Kljub novi pisarni nogometni družini poveljuje iz odvetniškega štaba

Ljubezen do športa je začutil že kot otrok. Takrat se ni ustavil le pri nogometu, ampak se je rad preizkusil tudi v košarki, namiznem tenisu, karateju … Kot odvetnik ni nikoli pretrgal stika z nogometom, zato se je leta 2011 odločil, da bo kandidiral za predsedniški položaj v Nogometni zvezi Slovenije (NZS). Pri 48 letih opravlja tudi pomembni funkciji pri Mednarodni nogometni zvezi (Fifa) in Evropski nogometni zvezi (Uefa). Moti ga mačehovski odnos države ter to, da večina politikov ne razume nogometa in športa nasploh. Bil je osrednja oseba v večletni živčni vojni za pridobitev potrebnih dokumentov za gradnjo Nacionalnega nogometnega centra na Brdu pri Kranju, v katerega država ni vložila niti evra. Podobno velja za njegovo plačo pri NZS. Preprosto je ni. "Meni je zelo pomembno, da ne dobim nič. Le tako pridobiš moč," razmišlja predani prostovoljec, ki stežka, a s toliko večjim zadovoljstvom, vedno najde dovolj časa, da se posveti vsem izzivom. V njegovi odvetniški pisarni v Grosupljem je potekal tudi kratek nogometni dvoboj. Predsednik je bil boljši. Premagal nas je in se nasmehnil. Tako se tudi spodobi, če nekdo uživa pri tistem, kar počne.

Ste v petih letih, odkar ste predsednik Nogometne zveze Slovenije, spremenili mnenje o nogometu in njegovem vplivu na svet? Sem. Ugotovil sem, da ima še večji pomen, kot sem si mislil prej. Fifa in Uefa delujeta z nepredstavljivimi številkami, sta fascinantni multinacionalki. Nogomet pridobiva vpliv tudi pri nas, malce manj le pri politikih, ker slabše razumejo šport. V tujini ga razumejo zelo dobro, pri nas pa čakajo, kdaj bo napočil primeren trenutek za izkazovanje podpore športnikom, kar bi politikom lahko koristilo. Po večini ne razumejo, da je pravzaprav dobro, da vedno podpiraš športnike. Morali bi imeti radi šport ne glede na to, ali je trenutno to dobro zanje ali ne.

Pravi navijači so tisti, ki reprezentanci, klubu ali ekipi ne obrnejo hrbta, niti ko jim ne gre prav dobro. Točno tako. Politiki včasih pomešajo pomembne športne dogodke z vaškimi veselicami in so najbolj zadovoljni, da lahko skačejo v zrak. Pravzaprav jim ni kaj dosti do množičnosti, ampak le do trenutne pojavnosti v medijih. To pa za nas, ki delujemo v športu, ni nujno spodbudno.

Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor je pogost obiskovalec tekem slovenske nogometne reprezentance. Predsednik ima, kakor vidim, iskreno rad šport. Še najbolj od vseh politikov. Je izjema med politiki v Sloveniji. Večina drugih pride, če je pomembno in je prisotno več medijev. Imamo zelo nenavadno stanje, če lahko malce zaidem iz nogometa … Hkrati nam je čisto vseeno, ali politiki pridejo ali ne, po drugi strani pa pred tujci izpademo nenavadno, če jih ni. Pri nas so postali politiki tako populistični, posledično pa tako šibki, ker se bojijo odziva javnosti, da nam pravzaprav ne morejo pomagati. Najvišji politik nam ne more zrihtati, če se lahko tako izrazim, niti enega evra. Pa ne gre za nas, gre za otroke, ki se ukvarjajo s športom, za prihodnost Slovenije.

