Preigral je Slovenijo, zdaj gre med evropske tajkune in vplivneže

Članek smo prvotno objavili nekaj dni pred glasovanjem, zdaj ga z manjšimi popravki ponovno ponujamo v branje.

Grosupeljski odvetnik in predsednik Nogometne zveze Slovenije Aleksander Čeferin je z veliko večino postal novi predsednik Evropske nogometne zveze (Uefa).

Sportalova anketa o zmagovalcu Čeferinu
​Tvitospektiva po izvolitvi Aleksandra Čeferina za predsednika Uefe
Uefa: nogometni imperij Aleksandra Čeferina
Preigral je Slovenijo, zdaj gre med evropske tajkune in vplivneže
Portret Aleksandra Čeferina

Poletje 2010 je bilo za slovenski nogomet sanjsko.

V Južnoafriški republiki sta reprezentanci le dve minuti - in en gol v mreži Anglije – zmanjkali do senzacionalne uvrstitve med šestnajst najboljših ekip na svetu. Svoja vrata je prvič odprl štadion v Stožicah. V Mariboru se je začel ponovni vzpon kluba, ki bo v naslednjih letih zavladal domačemu nogometu in se uvrstil v ligo prvakov.

Približno v tem času je Aleksander Čeferin, član ene najbolj znanih slovenskih odvetniških družin, začel razmišljati o resnejšem vstopu v nogomet. Šest let pozneje je postal predsednik Evropske nogometne zveze (Uefa), najvplivnejšega športnega združenja na stari celini, ki ima letno od dveh do treh milijard evrov proračuna.

Skrivnost meteorskega vzpona

Kaj je skrivnost tega meteorskega vzpona? Kako mu je kot popolnemu neznancu v evropski nogometni hierarhiji le v nekaj letih uspelo priti na vrh ene najbolj zaprtih institucij na svetu?

Za odgovor na to vprašanje se velja spet vrniti nekaj let nazaj. Vsaj na prvi pogled je namreč Čeferinova pot na vrh Uefe sila podobna njegovemu, tedaj presenetljivemu vzponu na vrh Nogometne zveze Slovenije (NZS) februarja 2011.

Tudi takrat je bil Čeferin nov obraz. V športu je deloval le kot član izvršnega odbora "nove" Olimpije, ki je še pod imenom Bežigrad igrala v nižjih ligah, in Litije, nekoč najboljšega slovenskega kluba malega nogometa. "Spomnim se, da se je kot mladenič veliko ukvarjal s košarko. Bilo je pravo malo presenečenje, ko je postal predsednik NZS," nam je ob obisku Grosupljega, kjer Čeferin še danes živi in dela, povedal njegov sokrajan Jože.

Foto: Reuters

Začelo se je z NZS ... 

Tako kot Uefa je bila tudi NZS leta 2011 v nekakšni tranziciji. Po dolgoletni vladavini Rudija Zavrla, ki je s svojo ekipo zvezo po osamosvojitvi postavil na noge, jo mednarodno uveljavil in vodil brez odmevnih afer, če odštejemo "korejsko vojno" leta 2002, je prišlo do spopada za njegovo nasledstvo.

Kratko predsedovanje Ivana Simiča, pred tem šefa davčne uprave v času prve Janševe vlade, so zaznamovali spori. Tako z reprezentanti, ki so svoje premije zahtevali celo s skandiranjem na letalu iz Johannesburga, kot z nekaterimi drugimi funkcionarji, ki jim je vzkipljivi Simič očital oklepanja položajev.  

Tudi leta 2011 je imel Čeferin le enega protikandidata – Tugomirja Frajmana, ki je enako kot danes edini preostali tekmec za vrh Uefe Michael Van Praag prihajal iz vrst nogometnih funkcionarjev. In tudi takrat je Čeferin glas za glasom osvajal potihoma, brez zvenečih napovedi in javnih nastopov, s čimer si je zmago "zabetoniral" že pred volitvami.

... in nadaljevalo s padcem dvojca Blatter-Platini

Ko je Čeferin postal predsednik NZS, je svetovnemu nogometu vladal Sepp Blatter, veteran nogometne funkcionarske elite, ki je imel telefonske številke vseh pomembnih svetovnih voditeljev, evropskemu nogometu pa Michel Platini, nekoč nepozabna francoska "desetka".

