Janez Janša
Sobota, 17. 7. 2021, 22.34
2 leti, 9 mesecev
Tanja Fajon napenja lok kršilcev ustave
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
10
129
Tanja Fajon še ni v čevljih Karla Erjavca in Jožeta P. Damijana, ki sta se kandidirala, da bi postala Janez Janša. Šef vlade. Damijan se je ponujal le v medijih, da bi prepričal dovolj poslancev. Z mediji mu to ni uspelo. Fajonova je previdnejša. Opogumljena z rezultatom referenduma o vodah je poskušala dobiti dovolj glasov še pred medijsko kampanjo "naših". Ni ji uspelo ta teden.
Da jim ne bo treba z dopustov, ker bi propadli, je včeraj obvestila poslance opozicijskih strank in javnost. Vmes pa še opozicijsko udarila čez vlado, kar doma ni tako nespodobno kot je bilo, ko je to storila v evropskem parlamentu ob predstavljanju programa države za predsedovanja.
Brez zagotovljenih 46 glasov je pred tem poskusil Erjavec in s pomočjo strank Kula in medijev zgrmel. Zbral je kar šest glasov premalo. Dva manj kot Zoran Janković, ki je v zgodovini mandatarskih glasovanj doslej edini propadel.
Da Fajonova in opozicija poskušata kapitalizirati zmago na referendumu o noveli zakona o vodah, je logično. Po zadnjem referendumu, ki ga je dosegel Vili Kovačič, je premier Miro Cerar (SMC) odstopil, vlada je s tem padla in bile so predčasne volitve. Cerarjeva vlada je padla, čeprav Kovačiču na volitve ni uspelo zvabiti dovolj ljudi in je referendum izgubil.
Tanja Fajon še ne bo Janez Janša
A položaj ni niti podoben. Cerar je odstopil, ko je ustavno in vrhovno sodišče ugotovilo, da je vlada, ki so jo sestavile SMC, SD in DeSUS, pred odločanjem ljudstva goljufala. Vlada Janeza Janše ni.
Jureta Lebna, ki smo ga zadnje tedne gledali kot borca za vodo iz pip, so v času vlade Mira Cerarja postavili za šefa skupine, ki je odločala, kako porabiti sto tisoč evrov, ki jih je vlada sama sebi iz državnih rezerv dodelila za referendumsko kampanjo za drugi tir. Pa ne bi smela. Na posnetku je Leben ob znameniti maketi drugega tira, ki ga je stala še položaja ministra v vladi Marjana Šarca. Preplačana maketa je bila dodatna nepravilnost ob tistem referendumu.
Cerarjeva vlada je padla, ker je sodišče ugotovilo, da so goljufali in ne zaradi referenduma. Za stranke vlade Janeza Janše pa se je zdelo, da se sploh ne trudijo posebej za novelo zakona o vodi, ki za državo tudi ni zelo pomembna. Celo na podtikanja opozicijskih medijev, kako menda Janša ne bo priznal rezultata referenduma, se niso odzivali.
Morda, ker je bilo preprosto preneumno. Kako komu sploh pade na misel takšna nizkotna propaganda? Podobno so bile neumne zgodbe, da državna volilna komisija, kjer za izvedbo volitev skrbi nekdanji poslanec LDS Dušan Vučko, poskuša onemogočati glasovanja nasprotnikom novele.
Preneumno. So pa mediji, ki so v teh podtikanjih sodelovali, s tem gotovo vplivali na del volivcev. In si zapravili še del zaupanja tistih, ki znajo kritično presojati.
To, da oblast rezultata odločanja ljudi ni priznala, pa se je že zgodilo. Leva oblast. Priznali niso odločitve ljudi, ki so na referendumu izglasovali predlog SDS, da bi poslance volili po večinskem sistemu. Da bi izbirali med kandidati in ne strankami. Da to morajo uzakoniti, ker so tako odločili ljudje, so, ker so se poslanci upirali, odločili tudi ustavni sodniki.
A levi del parlamenta je referendumsko odločitev in sodbo zavrnil. Spremenili so ustavo. Leta 2000. S pomočjo SLS, ki jo je takrat vodil Franc Zagožen. Zaradi zgroženosti nad to odločitvijo sta takrat iz SLS izstopila tedanji premier Andrej Bajuk in zunanji minister Lojze Peterle in ustanovila NSi. Posledica spremembe ustave je današnja strankokracija in nestabilne vlade množice strank, proti kateri pa, tako se zdi, danes najbolj protestirajo vstajniki, to pa so pristaši tistih, ki so nam to ureditev "izborili".