To smo videli v primeru projekta gradnje Nacionalnega nogometnega centra na Brdu pri Kranju, ki ste ga zgradili brez državne pomoči. Tam je bilo vprašanje, ali država ne želi ali pač ne more pomagati. Vsi štirje predsedniki vlad (Borut Pahor, Janez Janša, Alenka Bratušek in Miro Cerar) so želeli pomagati pri pridobivanju soglasij, a so bili nemočni proti birokraciji. Dejstvo je, da je vrh politike prešibek, da bi nadzoroval upravne organe in represivni aparat. Takoj ko bi kateri od politikov hotel nekaj storiti v korist državljanov in ne za svoj lasten žep, bi se ga lotili represivni organi, češ da zlorablja svoj položaj. To je absurdno in škoduje vsem nam. V Sloveniji poteka lov na čarovnice, kar ne uničuje le države, pač pa tudi nogomet in druge športe. Ko tujcem povemo, da ministrica za šport še nikoli ni prišla na tekmo naše reprezentance, kolegi preprosto ne morejo verjeti. A tudi to je Slovenija.

Pa ji pošiljate vabila? Vedno. Vsem predstavnikom vlade jih pošljemo, a ne pridejo. Zunanji minister ne pride kljub vsem tujim predstavnikom, ki so prisotni na tekmi. To je težava naše države. Njim je vseeno za 35 tisoč otrok, ki igrajo nogomet, in niti simbolno ne podprejo športa. Pomembna jim je le volilna baza. Ko prideta predsednika Uefe ali Fife v tujini na obisk, ju sprejemajo predsednik ZDA, papež, predsednica nemške vlade … Naših politikov pa to ne zanima. Pred leti je k nam prišel predsednik Uefe Michel Platini. Edini, ki ga je sprejel, je bil ljubljanski župan Zoran Janković, čeprav je prišel neposredno od Angele Merkel. Drugi niso imeli časa. Verjetno so razmišljali, na katerem lokalnem zboru stranke bi dobili še 26 dodatnih glasov, ali pa so naredili in objavili kako protitajkunsko akcijo … Tukaj je težava.

Imamo velik vpliv pri Uefi in Fifi. Lahko bi ogromno pomagali Sloveniji, tudi z denarjem, a politiki ostajajo na relativno provincialni ravni. Škoda, ker država ne vidi priložnosti za promocijo prek nogometa, a tako pač je. Po drugi strani pa lahko v miru delamo in se država v nogomet vsaj ne vmešava, kar je kje drugje seveda zelo pogosto.

Če izvzamemo zadnje dogodke v Kopru, kjer je župan Boris Popovič aktivno sodeloval pri ogromnih spremembah v prvoligaškem klubu … NZS si niti ne želi niti nima pristojnosti za poseganje v klube. Meni je celo všeč, da se je župan aktivno vključil v nogometni klub. Ne spuščam se v športni vidik, ker bi bilo to nekorektno, niti ne poznam teh igralcev. Nenavadno je, da se jih toliko naenkrat zamenja, ampak če občina tako trdno stoji za klubom, bo klub obstal. Če za njim stoji kak podjetnik, pa ne veš, ali ga bo še zanimalo.

Meni je všeč, ker se Koprčani v medijih ne držijo nazaj. Vse, kar se dogaja, dviguje priljubljenost igre. Liga je veliko bolj zanimiva, kot je bila. Nejc Pečnik mi je rekel, da na Japonskem čaka na začetek tekem Prve lige Telekom Slovenije do treh zjutraj. To je velika stvar. Všeč mi je, da kaj povejo župan Boris Popovič, pa Zlatko Zahović, Milan Mandarić … Tako se vsaj kaj dogaja. Narod se "jezi", vsi pišejo o tem … Dokler ni nasilja in negativnih stvari, je vse dobro.

Pri Kopru se politika ne vmešava v takem smislu, da bi to predstavljalo težavo. Predsednik košarkarskega kluba Olimpija (Jani Möderndorfer, op. p.) je na primer poslanec, a stranka ne vpliva na igro. Ni tako, kot je bilo včasih, ko so govorili, kdo mora igrati in kdo ne.

