Petek, 12. 7. 2019, 14.00
5 let, 4 mesece
Strah ni edini razlog, da žrtev umakne prijavo nasilja v družini
Ne vsaka peta, v Sloveniji vsaka četrta "pade po stopnicah"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,12
33
Žrtve vedno mislijo, da bodo same lahko z nečim ustavile nasilje, tako kot včasih zmotno mislijo, da ga tudi same s svojim vedenjem povzročajo, pa ga ne.
Slovenci smo nasilje z ulic preselili med štiri stene, nam je pred časom dejal Slavko Koroš iz vodstva uprave kriminalistične policije in dodal, da je nasilja v družini in zanemarjenja mladoletnih oseb več. O problematiki nasilja v družini smo se pogovarjali s policistom, odvetnikom in predsednico društva za nenasilno komunikacijo, ki tovrstne dogodke spremljajo zelo od blizu. Kot pravijo, strah ni nujno prvi razlog, zaradi katerega žrtve pogosto tudi umaknejo prijavo nasilja ali spreminjajo izjave.
Pred leti so nevladne organizacije na podlagi anket in podatkov iz tujine ocenjevale, da je v Sloveniji pretepena vsaka peta ženska, nato pa je raziskava fakultete za socialno delo in pravne fakultete pokazala, da fizično nasilje od 15. leta starosti v Sloveniji doživlja vsaka četrta ženska, psihično nasilje pa celo vsaka druga.
Žrtve se ob prijavi nasilja v družini spoprijemajo s hudo stisko, ker ne vedo, kaj jih čaka.
Prav zaradi negotovosti je število prijav tako nizko in gre le za vrh ledene gore, pojasnjuje Katja Zabukovec Kerin, predsednica Društva za nenasilno komunikacijo. Samo v njihovo društvo je letno v različne programe vključenih okoli 900 primerov.
"Večina primerov je neprijavljenih, prijave pridejo običajno šele po letih, včasih celo desetletjih hudega nasilja, ko žrtve zares ne morejo več, ali pa kdo drug zazna nasilje in je toliko aktiven, da se je pripravljen izpostaviti in poklicati policijo ali center za socialno delo," pove Zabukovec Kerinova, ki doda, da žrtve med vsemi oblikami nasilja najbolj prikrivajo spolno nasilje.
Policija prijavo običajno prejme od žrtev osebno
Tematika žrtev nasilja v družini in sodelovanja v postopkih, sploh ko gre za kazniva dejanja, je po oceni policije pomembna, ker ta dejanja obravnavajo vsak dan. Želijo, da se tudi žrtve, ki morda še ne vejo, da to so, ali ljudje, ki imajo aktualne primere nasilja v okolju, zavejo, zakaj je pomembno, da nasilje prijavijo in v nadaljevanju sodelujejo v postopkih.
Policija se v vsakem primeru po prijavi najprej pogovori z žrtvijo, je povedal Robert Tekavec, vodja oddelka za mladoletniško kriminaliteto v Upravi kriminalistične policije GPU.
"To je prva stvar, ki jo bomo storili. Morda bi včasih kdo rekel, da je ta naša reakcija prehitra, a gre enostavno za to, da je treba žrtev nemudoma zaščititi. Ne moremo čakati, da bi se kaj zgodilo. V družino je treba vstopiti takoj, če prejmemo prijavo, da se tam izvaja nasilje," pojasni Tekavec.
Pomembno je, da policisti pogovor z žrtvijo opravijo ločeno od povzročitelja, saj ji morajo zagotoviti občutek varnosti. Zavedajo se, da bodo le tako od nje dobili izjavo. Kot pojasnjujejo na policiji, umik žrtve iz okolja, v katerem je ogrožena, je potrebno samo do zbranih prvih potrebnih obvestil, s katerimi ugotovijo nasilje, sicer se vedno odstrani povzročitelj nasilja.
"Pri nasilju v družini lahko skoraj vedno govorimo o kontinuiranih dejanjih. Če bi šlo za enkratni dogodek, bi lahko govorili o grožnjah, morebiti o lahkih telesnih poškodbah," pravi Robert Tekavec.
