Demanti psihoterapevtskih združenj na trditve ministrstva za zdravje

Predlog zakona ne povečuje varnosti storitev, saj namesto varnosti uvaja deregulacijo: predlog ne uvaja psihoterapevtske zbornice z obveznim članstvom, ampak daje javna pooblastila zgolj društvu zasebnega prava, kjer članstvo ne bo niti obvezno. S tem ohranja zatečeno stanje in ne naredi ločnice med psihoterapevti in šarlatani na trgu in s tem še naprej ogroža paciente/uporabnike. Prav tako predlog zakona ne upošteva vseh poti izobraževanja in pristaja na deregulacijo, saj temelji na zgolj usposabljanju v zasebnih društvih in ne uvede akademizacije, ki bi jo moral imeti vsak resen poklic.

Novice Ministrstvo: Z regulacijo psihoterapije povečujemo dostopnost, varnost, kakovost in preglednost storitev #video

Predlog zakona ne povečuje kakovosti storitev, saj ne vsebuje individualnega merjenja kakovosti psihoterapevtskih storitev niti ne uvaja neodvisnega telesa, ki bi kakovost psihoterapevtov preverjalo. Z nobenim členom pa ne poveča kakovosti psihoterapij. Nasprotno, z uvajanjem terminologije ločenosti dveh poklicev kakovost psihoterapevtskega poklica zmanjšuje. Največjo kakovost bi v predlog zakona vnesli psihoterapevtska zbornica (namesto nje predlog predpostavlja le javno pooblastilo navadnemu zasebnemu društvu) in akademizacija (namesto nje vse temelji na zasebnih usposabljanjih po društvih). Primanjkovanje slednjih ocenjujemo kot deregulacijo področja, ki je žal nasprotje kakovostnih storitev. Kakovost storitev bi lahko povečalo le rutinsko merjenje kakovosti.

Predlog zakona ne povečuje preglednosti storitev, saj za nosilca javnih pooblastil predlaga le fiktivno društvo, zasebnega značaja. Predlog zakona vsebuje takšne pogoje za društvo, da ta trenutek v Sloveniji ni reprezentativnega društva, ki bi dejansko izpolnjevalo vse pogoje. Če bo sprejet tak zakon, društvo zasebnega značaja ne bo zmoglo izvajati vseh svojih nalog, verjetno niti osnovnih ne. Med glavne naloge spadata ureditev licenc in registrov, ki ne bosta mogli biti izvedeni. To pomeni, da do večje preglednosti storitev v praksi ne bi prišlo.

MZ: Na Ministrstvu za zdravje smo po več kot dvajsetih letih prizadevanj in pobud za normativno ureditev psihoterapevtske dejavnosti v javno razpravo dali osnutek Zakona o psihoterapevtski in klinično psihoterapevtski dejavnosti. Sistemski zakon, pri katerem smo upoštevali stališča različnih deležnikov, celovito ureja področje psihoterapevtske dejavnosti in psihoterapevtskega poklica.

Težko se strinjamo, da so se na Ministrstvu za zdravje trudili za sprejem tega zakona že 20 let, saj so v tem času različni ministri ta zakon odložili v predal. Se pa 20 let za uvedbo in razvoj poklica psihoterapevta borijo staroste psihoterapije, akademizirani izobraženi psihoterapevti, ki so na Ministrstvo velikokrat prinašali celo že napisane zakone. Ministrstvo za zdravje jih pri vseh ključnih točkah žal vztrajno ignorira. 

Prav tako predlog zakona zakona ne ureja področja psihoterapevtske dejavnosti celovito, saj ves čas ignorira dejstvo, da je psihoterapija samostojna veda in psihoterapevt samostojen poklic. Iz tega izhaja, da bi morali celovito urediti psihoterapijo tako, da sistematizira poklic in uvede javne službe na vseh resorjih, ne pa le na zdravstvenem. Psihoterapevti zavračajo delitev na delavce v zdravstvu ali gospodarstvu, ker s tem Ministrstvo za zdravje namerno spregleda vsa področja, kjer bi psihoterapevti lahko sodelovali (v sociali, šolstvu, sodstvu ...).

MZ: Z zakonsko ureditvijo področja psihoterapije bomo zagotovili, da bosta psihoterapevtska in klinična psihoterapevtska dejavnost zagotavljali čim večjo dobrobit za posameznika, in v največji možni meri zmanjšali tveganja za neustrezno in nestrokovno psihoterapevtsko obravnavo.