Moj prijatelj Matej Erjavec, predsednik Košarkarske zveze Slovenije, v šali pravi, da vodi pomembnejšo zvezo. Zadnjič mi je dejal, da sta bila v preteklosti predsednika KZS tudi Stane Dolanc in Miran Potrč, pri nas pa ni bilo znanih politikov (smeh, op. p.).

Kako opravljanje funkcije predsednika NZS vpliva na vaš vsakdan in vlogo odvetnika? Moram se dobro organizirati, saj sem kar na tesnem s časom. Naša odvetniška pisarna je zelo vpeljana. Imamo vrhunsko ekipo. Nisem edini lastnik, a moraš biti zraven. Hudo mi je, ker imam tako lepo pisarno na NZS na Brdu pri Kranju, pa sem bil v njej le trikrat, ker vse sestanke vodim tukaj (pogovarjali smo se v odvetniški pisarni v Grosupljem, op. p.). Veliko dela je. Veliko časa mi vzamejo potovanja. K sreči me žena in otroci razumejo in podpirajo.

Skušajo družinski člani še malce potrpeti, pri sebi pa si mislijo, saj morda ne bo več dolgo predsednik? Ne vem, ali mislijo to. Z ženo Barbaro se vedno podpirava. Tudi moje hčerke me razumejo, včasih me vprašajo, kako je v živo videti Cristiano Ronaldo … Skratka, imam čudovito in razumevajočo družino in to je zame najpomembneje. Če le sediš doma, se verjetno hitro naveličaš drug drugega. Fino je, da človek dela tisto, kar ga veseli. Kot predsednik NZS sem vzljubil mednarodne dejavnosti, po drugi strani pa me veseli, pa sem daleč od tega, da je to le moja zasluga, da se tudi pri nas premika na bolje.

Liga se dviguje, zgradili smo center na Brdu. Škoda le, da se članska reprezentanca ni uvrstila na veliko tekmovanje. Večkrat sem v šali rekel, podobno pravijo kolegi … Če bi šli zdaj na EP 2016 in se uvrstili v drugi krog, bi lahko pokradli celotno zvezo, pa bi nas vsa Slovenija še vedno nosila po rokah.

Slovenski reprezentanci žal ni uspelo. V dodatnih kvalifikacijah je bil boljša Ukrajina. Lahko delaš vse popolno, pa nam bodo še vedno govorili, da se nismo uvrstili. Kot da mi igramo. Turki za televizijske pravice za ligo dobijo 400 milijonov evrov, mi pa 500 tisoč evrov. Vse razdelimo klubom, turška zveza pa deset odstotkov zadrži zase. To je 40 milijonov! O tem mi je govoril srbski kolega in se čudil, kako smo pod pritiskom, ko igramo s Turki, saj nam vsi pravijo, da jih moramo premagati. Čeprav imajo Turki več proračuna, čeprav jih je veliko več od Slovencev …

Pri nas je vse črno-belo. Od popolne evforije, kar se dogaja s Prevcem, do tega, da skoraj popljuvamo košarkarje, ko so sedmi na svetu. A s tem se ne obremenjujem. Če si kaj narobe naredil, se lahko obremenjuješ, če pa nisi …

Vi ste zadovoljni? Ste vse naredili po najboljših močeh? Pred kratkim sem z družino odšel na neuraden obisk v Verono k Boštjanu Cesarju in Valterju Birsi. Žena in hčerke so šle po mestu, sam pa na tekmo Chieva. Povedala sta mi, da v zadnjih treh, štirih letih v reprezentanci ne mislita na nič drugega kot na nogomet. Imata boljše pogoje kot pri vseh klubih, v katerih sta igrala. Igralci so torej srečni in zadovoljni. To je naše poslanstvo, več od idealne podpore jim ne moremo ponuditi.

Ste predsednik NZS na prostovoljni bazi? Povsem. Ne dobim niti enega evra.