Danes sta oba že zgodovina. Odnesli so ju korupcijski škandali, ki so z globalizacijo in vstopom arabskega, azijskega, oligarhičnega in drugih vrst sumljivega kapitala v svetovni nogomet dobili novo razsežnost. Blatter se je moral posloviti jeseni 2015, z njim pa tudi njegov nesojeni naslednik Platini.

Predsedniška položaja Fife in Uefe sta čez noč ostala prazna. Od ostankov ugleda Fife, ki so jih že v letih pred tem načele rabote pri izbiranju prirediteljev svetovnih prvenstev (Rusija, Katar), bogatenje vodilnih mož in preiskave ameriške oblasti, ni ostalo nič. Iskali so ljudi, ki bodo Fifo in Uefo pometli od strehe do tal, čeprav se to zdi prej misija nemogoče.

Vsaj na prvi pogled je namreč Čeferinova pot na vrh Uefe sila podobna njegovemu, tedaj presenetljivemu vzponu na vrh Nogometne zveze Slovenije (NZS) februarja 2011. Foto: Reuters

Revolucija v Fifi in Uefi odprla vrata Čeferinu

Prav v tem dejstvu velja iskati ključni razlog za čudežni Čeferinov vzpon. To priznava tudi sam: "Na vsak način je tudi to situacija, zaradi katere so ljudje želeli spremembe. Če do tega ne bi prišlo, bi bila zelo majhna možnost, da nekdo iz majhne države postane predsednik Uefe."

V prostor, ki se je s padcem dueta Blatter-Platini čez noč izpraznil, so vstopili novi fantje na čelu z Giannijem Infantinom, generalnim sekretarjem Fife, ki je v zadnjih mesecih postal simbol njenega očiščenja. Lani je bil najprej imenovan v odbor za reformo Fife, februarja letos pa postal njen predsednik.

Infantino je za svoja ključna moža določil hrvaško nogometno legendo Zvonimirja Bobana, ki mu je zaupal nogometna vprašanja, in generalnega sekretarja norveške nogometne zveze Kjetila Siema, zadolženega za strateške zadeve. To je bila voda na mlin kandidata iz Slovenije - v evropskem nogometu relativno nepomembne države, ki v "normalnih" razmerah nikoli ne bi imela možnosti prispevati kandidata za položaj, do zdaj rezerviran za velike evropske nogometne sile. 

Prvi Infantinov signal: obisk Brda

Čeferin je v času svojega mandata spletel tesne povezave z Bobanom, zdaj izobčencem iz hrvaškega nogometa, prežetega s škandali. Prav tako z Infantinom, ki ga je Čeferin dodobra spoznal kot podpredsednik Uefine komisije za pravne zadeve. Maja letos je Infantino skupaj z Bobanom in Siemom prišel na odprtje Nogometnega centra Brdo.

Aktualni šef NZS je le leto dni starejši od Bobana in tri od Infantina. Nekdanja "desetka Vatrenih"  je še vedno eno od najuglednejših nogometnih imen nekdanje Jugoslavije, ki v kampanji velja za enega od stebrov Čeferinovega tabora. Prav Kjetil Siem, nekoč novinar in predsednik južnoafriške nogometne lige, pa je imel po poročanju enega od norveških portalov ključno vlogo pri zagotavljanju podpore štirih skandinavskih nogometnih zvez Čeferinu.

To je bil jasen neformalni signal, da Čeferin uživa polno podpora Infantina in njegove ekipe pri naskoku na položaj predsednika Uefe, ki avtomatično prinaša tudi podpredsedniški sedež v Fifi.

Preberite še:

• Program Aleksandra Čeferina
• Čeferin prepričan še deželo evropskih prvakov
• Odvetnik, ki zna prisluhniti in presekati zadeve, ko je treba #portret
• V kaj se sploh spušča Čeferin?
• "Žalostno, da se v Planico vloži 50 mio. evrov, v nogometni center na Brdu pa nič" #intervju

Mojster lobistične kombinatorike

Na Čeferinovo kandidaturo je Infantino namignil že na Brdu. "To kaže, da lahko država, kot je Slovenija, ne le trikrat nastopi na velikem turnirju, ampak da je mogoče z dobrim vodenjem in vizijo doseči še več v tej lepi državi," je ob odprtju centra NZS dejal Infantino. Hvaljenje med vrsticami je takoj zatem zamenjal z odkritimi komplimenti: "Vodstvene sposobnosti predsednika Čeferina z vsemi, ki delajo v slovenskem nogometu, so pokazale, kaj se da narediti, če delaš strokovno, strastno, odgovorno."

