Psihoterapevtka: Prepoved gibanja na prostem bi povzročila veliko stisko

Psihoterapevti so zdaj svojim klientom na voljo po telefonu in prek spletnih videopogovorov, pojasnjuje Pika Marija Bensa. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Ko so se sredi marca napovedovale izredne razmere, je psihoterapevtko Piko Marijo Bensa hči vprašala, ali razmišlja o zaprtju svoje ambulante. Odgovorila ji je, da zagotovo ne, saj jo pacienti še posebej v tem času nujno potrebujejo in si zato tega ne more privoščiti. Kljub temu je ambulanto zaprla še tisti dan.

"Še v istem dnevu sem dobila smernice krovnega združenja psihoterapevtov, naj v času krize začnemo delati na drugačen način, torej brez stika v živo - po telefonu, Skypu, Viberju in podobno. Iskali so tudi kolege prostovoljce, ki bi bili na ta način pripravljeni delati pro bono za ljudi v stiski," je povedala Bensa.

Ko je zaprla svojo ambulanto, je poklicala vse svoje kliente, jih vprašala, kako so, se pogovorila z njimi o tem, kaj jih najbolj skrbi in jim povedala, da jim je zdaj ves čas na voljo za klic, oziroma so se dogovorili, da se pogovorijo prek spleta.

Novice Borisa Johnsona so prestavili na intenzivno nego #video

Vmes je tudi sama prebolela blažjo obliko bolezni

V času samoizolacije je zbolela tudi sama, predvideva, da jo je doletela blažja oblika bolezni covid-19. Okužbe bi se namreč lahko nalezla v Italiji, kjer je bila na obisku. Kakšen teden po tem je prejela obvestilo, da je bila znanka, sicer medicinska sestra, s katero so se družili v manjšem prostoru, pozitivna na testu na okužbo z novim koronavirusom.

"Začelo se je kot nekakšna viroza z bolečimi mišicami. Bolelo je tudi v pljučih, tudi bolečine v grlu še nisem doživela na takšen način, poleg tega pa sem imela popolnoma prehoden nos in le nizko vročino, malo čez 37 stopinj Celzija," opisuje Bensa, ki pravi, da sta zdaj oba z možem popolnoma zdrava.

V prvem tednu karantene je med ljudmi vladala velika panika

"Lahko rečem, da je bilo v prvem tednu karantene noro. Ljudje so bili panični, resnično so bili zelo tesnobni, ta tesnoba pa se je stopnjevala v panične napade. Velikokrat sem stiske predihavala z njimi. Ta strah, negotovost, vprašanje, kaj bo, če zbolim in umrem, bo dovolj prostora v bolnišnicah, bo dovolj respiratorjev in tako naprej," pove Bensa in doda, da so bili ljudje ob vseh informacijah, ki smo jih prejemali iz Italije in Španije, močno zaskrbljeni.

Ob vseh informacijah, ki smo jih prejemali iz Italije in Španije, so bili ljudje močno zaskrbljeni. Mnogi so zaradi tega doživljali tudi panične napade. Foto: Thinkstock "Podatki o zbolelih, umrlih, pomanjkanje kapacitet za zdravstveno nego. Ljudje so se zavedali lastne minljivosti. Predvsem mlajših pa se je dotaknil ukrep samoizolacije. Počutijo se zelo ovirane oziroma omejene. Mislim, da jih je prvič nekdo omejil - ne morejo na kavo, ker so lokali zaprti, ne morejo potovati, nekako se ne znajdejo," opisuje, kako so se ljudje odzvali na karanteno.

Novice Pri nas več kot tisoč okužb, po veliki noči morda zagon nekaterih panog #video

Več klicev tistih, ki živijo sami

Opazila je, da je bilo več klicev ljudi, ki živijo sami. "Ljudje, ki živijo sami, se nimajo s kom pogovarjati, nimajo s kom deliti svojih stisk, strahov. Seveda sem dobila kar nekaj novih klientov, ravno zaradi opisanega položaja. Mislim, da ni prisotne toliko depresije in depresivnih občutkov, ampak je več tesnobe, strahu, nespečnosti. Ljudje so bili bolj razdražljivi, bolj ranljivi," opaža Bensa.