Težko bi dejali, da temu verjame vsa Slovenija. To je pač Slovenija. Vedno se bo našel nekdo, ki bo rekel, da sem prišel na zvezo in kaj pobral. Meni se zdi pomembno, da nič ne dobim. Res. Imam kar nekaj stroškov, hodim na tekme v tujino, a si to vedno plačam sam. To je zelo dobra stvar, ker pridobiš moč. Če ti dajo sto, 500 ali tisoč evrov, potem ne moreš biti več tako glasen. Meni več pomeni neodvisnost. Strank za moj posel nisem dobil prek nogometa. Če gledam strogo finančno, imam s tem, da sem predsednik NZS, prej škodo kot korist. A to ni vse …

Krasno mi je, ko spoznam določene ljudi iz nogometnih krogov in sodelujem pri odločitvah na globalni ravni. Oni dejansko vrtijo svet. To je strast. In tega ne moreš plačati.

Srečujete tudi nekdanje nogometne ase, recimo Hrvata Davorja Šukerja in Črnogorca Dejana Savičevića …, ki zdaj zasedajo predsedniške stolčke. Je sploh nujno, da je predsednik nogometne zveze nekdanji vrhunski nogometaš? Ni. To je enako, kot da bi moral biti tisti, ki popije največ kokakole, predsednik uprave podjetja, ki proizvaja kokakolo. Tudi Platini je karizmatičen, ampak operativno ni vodil ničesar. Če mene vprašate, bi moral biti predsednik Fife ali Uefe neizvršen. Nima se kaj ukvarjati z vsako pogodbo. Potem se pa dogajajo takšne stvari, o katerih se toliko piše.

Moraš biti predsednik, priti na ključne prireditve, odpirati vrata v politiko, gospodarstvo in tako naprej, ne pa da sprašuješ, kdo je na dopustu in podobno.

Je pa lepo, če so prisotni nekdanji nogometaši. Ta pojav je najpogostejši na tem delu Evrope in na Vzhodu. Skandinavci razmišljajo drugače. Tam so predsedniki vrhunski poslovneži, ki obvladajo posel in jezike. Tuje jezike moraš znati, saj se za vse dogovorimo neformalno. Tudi pri naših politikih se vidi, da se neformalno ne dogovorijo za nič. Vpliv in moč moraš pridobiti neformalno. Zato nastane težava, če v krogih Uefe ali Fife ne znaš tujih jezikov.

Uefa in Fifa finančno pomagata slovenski zvezi. Sta kot koklji, ki vsako leto neseta zlata jajca. Ju Slovenija lahko kritizira v težavnem obdobju afer, aretacij in suspenzov? Se ji to lahko maščuje? Ne moreta nam vzeti tistega, kar nam po vseh pravilih pripada. Seveda kritiziramo. Sam sem prvi rekel, da bi morali prireditelja svetovnega prvenstva izbrati z javnim žrebom. Dejali so, da se to ne da in da nisem dovolj izkušen. Zdaj, po vseh teh dogodkih, že pravijo, da je to mogoče. Zato ostajamo kritični. Torej Slovenija zaradi tega ni v neugodnem položaju? Niti malo. Prav nasprotno. Dobro je kritizirati. Če si pošten in pozitiven ter se boriš za svojo zvezo ali skupino, potem ni težav. Ni pa se dobro "zafrkavati", potem te lahko hitro ustavijo.

Ste član disciplinske komisije Fife … To je lepa funkcija. Vsako svetovno prvenstvo, pa naj bo žensko, moško, v futsalu, mladinsko, nogomet na mivki … Vedno potrebujejo od tri do pet članov disciplinske komisije, ki so tam nekaj tednov. To so malce starejši ljudje, ki obiskujejo tekme in podobne dogodke. Eni to lepo izkoristijo, pa tega ne mislim v slabem smislu. Sam skoraj vedno odklonim. Tega nisem opravljal že skoraj tri leta. Nazadnje sem bil na svetovnem prvenstvu do 20 let v Turčiji. Bilo mi je že nerodno, saj sem bil član komisije, pa nikamor nisem šel.

