Nedelja, 18. 8. 2024, 22.02
4 mesece
Psihiater Škodlar o fobijah: Imamo polno zasedene ambulante. Žensk je dvakrat več kot moških.
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,23
"Fobija je intenzivna tesnoba v specifični situaciji," je povedal psihiater in psihoterapevt Borut Škodlar in dodal, da naj nas, če imamo občutek, da gre za fobijo, ne bo sram ali strah poiskati pomoč.
"Imamo polno zasedene ambulante. Pomoč poišče dvakrat več žensk kot moških. Ali to pomeni, da se fobije pogosteje pojavljajo pri ženskah kot moških ali pa je žensk več, ker večkrat in prej poiščejo pomoč, je težje oceniti. Moški tovrstne težave prej rešujejo po svoje, z alkoholom, delom, agresijo, športom," je v intervjuju za Siol.net povedal psihiater in psihoterapevt Borut Škodlar, ki se v svoji ambulanti vsakodnevno srečuje z ljudmi, ki imajo fobije. Najtrdovratnejši, kot jima pravi sam, sta agora- in socialna fobija, s katerima človek ne more živeti, z njima se mora soočiti, nemalokrat jemati zdravila, zdravljenje pa lahko traja tudi do dve leti. Specifične oziroma izolirane fobije pa so pogostejše, a se z njimi da živeti. Kljub temu je tudi pri teh smiselno poiskati pomoč, poudarja strokovnjak in pove, da je te mogoče odpraviti že v roku pol leta.
Dr. Škodlar se ukvarja s fenomenološkim raziskovanjem psihotičnih, kontemplativnih in mističnih stanj ter samomorilnosti in izsledke teh raziskav prenaša v psihoterapevtsko delo z ljudmi, ki se znajdejo v teh stanjih. Mi smo se v tokratnem intervjuju z njim pogovarjali o fobijah.
Kakšna je definicija fobije, kako nastane in kako vemo, da gre za fobijo?
Fobije so stanja zelo hude tesnobe, intenzivne tesnobe, ki se sproži ob specifični situaciji ali ob stiku z nečim, denimo živaljo, nekim naravnim pojavom, točno določeno situacijo. Gre torej za intenzivno tesnobo v specifični situaciji.
Obstaja več možnosti, kako prepoznati fobijo pri sebi. Prepoznamo jo lahko po ponavljajočih se vzorcih tesnobe, ki se nam večkrat pojavijo v enaki situaciji. Tesnobe so lahko znosne in z njimi nekako živimo, lahko pa gre za najhujše tesnobe, ki človeka močno ovirajo pri vsakdanjem življenju. Človek se situacije, za katero ve, da mu bo povzročila tesnobo, izogiba in to privede do tega, da je zaradi izogibanja v življenju za nekatere stvari prikrajšan oziroma jih ne more početi.
To je torej motnja, ki lahko precej ovira človeka pri delovanju. Ko pride do tega, da se človek zaradi strahu, da se bo določena situacija ponovila in mu povzročila tesnobo, začne izogibati določenim situacijam in ga to ovira pri življenju, je čas za ukrepanje. Čas, da poišče pomoč.
Ali lahko srečanje s fobijo privede do paničnega napada?
Panični napad je najhujša oblika tesnobe, ki jo lahko sproži določena situacija, in pogosto predstavlja začetek fobije. Najprej se torej ob neki specifični situaciji, na primer v zelo malem prostoru, sproži panični napad, potem pa človek lahko ponavljajoče doživlja hudo tesnobo v malih prostorih in se tako razvije tako imenovana klavstrofobija. Tipična značilnost paničnega napada je, da se situacije, v kateri se je panični napad zgodil, v nadaljevanju izogibamo.
Ko se nam na primer panični napad zgodi, medtem ko čakamo v trgovini v vrsti za blagajno ali pa v kinu, bomo ta dogodek potem vedno povezali s tesnobo, in ker se bomo bali, da se nam ponovno zgodi, se bomo te situacije odslej izogibali. Tak panični napad je torej lahko v jedru razvoja motnje fobije.
"Ko pride do tega, da se človek zaradi strahu, da se bo določena situacija ponovila in mu povzročila tesnobo, začne izogibati določenim situacijam in ga to ovira v življenju, je čas za ukrepanje," je poudaril psihiater in psihoterapevt Škodlar.