V strahu so bili tudi samozaposleni. Spraševali so se, kako bodo plačali prispevke in kako bodo preživeli, pove. "Pa tudi menedžerji, še posebej tisti, ki so že sicer nekoliko anksiozni. Skrbelo jih je, kako organizirati delo od doma, kako jim bo šlo. Ljudi, ki so bili v slabi koži že prej, ker so bili sredi terapije, so se te stvari še bolj dotaknile, kot bi se jih morda sicer, in jih je še bolj skrbelo," pove Bensa.

Kot pravi Bensa, gre pri paniki in anksioznosti, če nimamo v mislih prav določene zadeve in se ne ukvarjamo z eksistenčnimi problemi, za nekakšen lebdeč strah, za katerega ne vemo čisto točno, na kaj je osredotočen. V zdajšnjem primeru pa točno vemo, za kakšen strah gre in da je osnova strah pred okužbo, pred boleznijo, ne nazadnje tudi pred smrtjo, ker smo spremljali v večini črne scenarije.

Zdaj so se ljudje privadili na razmere in se je stanje umirilo

Opazila je, da se zdaj, ko smo že v četrtem tednu samoizolacije, stvari umirjajo.

"Manj je klicev, manj tesnobe in strahu. Kot da smo se že prilagodili na novo situacijo in komaj čakamo, da bodo šle stvari mimo. Epidemija se je preselila v domove za starejše, to pa je že izven 'našega dometa'. Ljudje to vidijo, kot da se je smrt preselila drugam, kot da je šla epidemija mimo. Tudi tisti, ki so bili v prvem tednu najbolj zaskrbljeni, so se kar nekako navadili," je trenutno stanje opisala Bensa, ki glede na lastne izkušnje meni, da bi ljudje, če bi pomoč potrebovali, to tudi poiskali in jim to ne bi bilo težko.

Velik vpliv na izboljšanje stanja ima tudi prihod pomladi, meni. "Toplota in sonce viruse uničujeta, v tem času smo tudi sicer nekoliko bolj optimistični, " pove Bensa.

Avtomoto Zadnji konec tedna: število kršiteljev in najpogostejši izgovori #video

Razlog za to, da karantene nismo občutili tako močno, je v tem, da smo se kljub ukrepom še vedno lahko gibali v naravi. Pogled skozi okno ne razkriva, da bi bilo karkoli narobe

Izkušnje, ki jih ima s svojimi klienti, pa so popolnoma v nasprotju s stanjem, ki ga lahko opazuje skozi okno svojega doma.

"Če pa bi to primerjali s pogledam skozi okno, ko vidim brezskrbne sprehajalce ali ljudi v bližnji trgovini, nakupovalce, pa bi človek pomislil, da živimo običajno, vsakdanje življenje, brez strahu pred virusom, ki bdi nad nami. Je bila pa v začetku, preden so bili izrečeni nekateri ukrepi vlade, trgovina precej izropana. Ljudje so mrzlično nakupovali in trpali blago v vozičke, česa takega že dolgo nisem videla," situacijo opisuje Bensa. Pravi, da je trenutno stanje v njenem kraju takšno, kot bi se ustavil čas oziroma kot bi bile počitnice.

Najprej smo vsi pospravljali, zdaj si vzamemo čas zase

Več smo se začeli pogovarjati po telefonu in manj pisati sporočila, opaža. "Da te slišim, kako si," je pogost stavek, pravi.

"Po elektronski pošti si pošiljamo več humornih sporočil. Humor nas v teh časih na neki način tudi rešuje," pove Bensa, ki je prepričana, da je pozitivna naravnanost zelo pomembna in nam lahko v takšnih trenutkih zelo pomaga.

"Z ljudmi si tudi delimo izkušnje o tem, kaj počnemo - za lažje preživetje. Najprej smo vsi pospravljali - stanovanje, klet. Zdaj si vzamemo več časa zase, za svoje potrebe. Več beremo, telovadimo, kuhamo, pečemo, celo naspali se bomo," opaža Bensa.

Novice V Italiji spet več mrtvih, a so optimisti. Iz Španije prihajajo spodbudne novice.

Nesoglasja doma se v tem času poglabljajo

Bensa opominja, da nastaja tudi nova težava, in sicer sobivanje z domačimi 24 ur dnevno. Samoizolacija je gotovo velika stiska za ljudi, ki se s svojimi bližnjimi že sicer ne razumejo.

"Prej smo hodili v službe, po opravkih, v telovadnice, v kavarne in tako naprej, zdaj pa so nas omejili in smo 'prisiljeni' bivati skupaj. To je lahko včasih zelo naporno, stresno, velikokrat tudi zelo konfliktno," pravi Bensa.

