Sobota, 5. 6. 2021, 22.14
2 leti, 11 mesecev
Komentar urednika
Svoboda Meščevih politkolesarjev, da pokradejo Boscarole
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
10
202
V parlamentu Igor Zorčič s pravniki še preverja, ali bi poslanci lahko razpravljali o programu stranke Levica, ki bi podržavila vsa podjetja v državi in nagnala kapitalistične direktorje. Kot so to po drugi svetovni vojni že počeli komunisti v Jugoslaviji, ki jih je vodil diktator Josip Broz. Razpravo o revolucionarnih ciljih pomembne članice opozicijske naveze Kul, so predlagali poslanci SDS in NSi. Poslanci teh dveh strank menijo, da bi načrte Levice morali pod drobnogled vzeti tudi organi pregona. Po kar vseh poslancih pa je udarilo pet ustavnih sodnikov, ki zahtevajo, da morajo v dveh mesecih popraviti zakon o nalezljivih boleznih iz časov vlade Janeza Drnovška. Če zakona ne popravijo, vlada čez dva meseca ne bo več smela omejevati pravic kolesarskih protestnikov in drugih druženj, ki prispevajo k širjenju okužb in višanju števila mrtvih, kar lahko vodi razpad zdravstva in strahovite ekonomske posledice za skupnost.
Ne bo več pravnega temelja.
Skoraj hkrati kot del zakona o nalezljivih boleznih so ustavni sodniki zaradi napak v postopku že spet odpravili tudi odločitev občinskega sveta v Radencih, ki je ulico Josipa Broza preimenoval v ulico osamosvojitve. Župan Roman Leljak je napovedal, da bo ime naglo spet spremenil in na formalno pravilen način ukinili čaščenje diktatorja, ki je nekoč podržavljal zasebna podjetja in se požvižgal na politične in ekonomske svoboščine, ki so običajne za zahodni svet, v katerega smo se vrnili pred 30 leti.
Koliko zastavic je zakrivila katera stranka
Odločba ustavnega sodišča o neustavnosti zakona o nalezljivih boleznih bo ob zahtevah vladnih SDS in NSi test sposobnosti za Igorja Zorčiča, ki tudi po izstopu iz vladne koalicije vztraja na vrhu parlamenta in je kot predsednik najbolj odgovoren za vse dosežke državnega zbora v zadnjem letu. Z opozicijsko druščino, ki ga podpira, bo lahko pokazal, ali je sposoben najti rešitev, da v Tivoliju v prihodnosti ne bo še veliko več zastavic, s katerimi so se zadnji teden hvalili iz podmladka SD. Z zastavicami so opozarjali na mrtve, h katerim je njihova stranka SD Tanje Fajon, ker je velika in vplivna, prispevala svoj del. Mnenja o tem, kolikšen je njihov del zastavic na posnetku, so precej pestra.
Zanesljivo pa so za dodatne zastavic poskrbeli tudi z nedavnimi velikimi mitingi v Ljubljani. Pred dobrim tednom je bil eden večjih, na katerem je bilo po ocenah predsednice SD Tanje Fajon kar 40 tisoč "vstajnikov". Tudi, če je bilo v resnici le 15 tisoč udeležencev, kar je ocenila policija, so ti prispevali, da se število odkritih okužb v prestolnici in državi zadnje čase ni pomembno zmanjšalo. Protestniki se družijo tudi pred in po teh rednih srečevanjih. Vsi vemo, kaj to pomeni. Okužbe. Mrtve.
In takšnih srečanj so zadnje tedne iz opozicijskih strank organizirali celo vrsto v času, ko je v državi še veliko okuženih. Hkrati pa kritizirajo prelete letal Nata pred letom, ko okužb takrat praktično ni bilo več.
Zakaj jih motijo letala Nata? Simbolizirajo zavezništvo zahodnih držav, v katerem varujejo človekove svoboščine in pravice in kjer jim je mar za življenja. To je za zagovornike socializma, v katerem so posamezniki za gradnjo prave prihodnosti pogosto žrtvovani, velik greh.
Ustavni sodniki kot igralci na srečo
Zastavice so hkrati dobra prispodoba tveganosti odločitve petih ustavnih sodnikov, ki pričakujejo, da bodo poslanci s svetlobno hitrostjo spremenili določbe zakona o nalezljivih boleznih, kako poslej omejevati druženja in gibanje ljudi, da bi preprečili širjenje okužb v primeru morebitnega novega vala epidemije. Konča se lahko tudi z množico trupel in veliko gospodarsko škodo, če je večina sodnikov precenila zrelost poslancev in podcenili nevarnost novih sevov koronavirusa.
Če poslancem med seboj sprtih strank v letu pred volitvami spodleti in bodo zaradi tega ljudi umirali, bodo pač umirali, so odločili Matej Accetto, Rok Čeferin, Špelca Mežnar, Katja Šugman Stubbs in Marijan Pavčnik. S tveganjem, da je za nekaj več svobode opozicijskih politkolesarjev vredno tvegati nekaj tisoč ali celo nekaj deset tisoč zastavic v Tivoliju, pa se niso strinjali Dunja Jadek Pensa, predsednik ustavnega sodišča Rajko Knez in Marko Šorli.