Seveda pa sprožilec fobije ni samo panični napad. Poznamo namreč dva vrhova pojava fobije. Eden se začne že v otroštvu, gre predvsem za specifične fobije, kot so strah pred živalmi, strelami, grmenjem, krvjo, injekcijami in podobno, drugi vir pojava fobij pa je v zgodnji odrasli dobi in gre običajno za situacijske fobije, kot so strah pred višino, pa agorafobijo in socialno fobijo, ki pa sta pogosto povezani z neko negativno izkušnjo, ki smo jo doživeli.
Na primer doživimo ali smo videli nesrečo pri prečkanju prehoda čez cesto ali železniške tire in od takrat se bomo prečkanju prehoda izogibali še leta, če ne celo za vedno. Nesreča nam bo potemtakem ostala v spominu kot neka situacija, ki sproža tesnobo in ima vse značilnosti fobije. Vedno je treba gledati na to, koliko neka taka izkušnja vpliva na življenje človeka naprej.
Če bi se človek od takrat naprej začel izogibati vseh prehodov, jih ne prečkal in bi imel kup strategij, kako se temu izogniti, bi to že bila razvita fobija. Če pa po takšni izkušnji še vedno prečka progo, a le ko je povsem gotov, ne gre za fobijo, ampak za obvladljive posledice travmatičnega dogodka.
Katere fobije so najpogostejše oziroma s kakšnimi primeri konkretno se ljudje obračajo na vas, pridejo po pomoč? Glede na življenjski stil, ki ga imamo, predvidevam, da gre predvsem za agorafobijo in socialno fobijo.
Res je, večkrat se srečamo z agorafobijo, pri kateri se pojavi pretiran in neracionalen strah pred prostori, kjer je veliko ljudi, kjer smo ujeti v neko situacijo čakanja ali vožnje, in socialno fobijo, ko trpimo za pretiranim in neracionalnim strahom pred ocenjevanjem in kritiko drugih ljudi, zaradi česar se izogibamo socialnim stikom, ter paničnimi napadi, ki jih sprožata ti dve vrsti fobij.
Moramo vedeti, da sta ti dve fobiji bolj globalni in se z njima lahko srečamo na vsakem koraku. Odprti prostori, polni ljudi, so namreč povsod, prav tako je nešteto možnosti in položajev, ko lahko imamo občutek, da smo ocenjevani. Ti dve fobiji torej veliko bolj ovirata življenje, kot če se denimo bojimo pajkov. Statistično gledano je specifičnih fobij, kot so strah pred temo, živalmi, višino in podobno, več kot socialnih in agorafobij, ampak ker so specifične fobije tako specifične in je z njimi lažje živeti, so manjkrat obravnavane oziroma se pri takih fobijah ljudje manjkrat obrnejo po pomoč.
"Biti sam ni opredeljeno kot specifična fobija, imajo pa ljudje s tem vse pogosteje težave in seveda pridejo k nam zaradi občutkov osamljenosti. Osamljenost je torej pogost vir stiske, vendar to ni fobija oziroma specifična tesnoba."
Ali je fobija tudi strah pred samoto?
Strah pred samoto ni opredeljen kot ločena oblika fobije in bi jo težko zamejili. Biti sam kot tudi biti z drugimi je kot vir tesnobe vsesplošno prisoten, vendar je tako nespecifičen, tako širok, da ga težko opredelimo kot specifično situacijo, v kateri nas je strah. Biti sam torej ni opredeljeno kot specifična fobija, imajo pa ljudje s tem vse pogosteje težave in seveda pridejo k nam zaradi občutkov osamljenosti.
Vendar je to neko temeljno občutje, zato potem pogledamo, kaj so viri tega občutja. Denimo, ali se osamljeno počuti nekdo, ki je pred kratkim nekoga izgubil, ali je to nekdo, ki je bolj introvertirana oseba in ima že vseskozi občutek, da se ne more povezati z ljudmi, ali pa je to nekdo starejši, ki ga je strah, da bo sam na stara leta. Človek, ki je bolj ekstrovertiran, se bo še prej počutil osamljenega. Osamljenost je torej pogost vir stiske, vendar to ni fobija oziroma specifična tesnoba.
Ko govorimo o specifičnih fobijah, povezanih z živalmi, ne moremo mimo kač. Gre za strah, ki je precej pogost. Tudi ko mediji pišemo o kačah, so tovrstni prispevki zelo brani. Zakaj je ta fobija, ta strah tako pogost?