Verjetno je tudi zato razmišljanja o svoji kandidaturi opustil Theodoros Theodoridis, ki je na položaju generalnega sekretarja Uefe začasno nasledil Infantina. 17. maja, enajst dni po dogodku na Brdu, je angleški tabloid Daily Mail, ki ima tradicionalne dobre vire v Uefi, prvi omenil Čeferina kot enega od kandidatov za predsednika.

Vse drugo je bila stvar lobističnih in diplomatskih spretnosti. Te so šle Čeferinu, pravniku z izrazitim občutkom za logiko in kombinatoriko, vedno dobro od rok.

Ruska naveza? Čeferin le zamahne z roko.

Pred časom naj bi mu pomoč pri lobiranju za podporo ruske nogometne zveze ponudil slovenski poslovnež z odličnimi zvezami v Moskvi. Čeferin naj bi se mu zahvalil, češ da je ne potrebuje. Ruska zveza je nato slovenskega kandidata podprla med prvimi.

To dejstvo je Čeferinu pod nos v zadnjih dneh metal edini preostali tekmec, Nizozemec Van Praag, nekdanji predsednik nogometnega kluba Ajax, ki je velik del družine izgubil v koncentracijskem taborišču Auschwitz. Očital mu je, da je lutka v rokah Vitalija Mutka, ruskega člana izvršnega odbora Uefe in Putinovega ministra za šport. Mutka je Van Praag označil za "politika, lačnega moči".

Čeferin je ob teh očitkih le zamahnil z roko: "Gre za izmišljene zgodbe, s katerimi se skuša umazati predvolilni čas in obupno poizkušati pridobiti vsaj nekaj podpore." Kljub temu je javna skrivnost, da imajo v nekaterih najvplivnejših zvezah, predvsem na vzhodu Evrope, pomembno besedo tudi šefi držav. V Rusiji bo tudi prihodnje svetovno prvenstvo. 

Preberite še:

Čeferinov tekmec je že osvojil Evropo

Španec se je ustrašil, Čeferin pred uresničitvijo drznega cilja

Čeferinov imperij se širi iz dneva v dan

Spletel omrežje povezav brez ideoloških in drugih meja

Že v Sloveniji je Čeferin uspel splesti omrežje povezav, ki ne pozna ideoloških, političnih in drugih meja. Uživa ugled izjemnega poznavalca domačih gospodarsko-političnih razmerij. Ima odlične vire informacij iz različnih kanalov, ki mu pomagajo pri plavanju v razburkanih vodah slovenske tranzicije.

Temu primerno se je spremenil tudi poslovni model Odvetniške družbe Čeferin. Če je bila v času, ko jo je vodil Peter Čeferin, najbolj znana po najtežjih primerih iz kazenskega prava, predvsem z obrambo domnevnih pripadnikov kriminalnih združb oziroma podzemlja, jo je Aleksander Čeferin bolj preusmeril v gospodarske vode. Začela je delati za in proti državi oziroma njenim podjetjem.

Lani so ji posli z državo, njenimi podjetji in občinami po podatkih spletne aplikacije Erar prinesli 700.000 evrov, kar predstavlja približno 30 odstotkov vseh prihodkov. Največje stranke odvetniške pisarne so Mestna občina Ljubljana, Mestna občina Koper (od nje je v zadnjih letih prejela 450.000 evrov), koprska občinska podjetja, Slovenske železnice (SŽ), Luka Koper, ki jo že nekaj let za mesečni pavšal 5000 evrov zastopa v šestih odškodninskih postopkih …

Zastopal imena iz velikih tranzicijskih afer

V zadnjem desetletju je Čeferinova pisarna prevzela zastopanje imen iz nekaterih velikih tranzicijskih afer in najbolj odmevnih postopkov. Seznam njenih strank je "all stars" nekdanje in sedanje slovenske elite. 