Žrtev je lahko v tako podrejenem položaju, da se kot žrtev niti ne prepozna
Med svojim delom se policisti srečujejo tudi s primeri, ko želijo žrtve umakniti svojo prijavo – to se dogaja tako v postopku policije kot kasneje na tožilstvu ali na sodišču, ko se žrtve odrečejo pričanju kot privilegirane priče, je pojasnil
"Razlogi so lahko strah pred povzročiteljem nasilja, lahko gre za žrtev, ki je v tako hudem podrejenem položaju, da se kot žrtev niti ne prepozna. Lahko gre za občutke krivde zaradi prijave, žrtev lahko umakne prijavo zaradi pritiska sorodnikov, zaradi kulturnih vplivov, tudi zato, ker ne želi slabega svojim otrokom, noče razdreti družine in zaradi tega trpi v nasilnem odnosu. Včasih tudi zaradi zavedanja, da kazenski postopek ne bo lahek, včasih pa enostavno zato, ker si je žrtev že drugače uredila svoje življenje, se je postavila na noge - osumljeni se je na primer odselil in z njim ne bi imela več nobenega opravka in se ji v takšnem primeru tudi postopek ne zdi več smiseln," razloge za umik prijave našteje Tekavec.
Umik prijave je lahko pokazatelj nečesa drugega
Pogosto se zgodi, da v primeru, ko nasilje prijavi nekdo drug, žrtev zanika kakršnokoli nasilje že ob prvem stiku s policijo, pove Tekavec. Ob umiku prijave s policijo niti ne želijo več govoriti.
A tudi, če želi žrtev prijavo umakniti, gre za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti in se je policija dolžna odzvati tako v smeri zaščite žrtve kot v smeri zbiranja dokazov in obvestil o tem, kaj se je zgodilo.
Umik prijave je lahko pokazatelj nečesa drugega, pojasnjuje Tekavec. Pomeni lahko, da je žrtev še naprej ogrožena ali izsiljevana s strani povzročitelja, ki morda od nje želi, da prijavo umakne. "Zaradi tega smo dolžni ukrepati in kljub nesodelovanju žrtve nadaljevati preiskavo in jo tudi zaključiti," pove Tekavec in doda, da je policija dolžna o tem obvestiti okrožno državno tožilstvo.
Ukrep prepovedi približevanja je skoraj vedno izrečen
"Ko govorimo o nasilju v družini, gre za neko kontinuiteto, nasilje se je torej nekajkrat že zgodilo in v teh primerih je pogoj najmanj izrek prepovedi približevanja, kar policisti in kriminalisti tudi storijo. Ta ukrep je skoraj vedno izrečen," pove Tekavec.
"Če ugotovimo, da je ponovitvena nevarnost v manjši meri in da bo ukrep prepovedi približevanja zadostoval, potem policija na podlagi Zakona o nalogah in pooblastilih policije izreče prepoved približevanja in povzročitelja odstrani s kraja. Če je nasilje intenzivnejše, če je tudi ogroženost zdravja ali življenja žrtve večja, potem se odločimo za strožji ukrep, ki je pridržanje na podlagi Zakona o kazenskem postopku. V tem primeru predlagamo okrožnemu državnemu tožilstvu, da predlaga preiskovalnemu sodniku pripor, in če se okrožno državno tožilstvo s tem strinja, osumljenca privedemo pred preiskovalnega sodnika in predlagamo pripor," Tekavec pojasni najstrožji ukrep policije.
"Za nas je zelo pomembno, da žrtve spregovorijo, da nam povejo, kaj točno se je dogajalo in pomembno je, da jo seznanimo s pomočjo vladnih in nevladnih organizacij, ki žrtvam ob prijavi pomagajo, da si uredijo svoje življenje," pove Robert Tekavec.
"Za nas je zelo pomembno, da žrtve spregovorijo in nam povejo, kaj točno se je dogajalo. Pomembno je, da jo seznanimo s pomočjo vladnih in nevladnih organizacij, ki žrtvam ob prijavi pomagajo, da si uredijo svoje življenje," pove Tekavec.
K temu, da se žrtev opogumi in nasilje prijavi, lahko pripomoremo vsi. Prijava žrtve je prvi korak k temu, da bo njeno življenje boljše, druge organizacije pa lahko v nadaljevanju poskrbijo, da si bo žrtev lahko uredila življenje, je prepričan. Prijava nasilja v družini je resen izziv, s katerim se spoprijemajo pri policiji, zato se o tem tudi veliko izobražujejo v sodelovanju z drugimi institucijami.