Kača je precej arhetipska žival, nastopa v vseh mitologijah in je poznana kot vir spoznanja, nevarnosti. Psihološko gledano je to dejstvo, da se ljudje kač bojimo oziroma da je kača nek vir tesnobe. To so vprašanja, ki so pravzaprav predpsihološka. Podobno je tudi pri pajkih, gre za nekakšno občutje nevarnosti.
"Ne smemo dovoliti simptomu, da se preveč zažira in ovira naše življenje, zato je tudi pri specifičnih fobijah dobro, da se z njimi soočimo in spopademo," pravi psihiater in psihoterapevt Škodlar.
Poznam kar nekaj ljudi, ki so opravili vozniški izpit, a si ne upajo voziti ali pa zaradi strahu pred vožnjo in hitrostjo vozniškega izpita sploh ne opravijo. Je tudi to fobija in ali tudi v takšnih primerih ljudje pri vas poiščejo pomoč?
Tudi v takšnih primerih ljudje pridejo do nas, čeprav se, ko gre za tako zamejen strah, pogosteje obrnejo na psihologe in psihoterapevte izven zdravstva, če se odločijo za iskanje pomoči. Le redko pa pridejo do psihiatra in v psihiatrično bolnico. Pogosto pa se zgodi oziroma se večkrat srečamo s primeri, ko je primer, ki ste ga navedli, spremljevalni znak. Recimo, človek čuti neko tesnobo, lahko ima tudi panično motnjo, poleg tega pa ima še takšen strah pred vožnjo. Sicer pa k nam, kot rečeno, redko ljudje pridejo zgolj zaradi takega strahu.
"Tesnobe so lahko znosne in z njimi nekako živimo, lahko pa gre za najhujše tesnobe, ki človeka močno ovirajo pri vsakdanjem življenju."
Vsi pa verjetno iz kroga prijateljev in sorodnikov poznamo primere, ko nekdo kljub temu, da ima vozniški izpit, ne vozi. Takšni ljudje se pogosto odločijo, da ne bodo vozili, in s tem živijo, čeprav jih ta strah ovira v življenju, saj morda posledično ne morejo dobiti službe, ki zahteva vozniški izpit, predvsem pa so vseskozi od nekoga odvisni. Prag, kdaj poiskati pomoč, je zelo odvisen od posameznika in specifičnih fobij, kot rečemo takšnim primerom, ki sva ga zdaj navedla. Ponavadi ljudje ne pridejo po pomoč v psihiatrično bolnišnico. Če fobija ne vpliva premočno na njihovo življenje, s tem živijo in življenje prilagodijo fobiji.
Pa je tudi v takšnih primerih smiselno poiskati pomoč pri vas?
Vsekakor je tudi v takšnih primerih smiselno poiskati pomoč. Če je tesnoba močna, je škoda, če človek ne naredi koraka naprej in tega strahu razklene, ne razjasni, od kod ta strah izvira in zakaj je tako. Seveda ni dovolj, da zgolj ugotovimo, iz katere pretekle izkušnje, situacije to izvira, ampak je pomembno, da se s težavo soočimo in se ne umikamo tesnobnim situacijam.
Najti je treba strategijo, kako se soočiti s strahom, da se ne izogibamo in življenje prilagodimo simptomu, temveč simptom prilagodimo svojemu življenju. Ne smemo dovoliti simptomu, da se preveč zažira in ovira naše življenje. Nadaljujemo svoje življenje tako, da se simptom umakne. Tudi pri specifičnih fobijah je torej dobro, da se z njimi soočimo in spopademo.
"Vedno se trudimo, da psihiater, ki sprejme pacienta, izvede tudi celotno terapijo oziroma pacienta spremlja do konca," je dejal psihiater in psihoterapevt.
Kako premagati fobijo? Kako konkretno je videti to soočenje?
Uporabljamo psihoterapevtske metode zdravljenja, ki so usmerjene v to, da ugotovimo, kaj je vir iz preteklosti, ki človeku povzroča to fobijo. Za zdravljenje fobij je zelo učinkovita kognitivno-vedenjska terapija, ki se je najbolj uveljavila za zdravljenje fobij in anksioznosti. Treba je namreč priti do tega, od kod smo se naučili, da se v določeni situaciji tako odzovemo, in se potem ponovno naučiti, priučiti novega odzivanja na to situacijo.