Branila je Simono Dimic, nekdanjo prvo damo kabineta premierja Boruta Pahorja, padla tajkuna Igorja Bavčarja in Boška Šrota, dolgoletnega ljubljanskega župana Zorana Jankovića, velikega lastnika Petrola in Telekoma Darija Južno, padlega mariborskega župana Franca Kanglerja, guvernerja centralne banke Boštjana Jazbeca, nekdanjega šefa Slovenske obveščevalno-varnostne agencije Iztoka Podbregarja, Jožeta Zagožna, nekoč desno roko Janeza Janše, razvpito državno sekretarko Andrijano Starino Kosem …

Dobil je vzdevek "mafijski odvetnik", a v Grosuplju ne. Sokrajani v njem večinoma vidijo izredno pravičnega in delavnega človeka. Med drugim je zastopal tudi romsko družino Strojan. "O njem samo dobro. Vsakič, ko ga vidim, vljudno pozdravi," nam je povedala stranka lokala, nedaleč stran od njegove odvetniške pisarne.

Janša ali Janković? Te dileme zanj nikoli ni bilo.

Na politično-gospodarski sceni ima Čeferin pogosto vlogo mostu med ljudmi, ki v javnosti nikoli ne bi sedli skupaj na kavo. Pred leti je recimo pomagal rešiti enega od sporov med Borisom Popovičem in Zoranom Jankovićem, dvema županskima "šerifoma" z velikim egom.

Dobro se razume tako z vodilnimi v železničarskih sindikatih, tradicionalni bazi SDS, kot z ljudmi iz kroga Boruta Pahorja in Janeza Drnovška, ki ga je osebno izredno cenil. Prostore njegove pisarne krasi fotografija pokojnega predsednika na sprehodu s psom, ki jo je posnela soproga Barbara Čeferin.

Tudi dilema Janša-Janković, ki je nekaj časa politično prostor razklala na dva dela, zanj ni obstajala. Pred leti je od Rajka Janše, brata Janeza Janše, kupil hišo v Kočevski Reki, kamor se najraje zateče čez vikend. Čeferin pa je Jureta Jankovića, sina Zorana Jankovića, branil na zaslišanju v državnem zboru, ki je ostalo v spominu po več kot dvajsetkrat ponovljeni frazi "odgovor enak prejšnjemu".

Pred časom se je Janši, nekdanjemu sokrajanu, javno postavil v bran ob njegovi obsodbi v zadevi Patria: "Zoper bivšega predsednika vlade ne obstajajo niti indici, kaj šele dokazi za obsodilno sodbo. Če se v resnih državah preganja predsednika vlade, potem bi morali obstajati zelo trdni dokazi, kar pa v tem primeru očitno ne drži."

To mu je prineslo postopek pred disciplinsko komisijo odvetniške zbornice. Šlo je za redko izjemo v njegovi praksi, da se javno ne izpostavlja do političnih in drugih vprašanj. Razen, ko je kot odvetnik sodišče obtožil, da podlega javnemu mnenju in v kazenskih postopkih "obsoja vse po vrsti". "Slovenijo je preplavila hujskaška klima in želja po linču. Sodstvo je v resnih težavah," je govoril v času, ko je sodišče na prvi stopnji obsodilo več nekdanjih tajkunov. 

Pravijo, da se mu ni dobro zameriti

Kljub temu so si poznavalci dogajanja v Sloveniji enotni, da se s Čeferinom zaradi njegovega zamerljivega značaja ni pametno zapletati v spore ali se izmikati že dogovorjenemu.

Verjetno zaradi vseh teh razlogov v Sloveniji javno skoraj nihče ni "sesuval" Čeferinove kandidature. Edina izjema je bil Dejan Stefanović, predsednik nogometnega sindikata SPINS: "Smo najslabša država znotraj Uefine družine. Katastrofa." 

Stefanović, ki znotraj nogometne srenje, zlasti pa med svojim članstvom, uživa vedno manj podpore, zaradi česar ne bo presenečenje, če mu bo večina članov kmalu obrnila hrbet, naj bi po pričevanju dobro obveščenih pustil svoje prstne odtise tudi pri zadnjih obtožbah v tujih medijih na račun Čeferina, kako da je "kupoval" svojo podporo.

Primer Čeferin drugačen kot primera Bratušek in Türk

Čeferinova zgodba je tako povsem drugačna od  zgodb pri prejšnjih slovenskih naskokih na mednarodne položaje. Recimo pri Alenki Bratušek, ko se je s položaja predsednice vlade želela zavihteti v evropsko komisijo, ali zdaj pri Danilu Türku, ki je še vedno v igri za generalnega sekretarja OZN.