V nobeni evropski državi ne obstajata "klinična" in "neklinična" psihoterapevtska dejavnost definirani na takšen način, kot je to predlagano v predlogu zakona, zato takšni novi poskusi ne predstavljajo čim večje dobrobiti za posameznika, ampak eksperimentirajo z novimi idejami na plečih pacientov in uporabnikov. Tak predlog zakona v ničemer ne zmanjša tveganja za neustrezno in nestrokovno psihoterapevtsko obravnavo, z uvedbo javnih pooblastil le društvu jo žal zmanjšuje. Največjo strokovnost bi namreč prinesli akademizacija in uvedba psihoterapevtske zbornice.

MZ: Osnutek zakona tako opredeljuje in razmejuje dva poklica: psihoterapevt in klinični psihoterapevt. Psihoterapevt bo izvajal psihosocialno podporo, lajšal težave v duševnem zdravju, izvajal podporo pri življenjskih stiskah, medosebnem in družbenem življenju, nudil podporo svojcem in drugo psihosocialno podporo. Klinična psihoterapija poleg naštetega zajema tudi zdravljenje in se izvaja v okviru zdravstvene dejavnosti. Pomembno se nam zdi, da klinična psihoterapija, ki vsebuje elemente zdravljenja, postane del zdravstvene dejavnosti. Za oba poklica so določeni pogoji za pridobitev in ohranitev licence, ki dokazuje strokovno usposobljenost psihoterapevta in kliničnega psihoterapevta za samostojno izvajanje psihoterapevtske obravnave.

Predlagatelji zakona poudarjajo, da vzpostavljajo poklic psihoterapevta, vendar ga hkrati degradirajo s tem, ko mu dodelijo zgolj izvajanje psihoterapevtske dejavnosti, ki jo definirajo kot "izvajanje psihoterapevtske obravnave z namenom psihosocialne podpore, lajšanje težav v duševnem zdravju, podporo pri življenjskih stiskah, medosebnem in družbenem življenju, podporo svojcem in druga psihosocialno podporo, ki ne zajema intervencij zdravljenja duševnih motenj." V resnici je v psihoterapevtskih procesih nemogoče postaviti ločnico med zdravljenjem duševnih motenj in lajšanjem težav. Če bi se res zgodilo, da bi bila dva poklica ločena po tem, da eden obravnava duševne motnje, drug pa tega ne sme več, bodo uporabniki čez noč postali brez dolgotrajne takojšnje pomoči in s tem še bolj obremenili javni zdravstveni sistem.

Takšna ločnica je umetna, saj vsi psihoterapevti delamo z duševnimi motnjami in smo zato tudi strokovno usposobljeni. Res pa je, da je v primerih duševnih motenj najbolj varna obravnava v delovni skupini, kjer psihoterapevtu pomaga še psihiater ali klinični psiholog. Ta zakon ne omenja niti takšnega pomembnega sodelovanja, zato nas skrbi, da želijo zgolj ločiti psihoterapijo v zdravstvu (ki že zdaj na papirju obstaja, izvaja se skoraj ne) in izven njega (za povrh pa to poimenovati le svetovanje, kot je že bilo zapisano v enem od osnutkov zakona). Skrbi nas, da kljub obljubam po spremembi in večji dostopnosti ta ločnica uvaja prav nasprotno.

MZ: Vzpostavljajo tudi pogoje za akademizacijo poklica, saj se določata potrebna vsebina in količina izobraževanja in usposabljanja, česar do zdaj ni bilo. Poudarjamo, da morajo visokošolski izvajalci izobraževanja pripraviti kakovosten in obsežen program ter pridobiti strokoven kader, da bodo lahko študijski program akreditirali. 

Zakon ne predvideva, da program potrdi nosilec javnega pooblastila, ampak soglasje poda Ministrstvo za zdravje, kot to določa 32. člen Zakona o visokem šolstvu. Tudi drugi programi teoretičnega usposabljanja in izobraževanja se bodo morali certificirati, certifikacijo pa bo opravil nosilec javnega pooblastila.

Predlog zakona ne upošteva akademizacije, še manj pa jo uvaja. V resnici predlog zakona temelji na tem, da določa usposabljanje za poklic psihoterapevta in kliničnega psihoterapevta le preko zasebnih društev. To usposabljanje izvaja za to certificiran izvajalec usposabljanja, praviloma zasebni izvajalec, društvo ali zavod. Predlog zakona pa v  6. točki istega člena le na kratko določa, da se usposabljanje šteje za opravljeno tudi, če se izvaja v obliki akreditiranega študijskega programa po zakonu, ki ureja visoko šolstvo – s tem manevrom ta osnutek zakona podredi akademizacijo zasebnemu usposabljanju na trgu.

Ne drži, da predlog zakona ne predvideva, da program potrdi nosilec javnega pooblastila. V postopku podaje soglasja za akreditacijo študijskega programa na podlagi zakona, ki ureja visoko šolstvo, se Ministrstvo za zdravje moti, saj 6. točka 20. člena določa, da mora Ministrstvo za zdravje pridobiti mnenje Razširjenega strokovnega kolegija za psihoterapijo ter mnenje društva, nosilca javnega pooblastila.

