Nedelja, 28. 9. 2025, 4.00
6 ur, 24 minut
Kolumna
Jure Marolt: Marsikdo ti to zavida
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,00
Jure Marolt
Svet staršev. Kdor ga še nikoli ni občutil, doživel iz prve roke, zamuja veliko. Jaz sem recimo že veteran teh sestankov. Šest let v vrtcu, pet v šoli, kar nekajkrat – tudi trenutno – sem predstavnik staršev enega razreda in ene skupine tako v šoli kot vrtcu. Mazohist, saj vem. Veliko otrok, kaj čmo.
Prvi roditeljski sestanki so si sila podobni. Ko pridemo do konca, so na vrsti volitve enega starša, ki bo zastopal razred oz. skupino. Možna odziva sta v teh trenutkih dva. Ali nastopi nerodna tišina, ker se vsi želijo ogniti še tej obveznosti (in kdo bi jim zameril ob majhnih otrocih in tisoč drugih stvareh, ki osmišljajo dan slehernika?) ali pa vsi v en glas povedo ime tistega "srečneža", ki bo brez večjega ugovarjanja sprejel to "laskavo" odgovornost.
In potem se ob svetu staršev zberemo vsi ti "srečneži" na kupu. Ker sem, ponavljam, mazohist, se mi zdijo debate, ki sestavljajo tak običajen sestanek, sila zanimive. Nekatere so predvidljive, druge presenetijo, tretje pač dolgočasijo. Tudi na teh druženjih so ljudje, ki radi in pogosto govorijo, in drugi, ki odštevajo minute do konca srečanja. Tako je to svet v malem. Ne le svet staršev, ampak pravi pravcati svet vseh. Na teh srečanjih lahko nemo opazujem, kako smo si ljudje dejansko različni in kako ima vsak svoj prav. In na tej naši poti vedno iščemo soglasje. Tudi če se glede vsega ne strinjamo, se razidemo brez zamer. Prav to mi je najbolj všeč.
Preveč različnih mnenj in želja
To je eden pomembnejših uvidov, ki sem jih bil deležen na mojih rednih druženjih s starši. Zato je treba drugačnost sprejeti in razumeti, zagotovo pa ne obsojati. Povsem vseeno mi je, koliko otrok ima nek par, dokler so ti doma ljubljeni in srečni. Vsak človek si namreč zasluži biti ljubljen in srečen.
Jure Marolt z družino.
Se strinjam, da je, če te izberejo za predstavnika staršev določenega razreda ali skupine, to dodatna odgovornost. A hkrati lahko na koncu organiziraš tudi skupni zaključni piknik. To mi je v dodatno veselje. Sem preprost človek, nerad kompliciram tam, kjer to ni potrebno. Drugih staršev ne sprašujem po mnenju glede časa in kraja dogodka, darila za vzgojitelja oz. učitelja in podobnega. Preveč različnih mnenj in želja. Ker so mi zaupali to, da sem njihov predstavnik, imam tudi določeno avtonomijo pri odločanju o tovrstnih zadevah. Zato imam pripravljeno šablono, v katero vpišem, kdaj in kje se dobimo ter kaj naj ima vsak s seboj in to je to. Kopiram skupinski mejl prejšnjega leta, popravim datum in uro in vse se izide.
Dolgoletne izkušnje: na roditeljskih sestankih takoj vidim, kdo ima enega otroka. Ker se na sestanku oglasita kar dva starša. Ohoho, nekdo ima proste roke! To spremljam z naklonjenostjo in spominom na neke druge čase. Spomnim pa se tudi tega, da sem šel nedolgo tega v vlogi lokalnega novinarja na srečanje skavtov. Tam sem se pogovarjal z nekdanjim sošolcem iz osnovne in nekdanjo sošolko iz srednje šole. Vprašala sta me, koliko otrok imamo doma. Tri, sem glasno odgovoril, in že vlekel telefon iz žepa, da bi jima pokazal njihovo fotografijo. Kar veliko, se mi zdi. Amater, mi je rekel eden od njiju, midva jih imava vsak po pet. Vidiš, kako sijajen je ta krog življenja? Vsi drugačni, vsi …
"Okoli svojega 25. leta sem pri sebi opazil spremembo"
Pametnejši od nas zagovarjajo dejstvo, da moramo skozi vsa življenjska obdobja obdržati čim več otroškega v sebi. Za naše dobro. Vsi nam bodo za to hvaležni.
Ko sem bil še študent, sem lahko ure in ure preživel na košarkarskem igrišču. Moje najbližje in najljubše igrišče je bilo obrnjeno tako, da se imel ob košu vedno pogled tudi na tamkajšnji vrtec. To me je v mojih zgodnjih letih nekoliko tudi motilo, ker so vrtčevski otroci lahko zelo glasni, okoli svojega 25. leta pa sem pri sebi opazil spremembo, ki je nakazovala, da si želim nekaj več v svojem življenju.
Ponotranjil sem trenutek, ko starš popoldne, ko se vrača iz službe, pride po svojega otroka. Vsak otrok je, ko je slišal svoje ime ali zagledal svojega starša, glasno vzkliknil in kolikor hitro so ga nesle majave, mlade noge, stekel do njega ali nje. Ta prizor mi je postajal vedno ljubši. Ta prvinska iskrenost, to neponovljivo veselje, ki se je predvidljivo ponavljalo iz dneva v dan, a je bilo vsakič znova čarobno.
"Da bi me bil nekdo tako iskreno vesel ..."
Sebično sem takrat razmišljal o tem, kako lepo bi bilo, če bi nekaj takega redno doživljal tudi sam. Da bi bil nekdo vzhičen ob samem pogledu name. Da bi me bil nekdo tako iskreno vesel … Sicer se je to uresničilo šele čez pet let, a zdaj ima tri otroke. Ki mi vedno, ne glede na to, kakšen dan imam, kakšni občutki me prevevajo, kaj nosim v sebi, pritečejo v objem, kot da sem najboljši človek na svetu. Pa to še zdaleč nisem, tega se dobro zavedam. Ampak zanje sem. In vsi drugi tukaj niso pomembni.
Še nečesa ne smemo spregledati – trenutki, ko se z otrokom vračata iz vrtca domov, so najbolj pristni in iskreni, kar si jih lahko zamisliš. Takrat se lahko pogovorita o čisto vsem. Takrat ni več težav, skupaj iščeta le rešitve. Takrat je nasmeh še večji. Šale so bolj zabavne. Povsem predvidljive malenkosti postanejo vrhunci vsakdana. Marsikdo ti to lahko le zavida, zato to ceni in tega še zdaleč ne imej za nekaj samoumevnega.
Zato to trdim že dolgo, danes pa v to verjamem bolj globoko in trdno, kot sem kadarkoli prej – biti starš je privilegij.