Protestirajo sami proti sebi.
Pristop Fajonove, Erjavca in Damijana, da morajo zbrati le dovolj glasov v DZ, pa bodo vladarji, ima še dodatno šibko točko. Na tak način ljudje še barake ne postavljamo. Najprej si naredimo vsaj načrt, kaj hočemo. Za resno vladanje je nujna podpora volivcev, ki jo omenjeni na zadnjih volitvah niso dobili, in koalicija strank, ki imajo skupen program in ki ne vlečejo vsak na svoj konec. Edini skupni program strank koalicije Kul pa so trenutno predčasne volitve. Pa še za te niso vse.
Sicer pa je to združenje, ki povezuje radikalne levičarje Luke Meseca, ki bi podržavili vsa podjetja. Kot so jih v času revolucije komunisti. V navezi pa so še manj skrajne leve stranke, ki so državna podjetja in banke, ki so jih s pomočjo države in svojih tajkunov slabo vodile, zadnje desetletje razprodajala tujcem.
Težko tujim podjetjem to zdaj podržavijo.
So pa bile te stranke složne ta teden vsaj, ko so ostro vztrajale pri diskriminaciji otrok v Osnovni šoli Alojzija Šuštarja. Poslanci SDS, SMC in NSI so predlagali, kar je za otroke pred sedmimi leti s sodbo zahtevalo ustavno sodišče: da mora država enako plačati učitelje matematike v osnovni šoli Alojzija Šuštarja in Jožeta Moškriča v Novih Jaršah. Majhni otroci na šoli katoliškega zavoda so, ko gre za osnovno izobrazbo, enako vredni kot tisti na običajnih šolah po državi.
Iz LMŠ Marjana Šarca, SD Tanje Fajon, Levice Luke Meseca in SAB Alenke Bratušek so kot že v preteklosti temu ostro nasprotovali in tudi glasovali proti tej preprosti, pravnomočni in obvezni zahtevi ustavnega sodišča, ki bi jo morali uresničiti pred več kot petimi leti. Pa je niso.
Življenja črnih in rdečih
Ko so imeli moč in oblast, so svojim otrokom dajali več, tistim iz pretežno katoliških družin pa manj. Kršili so ustavni red in tega niti skrivali niso. Goljufali. Diskriminirali. Lastne ljudi. Ker menda niso dovolj njihovi.
V nobenem večjem mediju, ki objavlja zgodbe o rušenju pravne države, ker vlada še ni imenovala dveh evropskih tožilcev ali ko je ustavno sodišče ugotovilo neustavnost zakona o nalezljivih bolezni iz časov Janeza Drnovška, ni bilo zgražanja ali resnejše kritike ravnanja pomembnih opozicijskih strank in voditeljev, ki so ravnali nepošteno do otrok.
V demokratičnih družbah so meje, čez katere tudi opozicija ne sme.
Ker lahko prej ali slej pride na oblast in bo tam spet namerno kršila določbe ustave in se požvižgala na sodbe ustavnega sodišča. Kot se je ob teh otrocih v preteklosti že, ko so vladali.
Nenavadno je, da mediji večinoma niso niti poročali o teh razpravah in glasovanju proti uresničitvi povsem jasne sodbe ustavnega sodišča in s tem spoštovanju sodstva in pravne države.
In to v položaju, ko so otroci, katerih starši so sprožili in dobili spor, že davno končali osnovno šolanje. Sodba in pravna država zanje nista obveljali.
Dogodek tedna je, da je bila krivica do teh družin in otrok vsaj za prihodnje generacije odpravljena in to po zaslugi nepovezanih poslancev, ki so z vladnimi strankami in predstavnikoma narodnosti glasovali za normalnost.
Med temi poslanci je bil tudi predsednik državnega zbora Igor Zorčič.
Ta odločitev je bila veliko pomembnejša od razpleta štiri milijone težkega referenduma, na katerem je opozicija slavila, s čimer pa niso spremenili nič. Kar bodo glasujoči tudi še ugotovili.
S spremenjenim financiranjem osnovnega šolanja otrok je država boljša. Ne le zaradi tega, ker zdaj spoštuje sodbo ustavnega sodišča in je zaradi tega bolj pravna.
Predvsem zaradi tega, ker tudi pri nas življenja vseh otrok zdaj štejejo. Tudi tistih "črnih", ki so jih "rdeči" dolgih sedem let dajali v nič.
129