MZ: Naj omenimo tudi, da zakon v ničemer ne preprečuje vstopa psihoterapevtov na druga področja, na primer na področje socialnega varstva ali šolstva. Če omenjena sektorja zaznata potrebo po vključevanju teh poklicev, bosta lahko sistemizirala ta delovna mesta in jim s tem omogočila vstop za delo na tem področju.

Zakon o psihoterapiji niti ne bi smel preprečevati vstopa psihoterapevtov na druga področja, kot to prejudicira Ministrstvo za zdravje, ampak mora biti takšen, da omogoča vstop psihoterapevtov. Ministrstvo za zdravje že dalj časa z javnimi pobudami prosimo, da doda le en člen, ki bi omogočil nastavke za javne službe na dugih resorjih. Če ta predlog zakona tega ne bo omogočal, drugi resorji ne morejo sistematizirati poklica brez zakonske osnove. Iz tega lahko sklepamo, da predlog zakona onemogoča vstop psihoterapevtov na druga področja delovanja, v socialno varstvo, šolstvo, sodstvo, pravosodje in podobno. Zdi se, da Ministrstvo za zdravje na ta način le prelaga odgovornost na druga ministrstva, čeprav je pripravo tako pomembnega zakona vzelo popolnoma v svoje roke in ga ni usklajevalo medresorsko niti s stroko.

Naj poudarimo, da takšno prelaganje odgovornosti pomeni, da predlog zakona ne bo poskrbel za najbolj ranljive člene naše družbe: socialno ogrožene, otroke, mlade in starejše. Na ta način pa bo z neurejenotjo javnih služb še bolj podaljševal čakalne vrste v javnem zdravstvenem sistemu, ljudi pa puščal same v stiski. 

MZ: Strokovne naloge v zvezi z izvajanjem zakona se prenesejo na nosilce javnega pooblastila. Na ta način preprečujemo monopolizacijo dejavnosti oziroma prevlado določene smeri dejavnosti, hkrati pa s tako ureditvijo nudimo možnost več nosilcev, kar bo med njimi omogočalo dodaten nadzor in s tem izboljševanje kakovosti storitev. Institut javnega pooblastila določa in ureja 121. člen Ustave Republike Slovenije, strokovne naloge pa lahko izvajajo tudi neprofitne organizacije, kot so društva, zveze.

Predlog zakona ni jasen glede števila nosilcev javnega pooblastila, nasprotno: finančna ocena stroškov v predlogu zakona kaže na to, da Ministrstvo za zdravje načrtuje uvedbo javnega pooblastila le enemu društvu in s tem uzakonja monopol. Četudi pa bi uvedli več društev, opozarjamo, da gre za društva, ki so zasebne pravne osebe, članstvo v njih pa niti ni obvezno. S tem bi ohranili identično ureditev zatečenega stanja, kot ga imamo že sedaj. Z javnim pooblastilom le društvu uzakonjamo deregulacijo in monopolizacijo le enega ali več društev (medtem ko jih je v Sloveniji približno dvajset).

Četudi obstaja veliko strahov glede ustanovitve poklicne zbornice, Ministrstvo za zdravje pozivamo, da napiše takšen predlog, ki bo uvajal psihoterapevtsko zbornico, na način, da ne bo mogla prevladovati nobena smer dejavnosti. Ministrstvo za zdravje ima namreč ta trenutek vso moč, da napiše zakon, ki bo preprečeval monopol in vse morebitne strahove in uvedel najvišji strokovni organ: psihoterapevtsko zbornico. Za večjo varnost pacientov in delovanja zbornice pa bi zbornico lahko nadziralo tudi dodatno neodvisno telo.

MZ: Ministrstvo pri pripravi zakonodaje sodeluje s stroko in ji je pripravljeno vedno prisluhniti. Po preučitvi številnih, obsežnih stališč različnih deležnikov, so strokovne službe ministrstva pripravile osnutek zakona o psihoterapiji, ki je, prvič v zgodovini, v postopku javne razprave.

Četudi Ministrstvo za zdravje pušča vtis sodelovanja, moramo napisati, da ministrica ni nikoli odgovorila na naše prošnje po sestanku, ki jih je prejela že na dan imenovanja, 10. oktobra 2023. Kljub temu smo psihoterapevti na vse načine obveščali javnost, medije, politike in uradnike o svojih stališčih in opozarjali na možnost priprave slabega zakona. Naše smernice, ki so bile vedno tudi strokovno utemeljene in narejene za ljudi, stroko in javni zdravstveni sistem, so v večji meri spregledane in neupoštevane, zato težko verjamemo navedbam ministrstva, da želi prisluhniti vsem skupinam.