Nekateri terapevti so pri soočenjih prisotni, drugi pa skupaj s pacientom naredijo strategijo, tako da se lahko potem pacienti sami postopoma soočajo s specifičnimi situacijami, ki sprožajo tesnobo. Najprej izberejo manj močan dražljaj in se hkrati učijo metod sproščanja in razbremenjevanja, potem pa prehajajo k vse močnejšim dražljajem, ki sprožajo tesnobo. Temu postopku rečemo postopna ali sistematična desenzitizacija na dražljaj, ki povzroča tesnobo.
Ko se s pacientom naslednjič srečamo, ga vprašamo, kaj je naredil, kako mu je uspelo, kakšne so izkušnje, in ga spodbudimo, da nadaljuje ta proces.
"Najti je treba strategijo, kako se soočiti s strahom, da se ne izogibamo in življenje prilagodimo simptomu, temveč simptom prilagodimo svojemu življenju."
Koliko časa in terapij potrebujemo, da premagamo fobijo? Verjetno je to odvisno od človeka in vrste fobije. Ali se fobije zdravi samo s soočenjem ali tudi zdravili?
Pri izoliranih fobijah, kot so strah pred živalmi, višino, temo in podobno, je mogoče kar dobro in relativno hitro pomagati, v roku pol leta, ker jih je lahko zamejiti, ker je enostavno dati to težavo v fokus. Te tesnobe se pojavijo v kratkem času in hitro tudi popustijo, zato je enostavno načrtovati terapijo.
Na primer, če je nekoga strah zaprtih prostorov, dvigal in podobno, na terapiji najprej naredimo soočenje z manjšim prostorom, potem pa izvajamo specifično urjenje metod, načinov, da zna oseba, ko se znajde v tem prostoru, strah regulirati. Če se človek s tem resno sooči, bo ugotovil in se naučil, kako se odzvati. To seveda ne pomeni, da po pol leta, ko se bo srečal s fobijo, ki ga pesti, ne bo več ničesar občutil oziroma se bo odzval, kot da ni nič, bo pa s tem veliko lažje shajal in se naučil, kako se odzvati.
Pri fobijah je potrebno soočenje, za težje fobije predpišejo tudi zdravila, je pojasnil psihiater in psihoterapevt.
Agorafobija in socialna fobija pa sta trdovratnejši. Za soočenje s takšnimi vrstami fobij je potrebno leto ali dve. Naj povem, da za težje fobije predpišemo tudi zdravila. Recimo, če se pojavi močna tesnoba in če pride do paničnega napada, najprej opredelimo psihično in telesno stanje človeka.
Potrebna je celovita diagnostika, da ne spregledamo telesnega obolenja v ozadju ali drugih duševnih motenj. Za akutno tesnobo, torej ob hudem napadu za kratek čas, lahko predpišemo pomirjevala, to je benzodiazepine. Če vidimo, da so napadi in stanja tesnobe izrazitejši, npr. pri agorafobiji in socialni fobiji, pa predpišemo antidepresive, ki so zdravila izbora za zdravljenje tesnobnih motenj. To seveda ne pomeni, da se vzame samo zdravilo, še vedno sta potrebna soočenje in psihoterapevtska obravnava, zdravila pa so predpisana glede na težo oziroma intenzivnost.
Ali Slovenke in Slovenci poiščemo pomoč, ko gre za fobijo? Imate veliko pacientov?
Imamo polno zasedene ambulante. Pomoč sicer poišče dvakrat več žensk kot moških. Ali to pomeni, da se fobije pogosteje pojavljajo pri ženskah kot moških ali pa je žensk več, ker večkrat in prej poiščejo pomoč, je težje oceniti. Moški tovrstne težave prej rešujejo po svoje, z alkoholom, delom, agresijo, športom. Generacijsko gledano pa je zelo različno, imamo otroke, mladostnike in odrasle. Vedno se trudimo, da psihiater, ki sprejme pacienta, izvede tudi celotno terapijo oziroma pacienta spremlja do konca.
Ali stroške terapij za odpravljanje fobij krije zdravstvena zavarovalnica?
Za vse, ki se zdravijo na Univerzitetni psihiatrični kliniki Ljubljana in v vseh drugih psihiatričnih bolnišnicah v državi, v koncesijskih psihiatričnih ambulantah in centrih za duševno zdravje, je zdravljenje dostopno brez plačila.