"Večinoma gre za željo, da se bodo odnosi izboljšali, in obljube, da se bodo res"
Pri primerih nasilja v družini v Odvetniški pisarni Kovačič in Mlinar opažajo, da gre za zelo zapleteno družinsko dinamiko. "Po eni strani gre lahko tudi za hudo kaznivo dejanje, po drugi strani pa gre za ljudi, ki so čustveno povezani in je na strani oškodovancev dostikrat prisotna ambivalenca. Ne vedo, kaj pravzaprav storiti – vedo, da to ni prav, a se hkrati zavedajo, da bo prijava nasilja pustila posledice ne le za tega nasilnega partnerja, temveč tudi za otroke, ker bodo lahko stigmatizirani na ta način, da je njihov roditelj v kazenskem postopku, morda celo obsojen ali v zaporu," razloži odvetnik Blaž Kovačič Mlinar.
Kot pravi Kovačič Mlinar, ni redko, da je najprej podana prijava nasilja v družini, nato pa jo žrtev med postopkom omili ali se izkoristi pravna dobrota in se izkoristi privilegij, da ne pričajo zoper storilca. Če ta privilegij izkoristijo, ni glavnega dokaza, ki je običajno ravno pričanje oškodovancev. V takšnih primerih se običajno zgodi, da tožilstvo umakne obtožbo, ker ne more dokazati očitkov, pojasnjuje Kovačič Mlinar.
Kot opaža, večinoma v primerih, ko oseba spremeni izjave ali umakne prijavo, ne gre za grožnje ali strah, večinoma gre za željo, da bi se odnosi izboljšali, in na drugi strani obljube, da se dogodki ne bodo več ponovili.
"Velikokrat vidim, da dokler ni prijave, se takšni primeri ne končajo, ker se ti ljudje zavedajo, da dokler lahko ustrahujejo in dokler ni nobene reakcije pristojnih organov, bodo to lahko nadaljevali. Nasilneža ustaviš le takrat, ko mu pokažeš, da se ga ne bojiš več. Absolutno je treba nasilje prijaviti, ker povzročitelji računajo na to, da si žrtev tega ne bo upala," poudari odvetnik Blaž Kovačič Mlinar.
Za obsodilno sodbo je treba izjavo ponoviti pred sodiščem
"Za začetek postopka je izjava zadosti, za obsodilno sodbo, za nadaljevanje postopka pa ne in mora oseba ponoviti te izjave pred sodiščem. "Če se odloči, da tega ne bo storila, ni bistvenega dokaza in ni mogoče s stopnjo gotovosti dokazati, da je to kaznivo dejanje res bilo storjeno - če ni očividcev, fizičnih dokazov v zvezi s tem. Pričanje oškodovanca je pogosto odločilno," pove Kovačič Mlinar.
"Dokler ni nekega konkretnega ukrepa države, se to ne spremeni, za določene ljudi pa je že takšno opozorilo zadosti, da se zadeve izboljšajo, odvisno je od primera do primera. So tudi primeri, ko je dejansko kasneje prišlo do normalizacije odnosov, vendar se dostikrat zgodi, da ne več v okviru iste skupnosti, temveč do tega praviloma pride, če partnerja ne živita več skupaj. Redkeje je, da znova skupaj zaživita in je vse v redu," Kovačič Mlinar pojasnjuje svoje izkušnje s primeri v njihovi pisarni.
Vsaka žrtev, ki doživlja nasilje, oblikuje strategijo preživetja
Vse žrtve v letih, ko doživljajo nasilje, da bi preživele, oblikujejo neke strategije preživetja. "Te najprej pomenijo, da same sebe prepričujejo, da ni tako hudo, da so preobčutljive, da se to dogaja v vseh partnerstvih, da je njihov partner dober, da ne misli slabo in podobno. Sebi pripisujejo večino krivde za nasilje, ki ga doživljajo, in želijo nasilje tudi same ustaviti. Večina žensk misli, da so za dogajanje v svoji družini zadolžene same, kot ženske, da smo ženske tiste, ki morajo poskrbeti za vzdušje v družini in na neki način pomagati ali celo rešiti svojega partnerja, kadar ima ta kakršnekoli težave, četudi so te z nasiljem," pojasnjuje Zabukovec Kerinova.