"Nesoglasja se tako poglabljajo. Z nekom biti 24 ur na dan je umetnost. Ljudje si lahko gremo hitro na živce, sploh če moramo delati od doma. Po drugi strani je pa tam, kjer ni možnosti dela od doma, še težje, ker se temu pridružujejo še vprašanja o tem, ali bodo službo obdržali, ali bodo imeli v prihodnosti denar za položnice in tako naprej. Tu so še otroci, s katerimi se je treba ukvarjati, delo za šolo in podobno," razmišlja Bensa. Doda, da so po eni strani številni ljudje v samoizolaciji v stiski tudi zaradi zelo majhnih stanovanj, kjer se pred spori ne morejo umakniti v neki drug prostor, po drugi strani pa imajo številni tudi hiše, pa so si v njih še vedno lahko preblizu.

Foto: Getty Images Če bi se razmere še bolj zaostrile, bi bile težave ljudi veliko večje

Meni, da številnim samoizolacija še vedno ni prinesla tako zelo negativnih posledic, ker je bilo zelo malo takšnih, ki bi se zares zaprli v svoje domove in nikamor ne bi šli.

"Ljudje hodijo na sprehode, veliko pomeni, da se imaš možnost gibati. Gibanje je stvar, ki v možganih povzroča spremembe. Pri nas ni bilo tako kot v Italiji, kjer so morali ljudje ostati v svojih domovih, pri nas glede tega niti ni bilo občutiti, da bi bilo karkoli narobe," meni Bensa.

V stresnih položajih je prav gibanje tisto, ki ga Bensa svetuje poleg dobre hidracije in socialnih stikov. Ti morajo zdaj potekati nekoliko drugače, a jih še vedno moramo imeti.

Če bi se razmere zaostrile in bi bili ljudje omejeni zgolj na svoja stanovanja, meni, da bi bilo težav veliko več. Glede na to, da smo v Sloveniji po številu samomorov nad svetovnim povprečjem, bi položaj lahko vodil tudi do samomorov pri ljudeh, ki so že sicer v veliki stiski in tega ne bi zdržali.

"V tem času bi morali več govoriti o duševnem zdravju ljudi"

Da bi morali o temah, ki so povezane z duševnim zdravjem, še posebej v situaciji, v kateri smo, govoriti veliko več, meni Lučka Markič, 23-letna Koprčanka, biopsihologinja in študentka magistrskega študija uporabne psihologije. Tako na družbenih omrežjih kot na druge načine je aktivna in opozarja na vse, za kar meni, da ne bi smelo ostati spregledano.

Kot pravi, lahko omejitev svobode pripelje tudi do najhujših odzivov in scenarijev. "Pripelje lahko do vseh mogočih situacij - do pomanjkanja osnovnih potrebščin, do še hujših stisk, težjih duševnih motenj, pa tudi do nasilnih smrti, kot so samomori," je prepričana. Prav samomore in navezanost na osebo po njeni smrti je proučevala v svoji zaključni nalogi študija, zato meni, da bi se morali na splošno veliko več posvečati tudi preventivi in temu področju posvečati več pozornosti.

Markičeva meni, da bi morali v tem času več pozornosti namenjati tudi starejšim, ki morajo sami skrbeti zase. Foto: Matjaž Vertuš "Zelo problematično je, da se družba osredotoča le na virus"

Zelo problematično se ji zdi, da se družba preveč osredotoča le na virus. "Strinjam se z vsemi preventivnimi ukrepi, a bi bilo treba ozaveščati in se osredotočati tudi na druge ranljive skupine ter ukrepe prilagoditi tudi njim, je prepričana.

Kot primere tega, na kar bi se morali veliko bolj osredotočati, navaja:
- primere nasilnih smrti, kot so samomori in prometne nesreče - osredotočati bi se morali veliko bolj tako na preventivo kot na bližnje po samomorih in smrtih zaradi prometnih nesreč,
- disfunkcionalne družine, katerih otroci (ali drugi člani družine) so v času, ki ga preživijo doma, žrtve različnih oblik nasilja,
- osebe na pragu revščine ali osebe s tujim državljanstvom, ki morajo v tem času opravljati vsakršno delo, ki ga lahko dobijo,
- starejše ljudi, ki nimajo potomcev ali so z njimi v konfliktnem odnosu, zaradi česar morajo sami skrbeti zase.