Sobota, 4. 10. 2025, 4.00
9 ur, 15 minut
Kolumna
Nika Kovač: Za mizami, kjer se sprejemajo odločitve v EU
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,00
Nika Kovač
O velikih dvoranah, v katerih se sprejemajo politične odločitve, imam mešane občutke: po eni strani dajejo vtis hladnosti in brezosebnosti. Pogovori v njih tečejo o rečeh, ki so za ljudi pomembne, a se zdi, da zlahka izgubijo vsebino in argumente. Kot da nasprotujoče si ekipe pri odločanju tekmujejo druga z drugo za prevlado in moč, ljudje, ki bodo odločitve živeli, pa so v drugem planu. Tudi gostje, javnost, ki je povabljena, da predstavi argumente za ali proti kakšni rešitvi ali pobudi, ima pogosto občutek, da je tam zaradi vtisa vključenosti, saj so odločevalci že odločeni in argumenti ne štejejo. Zato javnost, ljudje, ki so z neposrednim odločanjem prenesli pooblastila na predstavnike ljudstva, ob obiskih velikih dvoran, v katerih se sprejemajo odločitve, nimajo občutka, da jih v teh prostorih slišijo, da vanje spadajo.
Mnogim od nas, ki smo bili kdaj povabljeni, da predstavimo svoje pobude in argumente za katero od rešitev, se je zdelo, da se odločevalci zavedajo, da imajo moč, da se počutijo pomembne in zato tudi samozavestne. Da so jim argumenti ljudi zunaj dvoran povsem odveč, čeprav se pogosto sklicujejo na javnost.
Po drugi strani pa verjamem, da je pogoj za demokracijo javna razprava o skupnih zadevah, da se odločitve o njih ne smejo sprejemati za zaprtimi vrati in da bi morali argumenti šteti na vseh straneh političnega spektra, ne glede na to, kdo jih predlaga, ko gre za javno dobro. Zato si je prostor ob odločevalskih mizah treba izboriti in uveljaviti glas za skupno korist.
Pred nekaj dnevi sem se s prijateljicami iz vse Evrope znašla v eni od dvoran Evropske komisije. V njej sem za dolgo mizo najprej občutila precejšnje nelagodje. Ozrla sem se okoli sebe in ob močnih ženskah ter njihovih zgodbah z Malte, Nemčije, Italije, Francije se je nelagodje umaknilo občutku pripadnosti. Tam nisem bila sama, bila sem del odločne, argumentirane in pisane skupnosti, ki stoji za tem, kar sem predstavljala odločevalski strani.
Prvi dialog na najvišji ravni
Sestanek z evropsko komisarko Lahbib je bil pomemben trenutek za kampanjo My Voice, My Choice. Ne zato, ker bi na njem že odločili o pobudi, temveč zato, ker je bila to prva uradna predstavitev pobude za varen in dostopen splav v Evropi, za katero smo v EU zbrali več kot milijon in sto tisoč podpisov. To je bil o pobudi tudi prvi uradni pogovor na tej ravni.
Severina in Nika Kovač
V prostoru komisije so se prepletali različni glasovi: Alicia Baier, ginekologinja iz Nemčije, je utemeljevala, da je varen splav osnovna zdravstvena oskrba. Govorila je o 20 milijonih žensk v Evropi, ki te oskrbe nimajo zagotovljene. Govorila je o zapletih, poškodbah in smrtih žensk, ki bi jih bilo z varnim dostopom do splava mogoče preprečiti. Druge smo povedale, kako je nastala pobuda in kako je potekala naša kampanja, govorile smo o pomenu ustvarjanja skupnosti, o tem, da javno mnenje v državah EU v visokem deležu podpira dostopnost do varnega splava. Tudi o tem smo govorile, da je v državah, kjer je ta dostopnost zagotovljena, število splavov upadlo. Povedale pa smo tudi, da je za evropske institucije državljanska pobuda pomembna priložnost, da uveljavijo voljo ljudi in naredijo tisto, kar je deležno široke podpore.
Evropa v obrazih in zgodbah
Spregovorile pa smo tudi o osebnih izkušnjah: Belle de Jong je povedala, da je na Malti splav še vedno povsem kriminaliziran. Da je zato imela srečo, ker je lahko odšla na Nizozemsko in tam opravila poseg, saj ga v svoji državi ni mogla opraviti niti iz zdravstvenih razlogov. Poudarila je, da pravica do osnovne zdravstvene oskrbe ne bi smela biti stvar sreče in socialnega položaja osebe. Alice Spaccini iz Italije je opozorila, da kljub temu da je v njeni državi splav zakonit že od leta 1978, v praksi dostop do njega še zdaleč ni zagotovljen. V nekaterih regijah Italije kar 80 odstotkov ginekologov zavrača opravljanje posega zaradi ugovora vesti. Uveljavitev našega predloga bi pomagala tudi ženskam, ki jim zakon sicer priznava pravico do njega, a jim praksa zapira vrata.