Zdaj bi lahko šel že dvakrat na svetovno klubsko prvenstvo, a nimam časa. To je krasno delo. Gledaš tekmo, potem dobiš DVD s kartoni in "incidenti". Strokovna služba ti vse razloži, nato se odločiš, kakšna bo kazen. To je to.

Ste tudi podpredsednik komisije Uefe za predpise … Sem v zelo dobrih odnosih s šefom pravne službe Uefe. To so pomembne stvari. To dobro vedo pri NK Maribor, saj sem jim neko težavo pomagal rešiti s klicem. Poslanstvo predsednika je pravo, če imaš takšen vpliv pri Uefi, da lahko pomagaš. In svojim klubom si dolžan pomagati.

Kakšna je bila težava Maribora? Dikcija kazni, ki jo je prejel, je bila relativno nejasna. Od nje je bilo odvisno, ali bo na naslednji tekmi v Ljudskem vrtu skoraj dva tisoč navijačev manj ali ne. Tukaj nastopim jaz, da čim bolj pomagam našim predstavnikom.

Če iščeš vpliv za osebno korist, je to kratkega daha. Veliko funkcionarjev, tudi nekateri naši, je bilo leta in leta v vseh komisijah, pa niso niti enkrat odprli ust, kar je razvidno iz zapisnikov. Če se nočeš izpostavljati, si tam tiho in pač vzameš nekaj malega denarja. S tem imaš najmanj težav. Sam se moram pripraviti na nastop, vedno je prisotnega nekaj adrenalina, ker nastopaš pred 500 ljudmi. Marsikdo se vpraša, kaj je to meni treba. A naši klubi to potrebujejo. Če te bolj spoštujejo, je to vedno koristno za nacionalno zvezo.

Bi lahko proračun NZS zadostil vsem potrebam brez pomoči Uefe in Fife? Nikakor. Če bi se to zgodilo, bi slovenski nogomet stagniral in padel na popolnoma amatersko raven. Makedonci nimajo niti enega sponzorja in živijo izključno od Fife in Uefe.

Kakšno je razmerje med sponzorji in pomočjo Uefe pri NZS? Uefa prispeva polovico, sponzorji blizu 15 odstotkov, preostalo pa drugi viri.

Če bi se Slovenija uvrstila na Euro 2016, bi prejela še bogato denarno nagrado Uefe, več kot deset milijonov evrov. Seveda nismo bili tako naivni in tega nismo dali v finančni načrt. Bi nam pa prišlo zelo prav. Predvsem bo zaradi tega trpela infrastruktura, saj bi največ vložili vanjo. Mladi nogometaši jo potrebujejo.

Obenem ne razumem, kako so lahko leta 2010 zapravili praktično vse, kar so dobili za udeležbo na SP. Ljudje na zvezi so dobivali nagrade, vsak klub je nekaj dobil, sodnike so plačevali. Bilo je nenavadno. Moralo bi se malce privarčevati tudi za prihodnost.

Kot to dela NK Maribor z zaslužkom po preboju v ligo prvakov v prejšnji sezoni? Ja. Oni so stabilni. Ravnajo gospodarno in racionalno.

Je pri zvezi podobno? Absolutno.

Imate kakšne konkretne ali prikrite rezerve? Nimamo jih kaj dosti, ker smo v zadnjem času veliko investirali. Kupili smo Športno loterijo (17,3-odstotni delež, op. p.) in postavili trening center na Brdu. Ljudje si narobe predstavljajo, da se lahko zasluži od vsakega nogometnega dogodka. Denar nam prineseta A-reprezentanca, nekaj malega pa še liga. Iz vsega tega moramo financirati vse mlade kategorije, futsal ter ženski in dekliški nogomet, kar je velik strošek.

