je v romanu soočila s svojim otroštvom v vsej celovitosti – v lepem in bolečem. Alkoholizem v družini, nepredvidljivost, čustvena odsotnost in krč, ki se je po stresnih dogodkih zadrževal v telesu še dneve, so nanjo vplivali globlje, kot je sama dolgo razumela. Oblikovali so njen odrasli svet. V odraslih odnosih je večkrat opazila, da se odzove ostro, čeprav si je želela nežnosti. "Kot da bi živela vzorec, ki sploh ni moj," pravi.
Nadja Ebner je novinarka in pisateljica, ki je izdala knjigo Kako pokopati mamo, ki je še živa.
Pri svojih otrocih ni želela ponavljati istih vzorcev
Terapijo je začela zaradi svojih otrok, saj ni želela ponavljati vzorcev, ki jih je podedovala. Prav njuna odziva sta bila tisti trenutek, ko je razumela, da mora nekaj spremeniti. "Ko sem se v njiju začela prepoznavati dele svojega otroštva, sem vedela, da ne želim, da se to nadaljuje." Terapija ji je odprla vpogled v to, kako globoko so zakoreninjene zgodbe iz preteklosti in kako pomembno je, da jih ozavestiš.
Drugih ne moreš spremeniti
V ospredju knjige je tudi odnos med Nadjo in njeno mamo. Danes se srečujeta le, kadar se dogovorita. Mamo je celo blokirala v telefonskem imeniku, ker je bil stik preintenziven. Hodili sta na skupne terapije, a je tam spoznala, da njena odgovornost ni rešiti mame ali spremeniti njenega vedenja. Spreminja lahko le svoj odnos do nje. Alkohol, ki je bil pomemben del dinamike, je prinašal negotovost, strah in bolečino, kar je globoko vplivalo na to, kakšna mama je želela biti sama.
Nadja Ebner odpira teme, ki so v slovenskem prostoru pogosto tabu.
Po štirih letih terapije pravi, da se je v njej spremenilo predvsem zavedanje. Danes zna prepoznati, zakaj se v njej sprožijo določeni odzivi in kaj jih povzroča. Razlika med strahom iz preteklosti in tistim, kar se dogaja tukaj in zdaj, je danes veliko bolj jasna. "To je vsakodnevna praksa," poudarja. "Ni rešeno enkrat za vedno, a danes razumem. Danes se znam ustaviti."
Te teme so v slovenskem prostoru pogosto tabu
Knjiga Kako pokopati mamo, ki je še živa ne obsoja, temveč odpira prostor za razumevanje. Je pripoved o tem, kako človek stopa skozi temo, da bi našel svetlobo, in kako pomembno je, da si dovoliš pogledati vase, tudi takrat, ko boli. Nadja Ebner je odprla teme, ki so v slovenskem prostoru pogosto tabu, zato ni presenetljivo, da knjiga odmeva daleč onkraj literature.
Njen roman nosi pomembno sporočilo: da preteklost ne določa naše prihodnosti, da lahko izstopimo iz podedovanih zgodb in da se pot do sebe vedno začne s pogumom, da si priznamo resnico.