Na osnovi tega lažje funkcionirajo, pojasni. "Če ne mislijo na to, da so lahko kadarkoli tudi ubite, da se nasilje lahko kadarkoli dramatično poveča in tragično konča, takrat lahko verjamejo, da je od njih odvisno, ali se bo nasilje ponovilo ali ne. S tem je lažje živeti, kot če misliš, da žal ni od tebe popolnoma nič odvisno in da je od povzročitelja odvisno, kakšne volje bo prišel domov, kakšne mehanizme bo uporabil, da se razbremeni in koliko hudo te bo poškodoval," pove predsednica društva.
Žrtve tehtajo, ali bo zaradi prijave njihovo življenje bolj varno
Kot pravi, žrtve pri prijavi tehtajo o tem, ali se jim prijava splača, ali lahko upravičeno verjamejo, da bo po prijavi njihovo življenje bolj varno. Zato je zelo pomembno, kakšne informacije o nasilju imajo, kaj mislijo, da bi s prijavo pridobile in kaj izgubile, kakšni so podobni primeri, o katerih so videle, slišale ali brale in zato je zelo pomembno, kako o nasilju govorimo v javnosti.
Prijave se velikokrat ustrašijo, če je niso podale same in nanjo psihično še niso pripravljene, ker mislijo, da bi se lahko nasilje po prijavi celo poslabšalo in bi lahko bile bolj ogrožene. Ob tem je zelo pomembno, v kateri fazi njihovega življenja pridejo v stik z nekom, ki jim lahko pomaga.
"Vseeno pa je zelo pomembno, da sosedje in sorodniki prijavljajo nasilje, ker je to pomembno sporočilo obema - tako žrtvi kot povzročitelju. S prijavo sporočamo, da nas skrbi za žrtev in da gre za tako hude stvari, da se morata v reševanje vključiti policija in center za socialno delo," pove Zabukovec Kerinova.
Večina primerov žrtev, ki pomoč poiščejo v Društvu za nenasilno komunikacijo, se zaključi pozitivno. Večina žrtev se postavi na svoje noge, zagotovi si svojo ekonomsko neodvisnost, ki je bistven pogoj za življenje brez nasilja, in živi naprej tako, da nasilje ne kroji več na destruktiven način njihovega življenja.
Žrtve so najbolj dojemljive za pomoč v času, ko se napetost spet stopnjuje
"Dinamika nasilja gre tako, da se po vsakem fizičnem napadu žrtve za določen čas celo umirijo, ker vejo, da se je dejanje ravno zgodilo in da bo nekaj časa morda mir, medtem ko povzročitelji takrat dejanje najbolj obžalujejo," pojasni Zabukovec Kerinova.
Če po fizičnem napadu hitro neposredno žrtve vprašamo, kaj se je zgodilo, bodo velikokrat zanikale napad, ker spet upajo, da se bo stanje spremenilo. Takrat povzročitelji najlažje iščejo pomoč, žrtve pa najtežje, pojasnjuje Zabukovec Kerinova.
Kot pravi, žrtve v tej fazi vedno mislijo, da bodo same lahko z nečim ustavile nasilje, tako kot včasih zmotno mislijo, da ga tudi same s svojim vedenjem povzročajo, pa ga ne.
Ko se po nasilju končuje določeno obdobje, ki mu tudi strokovno pravijo "obdobje medenih tednov" in je v odnosu čutiti naraščanje napetosti, je to obdobje tisto, ki se ga žrtve najbolj bojijo. Ko ne vedo, kaj bo sledilo, takrat so žrtve najbolj dojemljive za pomoč in jih takrat tudi največ išče pomoč in pobegne pred nasiljem.
"Velikokrat, ko žrtev kasneje nasilje zanika, ne pomeni, da so se prej zlagale, temveč le to, da jih je delo institucij razočaralo, da so se čutile sekundarno viktimizirane in zaradi tega ne želijo več govoriti, ker ne verjamejo, da lahko institucije njihovo življenje spreminjajo na bolje," pojasni Zabukovec Kerinova.