Je v Sloveniji nogomet sploh šport številka ena? Ko spremljamo evforijo, ki jo je sprožil Peter Prevc, se ne moremo znebiti občutka, da smo alpska dežela, ki najbolj diha z zimskimi športi. Je to nepravično do nogometa? Peter Prevc, njegov brat in drugi naši smučarski skakalci so popolni fenomeni. Izjemno so simpatični in lepo komunicirajo, zato je logično, da obstaja evforija ob njihovih vrhunskih dosežkih. Ne zdi pa se mi, da bi bilo to nepravično do nogometa. Do nogometa je nepravična slovenska država. To se vleče še od politikov iz nekdanje Jugoslavije, ki so nas imeli vedno le za smučarje.

Ni pa treba poudarjati, da je konkurenca v smučarskih skokih veliko manjša kot v nogometu. Nogomet je – ne samo zame, tako je tudi v svetu in Sloveniji – številka ena. Če pa za politike ni številka ena, je to prej referenca kot kaj drugega. Vem, nepoznavalci radi vprašajo, kdaj bomo svetovni prvaki v nogometu. Povem jim, da verjetno nikoli. To si upam skoraj podpisati.

Rad pogledam skoke. Vidim, da so fantje super zvezdniki, je pa vseeno žalostno, da se v nordijski center v Planici vloži 50 milijonov evrov, v nogometni center na Brdu pri Kranju pa nič. Nordijski center za preživetje potrebuje 1,2 milijona evrov na leto. Nogometni center naj bi z delovanjem zaslužil, a to nikogar ne zanima.

Hkrati so spremenili tudi zakonodajo. To ni več Zavod za šport Planica, ampak Zavod za šport, kamor spada tudi Planica. To pomeni, da bodo za razliko do 1,2 milijona evrov po novem jemali vsem športnim zvrstem, kar je neracionalno in nepošteno do preostalih športnikov, ki se jih podcenjuje. To ne bo tako lepa zgodba in je nekaj čisto drugega, kot so Peter Prevc in drugi, ki so veliki šampioni in so v ponos Sloveniji. Ta del napačnega vlaganja v šport zaradi neke lastne promocije bo naredil veliko škode.

Vrniva se k Nacionalnemu nogometnemu centru na Brdu pri Kranju. Zakaj se je tako dolgo zapletalo pri dokumentih? Tujcem je to najtežje razumeti, saj so vsi od Kazahstana do Portugalske gradbeno dovoljenje dobili v enem mesecu. Mi smo se tožarili dve leti. Naša pisarna je pro bono zastopala NZS. Pritožili smo se na ministrstvo. Uradnica, ki je sedela v pisarni, nam je rekla, da ne mara nogometa in da tega ne bo potrdila.

Ko smo bili v Ukrajini na prvi tekmi dodatnih kvalifikacij za EP 2016, nas je poklicala mlada uslužbenka, ki je bila takrat na naši zvezi na Brdu. Rekla je, da je prišla inšpektorica. Točno je vedela, da ne bo našla nikogar, zanimalo pa jo je, ali imamo uporabno dovoljenje. Nato je dejala, da se bo predsednik že znal pritožiti, saj je pravnik. To je neverjetno. Bila je skrajno nesramna. Namesto da bi pred ekranom navijala za naše proti Ukrajini, je izkoristila priložnost, ko nas ni bilo tam. Potem ni bilo nič iz tega, saj smo seveda imeli vsa potrebna dovoljenja.

Ste se kdaj za pomoč obrnili na vodstvo države? Štirje predsedniki vlade so nam obljubili podporo, mala birokracija pa je rekla, naj napišejo, če si upajo. To je naša raven. Nižja raven obvladuje vse. Upravne enote delajo po svoje, na področju države pa policija in tožilstvo. Nihče ne razume, da to škoduje državi. Zaradi tega smo razsuti.