Datum svetovnega dneva varnega splava, ki se je prvič vpisal v zgodovino leta 1990 v Latinski Ameriki, vse od leta 2011 pa ga obeležujemo tudi drugod po svetu, je skoraj sovpadel z našim obiskom Evropske komisije, med njima je bilo samo štiri dni razlike. V dnevu, ko ga obeležujemo, smo pozvali ljudi, da evropskim komisarkam in komisarjem pošiljajo pisma, v katerih jih pozivajo, naj podprejo našo pobudo, ki bo pomembno zmanjšala število nevarnih splavov. Skupnost se je odzvala in poslanih je bilo več kot 150 tisoč pisem podpore. Vsako od njih dokazuje, da zagotovljena možnost dostopa do varnega splava ni nekaj oddaljenega, temveč nekaj, kar ljudje v Evropi večinsko prepoznavajo kot skupno vrednoto.
Na drugi strani mize
V zadnjem desetletju sem bila v mnogih sobah in dvoranah, v katerih sprejemajo odločitve. Izkušnje v njih je pomembno določal odnos oseb na drugi strani mize. Pa ne govorim o tem, da so se morali odločevalci z nami strinjati. Kot najslabša in najmanj produktivna ocenjujem srečanja, na katerih smo z druge strani poslušali lepe besede, a nam je bilo ob tem jasno, da so prazne in nezavezujoče. Tisti občutek, ki se ga ne moreš znebiti, da v bistvu motiš mir in rutino samozadostnosti odločevalcev, četudi deluješ v skupno dobro. Pogoj za dobro izkušnjo je pripravljenost na dialog, na temeljito izmenjavo argumentov, ki jim prisluhnemo, iščemo skupni imenovalec, četudi se v vsem ne strinjamo.
Demokracija ni okostenela in zaprta v lastni mehurček premislekov odtujenih odločevalcev, če vidi civilno družbo in ljudi kot partnerje, ki ji nastavljajo ogledalo z namenom sprejemanja rešitev, ki izboljšujejo življenje vseh ljudi. Razlikuje se od prakse, v kateri so argumentirana kritika in pobude za spremembe razumljene kot nekaj škodoželjnega in slabega, kot nekaj, kar onemogoča delovanje odločevalcev.
Tako kot mora civilna družba razumeti, da odločanja o skupnem dobrem ne smemo prepustiti dogovorom za zaprtimi vrati, da moramo znova in znova vztrajati pri sedežu za odločevalsko mizo in premisleku odločevalcev o različnih argumentih, tako so na drugi strani mize ključni politiki, ki prebijajo zaprtost in okostenelost demokratičnih institucij s sogovorkami in sogovorci, ki niso del njihovega zaprtega kroga.
V zadnjih tednih smo v Bruslju srečali mnoge političarke in politike, ki so bili pripravljeni ne le prisluhniti, temveč tudi podpreti naše zahteve za varen in dostopen splav v Evropi. To so ljudje, ki prihajajo iz vseh držav Evrope in delujejo v političnih skupinah od Socialnih demokratov, Zelenih, Levice, liberalcev, nepovezanih poslancev in tudi iz vrst Evropske ljudske stranke.
Končna odločitev šele marca
Evropska komisija bo odločitev o naši pobudi sprejela marca. Do takrat nas čaka še veliko dela: nova pogajanja, iskanje zaveznikov, razprave s političnimi skupinami. To, da smo predstavile pobudo komisarki Evropske komisije in o njej odgovarjale na vprašanja, kaže, da se pot glasov podpore, ki smo jih zbrali za našo pobudo, nadaljuje. To, kar ustvarjamo z My Voice, My Choice, kot je poudarila Sarah Durieux, ki je skupaj s kolegicami sprožila proces vpisa pravice do splava v francosko ustavo, je Evropa v svoji najboljši obliki – Evropa solidarnosti, skupnosti in enakopravnosti. Čeprav po svetu rastejo avtoritarizem, vojne in se krepi tudi sovraštvo, četudi se Evropa s tem ne spoprijema učinkovito in ustrezno, ima z uveljavitvijo široko podprte pobude priložnost, da odločno stopi na pot spoštovanja skupnosti, v kateri vsakemu pripada stol za mizo vedno, ko zagovarja rešitve javnega dobrega.
Kolumne izražajo osebna stališča avtorjev in ne nujno tudi uredništva Siol.net