Ko beseda nanese na politiko, Čeferin ne skriva jeze in se z nostalgijo spominja časov, ko smo po njegovem še vedeli, kam pluje naša barka. "Manjka nam samozavesti, spoštovanja do samega sebe in drugega. Pogosto se pokažejo situacije, kjer se izkaže, da ne verjamemo sami vase, drug drugemu pa ne želimo uspeha. V mojem primeru se je razen redkih izjem pokazala pozitivna energija, nad čemer sem pozitivno presenečen," komentira Čeferin.

Krovna evropska nogometna organizacija je trenutno razpeta med številnimi težavami v evropskemu nogometu in notranjimi spori. Foto: Reuters

Kam prihaja Čeferin?

V kakšno okolje bo prišel Čeferin? Krovna evropska nogometna organizacija je trenutno razpeta med številnimi težavami v evropskemu nogometu in notranjimi spori.

Razlike med velikimi, ki z nakupi igralcev, televizijskimi pravicami in prihodki od vstopnic obračajo milijarde evrov, in malimi, ki morajo za golo preživetje prodajati najstniške talente, so vedno večje, v prihodnosti pa se utegnejo še poglobiti. Če je Platini poglabljanje teh razlik do neke mere zmanjšal z večjim številom vstopnic za ligo prvakov za male klube, ki je pot vanjo precej olajšal tudi Mariboru, in povečal število udeležencev evropskega prvenstva, pritisk raste.

Uefa je pred tedni, v času medvladja, spremenila sistem popolnitve lige prvakov tako, da gre bolj na roke klubom iz najmočnejših lig. Združenje največjih klubov (ECA), za katerim stoji ameriški investicijski kapital, spet grozi z ustanovitvijo evropske super lige. Nogomet je že zdavnaj postal sistem, ki iz bogatih ustvarja še bogatejše.

Superliga? "Zame je to napoved vojne Uefi."

K temu velja prišteti še vse bolj ekscesne odškodnine ob prestopih igralcev, ki se po možnosti prelivajo prek "off-shore" držav, sodni spor zaradi poizkusa uveljavljanja strožjega finančnega fair-playa, ki bi dovoljene letne izgube pretirano zapravljivih klubov omejil na 30 milijonov evrov, vzhodnoazijske stavnice, ki postajajo socialni korektiv revnejših nogometnih okolij, vstopanje sumljivega kapitala, rasizem ...

Čeferin se "do neke mere strinja, da je vrhunski nogomet postal odtujen od običajnih navijačev": "Nemogoče je, da navadna vstopnica za finale evropskega prvenstva stane 900 evrov." Iz njegovih besed, da večino proračuna Uefe prispevajo klubi, je mogoče razbrati, da bo skušal najti kompromis.

A hkrati je odločen, da superlige ne bo. Njeno odcepitev bi Čeferin razumel kot napoved vojne. 

Ni znano, kdo bo vajeti slovenskega nogometa prevzel po Čeferinu. Med imeni, ki krožijo v javnosti, so različni lobisti in člani izvršilnih odborov političnih strank, ki ne vlivajo zaupanja. Foto: Vid Ponikvar

Čeferinova opozicija: poslovna loža vplivnežev

V vsakem primeru bo imel Čeferin v Uefi močno opozicijo – člane izvršnega odbora, ki bodo položaje v nespremenjeni zasedbi ohranili vsaj še do prihodnjega aprila.

Gre za močno poslovno ložo, nekakšno kasto znotraj nogometne elite, ki uživa številne privilegije: od ločenih avtobusov in miz na kongresih do 120.000 evrov fiksnega letnega nadomestila. Med šestnajstimi člani izvršnega odbora, ki odločajo tudi o prirediteljih velikih tekmovanj, kar samo po sebi prinaša korupcijsko tveganje najvišje stopnje, so zelo raznolika imena, nekatera od njih najdemo tudi v korupcijskih škandalih: nekdanji šef Uefe Lenart Johansson, ciprski naftni mogotec Marios Lefkaritis, ukrajinski oligarh Grigoriy Surkis, španski nogometni funkcionar Angel Maria Villar, še nekaj dni nazaj Čeferinov protikandidat, nekdanji vrhunski nogometaši Davor Šuker, Borisav Mihajlov in Allan Hansen …

Čeferinove napovedi omejitve njihovih mandatov zagotovo ne bodo sprejeli z navdušenjem. To priča o tem, da so nad postopkom izbire predsednika že izgubili nadzor. Kljub temu bo Čeferin moral preigravati med številnimi interesi - in to prvič v življenju na najvišji možni ravni. 