Rajši bi videl, da živim v državi, kjer mirno stojim, ko pride mimo predsednik, in da vsi lepo živimo. Da imamo službe in so naši otroci preskrbljeni, kakor pa da smo grozno demokratični in imamo ljudi, ki so brez moči, ki bi bila v dobrobit nam vsem. Država brede v vse večje težave, to se je videlo tudi pri tem projektu.

Dobili smo center, ki bo z nogometaši naslednjih 50 let. To je velika stvar. Nekdo mi je rekel, da je to eden redkih projektov v Sloveniji, ki ni obremenjen niti z najmanjšo korupcijo.

Kdo pa vam je vsa ta leta hodil v zelje? Vam je želela kakšna skupina namerno škodovati? Dvomim. Glede na to, da se sami financiramo, ne vidim interesa, da bi kdo to rušil. To smo pač mi. Slovenceljni. Živimo v najbolj krutem kapitalizmu, imamo pa socialistično mentaliteto. To je smrtonosna kombinacija.

NZS predstavlja nenavadno okolje za Slovenijo, saj v vaši zvezi praktično ni zaznati opozicije. Verjemite, da se tega na silo ne da doseči. Člani izvršnega odbora vidijo, da se trudimo, opazijo napredek. Še vi novinarji priznate, da se je nekaj naredilo. V izvršnem odboru, tega si ne domišljam, imamo res dobre odnose.

Kaj pa mediji? Iščejo/iščemo dlake v jajcu tam, kjer ni treba? Le nekaj izjemno nogometno izobraženih novinarjev je jeznih name. Očitali so mi, zakaj se nismo uvrstili na Euro. To si pač težko jemljem k srcu. Nekateri so rekli, da se nisem uvrstil že drugič zapored. Kot da sem igral sam (smeh, op. p.). Sicer pa moram reči, da z mediji nimamo težav. Meni se zdi prav, da ste kritični, če izgubimo proti Estoniji. Zdi se mi prav, da je treba napisati kaj kritičnega, če vodiš proti Švici z 2:0 do 80. minute, nato pa izgubiš. Če si pri tem žaljiv, pa je že lahko težava. Meni se mediji ne zdijo tako grozni. Torej selektor Srečko Katanec potencira težave? Včasih si kritike preveč žene k srcu. Pogosto ga prepričujem, da opravljamo tak posel, da nas sploh ne kritizirajo toliko, kot bi nas lahko. Če berem kak članek, v katerem se avtor ne strinja z vsem, se mi ne zdi nič narobe. Z mediji smo v relativno dobrih odnosih.

Predsedniki ponavadi skrbijo za to, da ščitijo hrbet selektorju in mu zagotavljajo občutek zaupanja in varnosti. Ne razumem, kako lahko sploh ravnaš drugače, kot da selektorja podpiraš. Takoj ko ga ne, ga moraš zamenjati. To kakšnim medijem ni bilo všeč, predvsem v obdobju, ko je bil selektor Stojanović. Pričakovali so, da ga bomo hitro zamenjali. A dokler je nekdo selektor, ga je treba podpirati. Na to, ali je v določenem trenutku kdo uspešen ali ne, pa vpliva ogromno različnih dejavnikov. Mi zelo poenostavljamo. Ko gledate vrhunske trenerje, vidite, da imajo vzpone in padce. Poglejte primer Mourinha pri Chelseaju. Mora biti dobra energija, sreča, dobra generacija igralcev …

Iziti se mora milijon zadev, nobenega zagotovila ni, da ti bo uspelo. Če bi imeli Capella ali pa Mourinha, ni rečeno, da bi se uvrstili na SP v Rusiji. Lahko pa vzamemo slovenskega strokovnjaka, ki ni vodil praktično nobenega resnega kluba, pa se.

Kot Srečko Katanec leta 1998? Ja. Vedno obstaja tveganje. Če nimaš veliko denarja, je vedno prav, da vzameš domačega selektorja. To je manjše tveganje od tega, da bi eksperimentiral s tujimi selektorji.