Za primerjavo: da bi dobro pretehtali in popravili velikosti volilnih krajev, v katerih volimo poslance, je ustavno sodišče poslancem določilo dvoletni rok. Zamudili so ga. Za popravke zakon o nalezljivih boleznih, koliko je med še trajajočo epidemijo dopustno omejevati gibanje in druženje ljudi, je rok za tehtanje in odločanje dvomesečni. O tehtanje o svoboščinah, življenju in smrti.
Eden glavnih pobudnikov protestov med epidemijo je bila s svojo aktivistično infrastrukturo stranka Levica Luke Meseca, ki za svoje pristaše zahteva svobodo zbiranja tudi, ko to ogroža zdravje in varnost drugih, njen program pa je, da bi ukinila ustavne svoboščine in pravice ljudem. Da bi podržavila podjetja in odpravila zasebno lastnino, denimo. Če ponazorim, podržavila bi podjetje Iva Boscarola in ga nagnala kot sposobnega direktorja, ker je kapitalist, za šefa državne proizvodnje električnih letal pa bi postavila ekološko socialističnega politkomisarja. Po možnosti iz prave, torej njihove stranke. Kot so to nekoč že počeli. Podržavili bi kar vsa podjetja. Tako imajo to v programu določeno:
Predsednik državnega zbora Igor Zorčič je ta teden prosil za dodatna mnenja, ali je dopustna razprava parlamenta o programu parlamentarne stranke, ki bi odpravila z ustavo zajamčene svoboščine ljudi do zasebne lastnine in podjetništva. Citiran del ni edini sporen. Javna razprava, ali se o idejah SDS in NSi sme govoriti, je bila nekoliko težka, v državnem zboru njihovih opozoril o neustavnosti programa Levice namreč niso objavili. Običajno se akti objavljajo. Dogodek je močno mejil na cenzuro. Za čuda pa večine medijev to nenavadno ravnanje ni zmotilo. Je pa zmotilo veliko ljudi, na kar kaže tudi rezultat ankete Siola:
Onemogočanje dostopa do argumentacije dveh strank, ki sta za razpravo o varovanju pravic in svoboščin ljudi, in molk večine medijev ob tem, pokaže, da tema sproža veliko nelagodja. O tem se ne sme govoriti. Propagandno škodi levici. Kot se nekoč ni smelo obveščati o pozivih Ludvika Tomšiča na protestih, da je treba Janeza Janšo, ki je takrat prevzemal oblast, takoj ubiti. V vseh največjih medijih je bil več dni molk o tem.
Kot da bi nekdo odrezal.
Če Levici s partnerji, torej z LMŠ Marjana Šarca, SD Tanje Fajon, SAB Alenke Bratušek in tudi Zorčičem program Levice v prihodnje uspe uresničiti, si ni težko zamisliti posledic tega "ekosocializma".
Boscarol bi najbrž premaknil svojo proizvodnjo povsem v Italijo in se tja tudi preselil, ker tam pač niso tako nori. Podobno je malo verjetno, da bi res pomembne cilje Meščevi dosegli s podržavljanjem Hoferja, Lidla ali švedske Ikeje, ki je nedavno odprla svoj center v Ljubljani. Vsi ti posli bi verjetno hitro propadli. Zaposleni pa bi bili ob delo. Ali pa bi ostali zaposleni v novem združenem trgovinskem podjetju slovenske levice, nekakšnem neomercatorju, ki bi ga financirala država.
Ob županski funkciji bi ga lahko vodil kar Zoran Janković.
Nejasno je tudi, kako bi se na podržavljenje njihove lastnine odzvali Kitajci, ki so kupili Gorenje ali pa srbski tajkuni, ki imajo številne naložbe pri nas. In kako bi se na kraje podjetij, v katere so vložili vse kar imajo, odzvali številni Slovenci.
Zagotovo pa bi nas ta politika izločila iz Nata in Evropske unije. In iz celotnega zahodnega sveta. Vrnilo bi nas nazaj proti Jugoslaviji in Sovjetski zvezi, ki ju več ni. Nazaj v ulico Josipa Broza.
To je program Levice, ki je resen partner opozicijske naveze KUL, v kateri so stranke, ki so mednarodno tudi v liberalni internacionali. Da se takšne stranke povežejo s skupino, ki je za podržavljanje vseh podjetij, kaže, da gre ob vrednotah liberalizma pri teh strankah za prav poseben pristop.
Za možnost približati se oblasti so pripravljeni prodati vsa načela. In se povezati z največjimi nasprotniki liberalizma. Pravzaprav so se že. Na tem je temeljila propadla vlada Marjana Šarca.
In to nam ponujajo kot alternativo za prihodnost, v kateri bodo naši Boscaroli v Italiji in drugih državah, kjer uradne institucije, denimo ustavna sodišča, ne varujejo spomina na Mussolinije, Hitlerje, Tite in podobne totalitarne diktatorje prejšnjega stoletja.
202