Vprašanje, na koga se bo lahko Čeferin sploh naslonil v Nyonu, kjer je sedež Uefe. Od Slovencev lahko računa le na Vlada Šajna, dolgoletnega "strica iz ozadja" slovenskega nogometa, ki je eden od ključnih mož v sodniškem lobiju, močni interesni skupini znotraj Uefe. Morda bo kakšno dobro besedo zanj zastavil tudi Marko Ilešič, nekdanji predsednik in zdaj častni član NZS, ki je vrsto let užival velik ugled v mednarodnih nogometnih krogih. Ilešiča danes ni več v nogometu, saj je slovenski sodnik na sodišču EU. 

Kdo bo Čeferinov naslednik v NZS?

Prav tako ni znano, kdo bo vajeti slovenskega nogometa prevzel po Čeferinu. Med imeni, ki krožijo v javnosti, so različni lobisti in člani izvršilnih odborov političnih strank, ki ne vlivajo zaupanja.

Na eni strani je Čeferinova bilanca dobra: domača liga po dolgih letih cveti, zveza ima nov center, zgrajen z denarjem Uefe in posojilom, nogomet ostaja najbolj priljubljen šport v državi, saj ga igra 40.000 moških, žensk in otrok … A država mu s financiranjem ne priznava položaja najbolj popularnega športa. Mnogo direktorjev, ko je treba deliti oglaševalski denar, še vedno viha nos nad nogometom. Ta lahko še dolgo časa čaka na finančno injekcijo, ki so je bili recimo deležni nordijci z izgradnjo planiškega, astronomsko dragega centra.

Obstaja tudi manj svetla plat Čeferinove vladavine v NZS:  

1. poizkusi malverzacij v domačih klubih, ki so vrhunec doživeli s farsično prisilno poravnavo v Kopru. Čeferin očitke o tem, da je zveza to "prisilko" dovolila zaradi njegove poslovne povezanosti z županom Popovičem, odločno zavrača. Poudarja, da disciplinska komisija NZS o tem primeru sploh še ni odločala.
    
2. Sumi nameščanja tekem, predvsem v nižjih ligah. Čeferin: "To je v Sloveniji manjši problem kot v drugih državah. Res pa je, da ga ne more Slovenija rešiti sama, ker so stavnice pogosto celo na drugih celinah."
    
3. Zaton nekaterih tradicionalnih nogometnih okolij (Pomurje, Koroška, Zasavje).
    
4. Reprezentanca, razpeta med igralci, ki še nikoli niso igrali v močnejših klubih, in vse bolj zagrenjenim selektorjem. Čeferin razlogov za zamenjavo Srečka Katanca za zdaj ne vidi.

Bleščeči trenutki slovenskega reprezentančnega nogometa z juga Afrike se v času, ko je NZS vodil Čeferin, nikoli niso ponovili. Nova neuvrstitev na veliko tekmovanje utegne precej vplivati tudi na finančni položaj zveze. 

Že v Sloveniji je Čeferin uspel splesti omrežje povezav, ki ne pozna ideoloških, političnih in drugih meja. Uživa ugled izjemnega poznavalca domačih gospodarsko-političnih razmerij. Foto: Vid Ponikvar

"Upam, da bo v Slovenijo pripeljal Messija"

V vsakem primeru so pričakovanja že zdaj velika. Tudi v Grosupljem, med skupino šolarjev, ki je na sončni četrtek čakala na šolski avtobus. "Upam, da bo v Slovenijo pripeljal Lionela Messija," je dejal eden od njih.

Istega Messija, ki mu bo Čeferin verjetno že kmalu stisnil roko ob podelitvi katere od nagrad. Ko gre za dvoboj Barcelona-Real Madrid, Čeferinovo srce bije za kraljevi klub. Tako kot je v času Jugoslavije bilo za Hajduk.