"Kdaj pridemo v stik z žrtvijo, je vsaj tako pomembno kot to, kaj se je zgodilo"
"To, kdaj pridemo v stik z žrtvijo, je vsaj tako pomembno kot to, kaj se je zgodilo. Mi, ki delamo na tem področju, razumemo dinamiko nasilja, razumemo, da če je žrtve strah in se bojijo za svoje življenje, jih je manj strah zanikati nasilje, lagati policiji, prevzemati odgovornost na svoja pleča, ker ima to manjše posledice, kot izpostaviti se fatalnemu nasilju, ki se ga upravičeno bojijo," Zabukovec Kerinova razloži, zakaj se žrtve pogosto premislijo.
Po izkušnjah, ki jih imajo v društvu, Zabukovec Kerinova pojasni, da gre pri spreminjanju izjav ali umikanju prijav običajno za zapleteno kombinacijo razlogov in različnih občutkov.
Prav s tem se v svetovalnem procesu društva zelo veliko ukvarjajo, saj želijo, da bi žrtve razumele, da je sprememba odgovornost povzročitelja in izključno lahko tudi odločitev povzročitelja, da same na to ne morejo vplivati, da je njihova dolžnost poskrbeti za lastno varnost in varnost otrok, če jih imajo.
"Pogovor z žrtvijo nasilja, ki je trpela mnoga leta, ni enourni pogovor"
V Sloveniji je trenutno na tem področju precej težav, meni Zabukovec Kerinova, ki razloge za to vidi predvsem v velikem pomanjkanju kadra v različnih institucijah. Kot pravi, imajo ljudje na centrih za socialno delo, na policiji in na tožilstvih veliko znanja, a če imajo na svoji mizi preveliko število spisov, se vsakemu primeru enostavno ne morejo posvetiti, kot bi se sicer.
"Pogovor z žrtvijo nasilja, ki je trpela mnoga leta, ni enourni pogovor. Žrtev se vseh dogodkov niti ne spomni. Ko se začne spominjati, je tako, kot če bi lupili čebulo, z vrha – spomni se zadnjih dogodkov, ko je močnejša in se je sposobna spoprijeti s temi spomini, se spomni tudi tistih bolj oddaljenih in tistih, ki so jo najbolj boleli. Za te stvari si je treba vzeti zelo veliko časa, treba je razumeti dinamiko nasilja, treba je razumeti, da se bodo premislile," pove Zabukovec Kerinova in doda, da je neka raziskava Eurobarometra pokazala, da je večini tako težko oditi, da jim šele sedmič dokončno uspe, prej se pa vračajo in je to pričakovano in normalno.
"Žrtve se morajo zavedati, da obstajajo organizacije, ki bomo, kadar ne bodo delovale institucije, v njihovem imenu zagovarjale njihove pravice, se borile za to, da bodo te spoštovane, udejanjene," pravi Zabukovec Kerinova.
Po ocenah se 85 odstotkov žrtev najprej obrne na ljudi iz svoje socialne mreže
A ne gre zgolj za to, pomembno je tudi, kako se nasilje obravnava v javnosti. "Kar poglejte pod vsakim poročilom o nasilju nad ženskami, kakšen je odnos javnosti do te težave. Vedno so krive žrtve, vedno se iščejo razlogi, zakaj bi bilo nasilje upravičeno, mi pa vemo, da se večina žrtev, po ocenah kar 85 odstotkov, najprej obrne na ljudi iz svoje socialne mreže. Če tam naletijo na razumevanje, da jim verjamejo in jim ponudijo pomoč in podporo, lažje poiščejo pomoč tudi drugje. Zelo redke žrtve kar takoj pokličejo policijo, vedno poskušajo to reševati še na druge načine," pove Zabukovec Kerinova.
"O tem je treba govoriti zato, da bo vsak dan malo bolje in ne bodo pri tem ostale same," pravi Zabukovec Kerinova.
Za žrtev je prvi korak, da zbere vse moči in prekine zadrževanje skrivnosti zase, prekine tišino. Za to je treba veliko moči in poguma, vsekakor pa so to, da imajo veliko poguma, že dokazale, ker živijo z nasiljem. "Mi si ne predstavljamo, s kakšnimi grožnjami, mislimi, strahovi živijo nekateri med nami in koliko moči potrebujejo, da si upajo narediti prvi korak," je povedala predsednica društva.
33