Umrl je France Bučar

France Bučar se je rodil leta 1923 v Bohinjski Bistrici. Med drugo svetovno vojno se je kot dijak katoliške usmeritve priključil Osvobodilni fronti, italijanski okupatorji so ga zato zaprli. Leto dni pred koncem druge svetovne vojne so ga poslali v Nemčijo, a je že na poti tja pobegnil in se pridružil NOB.

Zaradi "pomanjkanja moralno-političnih kvalitet" je moral oditi s fakultete Po vojni je diplomiral na ljubljanski pravni fakulteti, nato je delal kot državni uslužbenec, v 60. letih prejšnjega stoletja pa postal profesor na pravni fakulteti, kjer je tudi doktoriral. Na fakulteti je delal do leta 1978, ko je moral po odločitvi Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije oditi zaradi "pomanjkanja moralno-političnih kvalitet". Pravi razlog pa so bile njegove objave, v katerih je kritiziral socialistično samoupravljanje.

Bil je eden od ključnih osamosvojiteljev Pozneje je s svojimi objavami še večkrat razburjal politiko. Bil je eden od avtorjev 57. številke Nove revije, v kateri so marca 1987 objavili prispevke za slovenski nacionalni program. To je v takratni Jugoslaviji povzročilo pravi vihar in tudi zaostrilo odnose med republikami zvezne države. Bučar je tudi eden od avtorjev Majniške deklaracije leta 1989. Z njo so predstavniki opozicijskih političnih strank zahtevali suvereno državo slovenskega naroda.

Sodeloval je tudi pisanju t. i. pisateljske ustave in se kot član kolegija Odbora za varstvo človekovih pravic med procesom proti četverici zavzemal za izpustitev Janeza Janše, Davida Tasića, Ivana Borštnerja in Francija Zavrla.

Skupaj z Janšo in Dimitrijem Ruplom je ustanovil Slovensko demokratično zvezo (SDZ), ki je z drugimi strankami na prvih demokratičnih volitvah po letu 1945 sestavljala zmagovito koalicijo Demos.

"Državljanska vojna je končana" Bučar je bil predsednik prve demokratično izvoljene skupščine. V nagovoru poslancem po izvolitvi leta 1990 je dejal, da se je "s konstituiranjem skupščine končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj celega pol stoletja". Kot predsednik skupščine je 25. junija 1990 razglasil samostojno Slovenijo. Bil je eden od avtorjev slovenske ustave.

Ni dovolil, da bi "afne guncali" Uporabljal je slikovit besednjak. Znana je prigoda, ko kot predsednik skupščine ni dovolil, da bi takratni poslanec Vitomir Gros z razdeljevanjem banan poslancem "afne guncal".

Leta 1994 je proti Dimitriju Ruplu kandidiral za župana Ljubljane, a ni bil izvoljen. Volivci mu niso bili naklonjeni niti leta 2002, ko je kandidiral za predsednika države. Takrat je slavil dotedanji predsednik vlade Janez Drnovšek.

Leta 2011 je bil eden od prepoznavnih posameznikov iz slovenskega javnega življenja, ki so ljubljanskega župana Zorana Jankovića pozvali h kandidiranju na predčasnih parlamentarnih volitvah. Bil je tudi eden od podpisnikov peticije Preprečite razprodajo slovenskih podjetij.

V zadnjih letih je pisal o težavah Slovenije France Bučar je bil tudi ploden pisec. Napisal je veliko knjig s politično, pravno in ekonomsko vsebino. V svojih zadnjih delih je pisal o težavah, v katerih se je znašla Slovenija, in o tem, kdo smo Slovenci in kam gremo.

Bil je dejaven v Slovenskem panevropskem gibanju, dlje časa je bil tudi njegov predsednik.

Za "izjemno družbeno, politično in znanstveno delovanje, ki je pripomoglo h krepitvi suverenosti, blaginje, ugleda in napredka Slovenije," je bil odlikovan z redom za izredne zasluge. Je tudi nosilec zlatega častnega znaka svobode.

Ne na levi ne na desni Kot samosvojega politika so ga nasprotniki uvrščali tako k politični desnici kot levici, a pravzaprav ni pripadal ne eni ne drugi.

Do konca življenja je ostal kritičen opazovalec političnega in družbenega dogajanja.

Kaj so nam o Bučarju povedali njegovi politični sopotniki ter drugi akterji političnega in družbenega življenja?