Nove kvalifikacije se bodo začele jeseni, ni pa še jasno, kateri starejši nogometaši se bodo poslovili od državnega dresa. Večina bo nastopila. Sam celo mislim, da bi v določenih okoliščinah hoteli prav vsi igrati za reprezentanco. Vprašanje pa je, kako se bo odločil selektor.

Vsi razen Samirja Handanovića, ki je to neposredno sporočil po zadnji tekmi z Ukrajino? Ja. Podrobnosti ne bom razlagal, a tudi njemu ni vseeno, da je pri 31 letih že končal reprezentančno kariero. Po moje bi bil še pripravljen igrati. V prejšnjih mesecih sem se dobil na primer s Handanovićem, Novakovićem, Birso, Cesarjem, Brečkom, Ilićem … Dejal sem jim, naj se ne zaletavajo, ker ko enkrat rečeš, da si končal, načeloma ni vrnitve. To so mladi fantje. Govorimo, da bodo prišli mlajši, a nekateri fantje imajo le 30 let. Brečko je isti letnik kot Cristiano Ronaldo. Končna bo beseda selektorja, sam pa ne bi še nobenega povsem odpisal. Je zamisel o poslovilni tekmi za Samirja Handanovića še živa? Tudi o tem je tekla beseda. Videl sem, da se ni še nihče stoodstotno poslovil, večina pa pravi, da bi se raje poslovili kot generacija. Da bi jih bilo vsaj pet ali šest, ki so bili skupaj v Južni Afriki. To se mi zdi imenitna ideja. Enkrat jo bomo uresničili.

Pred tem bi lahko organizirali novinarsko konferenco in prepričali Handanovića, da bi končno prekinil medijski molk s slovenskimi novinarji. O tem ga nisem prepričeval. Je tak človek, da ga je, ko se za kaj odloči, težko premakniti. Je zelo korekten, ampak ne želi odstopati. Dostikrat so se mediji do njega obnašali krivično. Na to je občutljiv. Je večkratni najboljši vratar Italije, ki spada med pet najboljših na svetu, pri nas pa so prevladovali naslovi, npr. kako je prejel gol med nogami. Nikoli ni pisalo, da je kaj rešil. To ga je po moji oceni zmotilo.

Selektor Katanec je pred tekmama dodatnih kvalifikacij za EP 2016 z Ukrajino potarnal, da podpora navijačev ni več takšna, kot je bila včasih. Kam je odšla vsa energija? Ni izpuhtela. Igralci so dobro rekli, da je vse odvisno le od rezultata. Če bi se uvrstili na Euro, bi bile zastave po Grosupljem izobešene dan in noč. Poglejte samo skok Olimpije. Veliko je znancev, ki so mi v Ljubljani čez noč začeli pojasnjevati, da že vse življenje navijajo za Olimpijo. Pa jih nisem videl še na nobeni tekmi.

Prva liga Telekom Slovenije je nadomestila energijo, ki je lani manjkala okrog reprezentance. Ne nazadnje je bilo več gledalcev na derbiju med Olimpijo in Mariborom kot pa na kvalifikacijski tekmi med Slovenijo in Litvo, ki je bila odigrana na istem štadionu nekaj dni prej. Potrebujemo Maribor in Olimpijo, tako kot Španija potrebuje Real in Barcelono. Če ni enega, ni več derbija. Maribor je lahko še najbolj vesel, da se je Olimpija dvignila. Spomladi bosta še dva derbija. Prvi v Mariboru bo že v začetku marca. To bo še precej napeto. Ljudje, ki nikoli prej niso spremljali teh tekem, me že sprašujejo, kako si zagotoviti vstopnice.

Čuti se pozitivna energija, tudi drugi klubi dobro delajo. Zanimiv bo tudi boj za obstanek. Včasih si že po polovici sezone vedel, kdo bo izpadel, ker je krepko zaostal za drugimi, zdaj pa bo zanimivo. To nas lahko veseli.