Spolno nasilje je v Sloveniji močno prisotno, a pogosto nevidno

Izbruh razkrivanj "nasilnih mizoginih dejanj je redek trenutek v patriarhalni družbeni strukturi", poudarjajo pobudniki kampanje #jaztudi, s katero zbirajo pričevanja žrtev spolnega nasilja in nadlegovanja v Sloveniji. "Stvari, ki so bile prikrivane," tudi zapisujejo ob akciji, "normalizirane, omalovaževane, so se nenadoma razkrile."

Nika Kovač je ena od pobudnic kampanje #jaztudi. S spolnim nasiljem in nadlegovanjem se ukvarja kot sociologinja in antropologinja.

Na ameriško oziroma mednarodno kampanjo #MeToo ste se pred dobrim letom odzvali s projektom #jaztudi, s katerim ženske v Sloveniji vabite, da spregovorijo o svojih izkustvih spolnega nadlegovanja, nasilja, poniževanja in zastraševanja ter drugih mizoginih dejanj in oblik podrejanj.

Pobudniki akcije #jaztudi smo bili do kampanje #MeToo ves čas nekoliko zadržani, saj so bili glasovi, ki so bili v ZDA najbolj slišani, glasovi premožnih in uspešnih igralk. Akcija je sicer naredila veliko s tem, ko je odprla družbeni prostor za razpravo o spolnem nadlegovanju in nasilju, a je hkrati delovala zelo spektakelsko. Polnila je strani rumenih medijev, zgodbe pa so se izrazito personalizirale.

A ker sami vedno poudarjamo, da je treba podrejenost obravnavati v širšem družbenem kontekstu, smo želeli slišati tudi zgodbe vseh tistih žensk, ki niso del majhnega delčka sveta, ki ga predstavlja šovbiznis. Želeli smo slišati študentke, upokojenke, delavke, prekarke, znanstvenice, torej osebe, ki delujejo v različnih sferah življenja, imajo različne družbene in socialne položaje in niso samo ženskega spola. Naš cilj je bil, da akcijo obrnemo v smer zbiranja anonimnih pričevanj, ki nam bodo pokazala, kje vse in na kakšen način se v Sloveniji dogajata spolno nadlegovanje in nasilje.

V kampanji #jaztudi, projektu zbiranja osebnih zgodb mizoginije v Sloveniji, želijo opozoriti, "kako pogosto se to dogaja, razbijati molk in pokazati, da o spolnem nadlegovanju in nasilju ne moremo govoriti kot o izoliranem pojavu, saj so ta dejanja vedno vezana tudi na posamezničino ekonomsko in družbeno stanje, na razmerja družbene moči". Foto: Ana Kovač

Kaj je pokazala akcija #jaztudi?

Po enem letu, čeprav je medijska pozornost nekoliko usahnila, še vedno prejemamo pričevanja. Vsak mesec okoli pet, šest podrobno opisanih zgodb. Število in vsebina zbranih pričevanj kažeta, da je bila odločitev za zbiranje anonimnih izpovedi pravilna. V Sloveniji namreč akcija #MeToo ni imela spontanega lokalnega odmeva tako kot v številnih državah po svetu. Zbrana pričevanja, ki so jih številne osebe delile prvič, tudi po desetletjih molka, imajo v sebi pozitiven naboj – željo, da se to ne bi zgodilo nikomur več.

Pričevanja kažejo, da se spolno nadlegovanje in nasilje zelo pogosto pojavljata v varnih prostorih, tam, kjer tega ne bi pričakovali. Doma, v šolskih učilnicah in zdravniških ambulantah ... Med storilci pa so inštruktorji matematike, učitelji, sorodniki ...

Pričevanja razkrivajo tudi molk ljudi, ki vedo, da se to dogaja, a ostajajo tiho, zamahnejo z roko, češ, to ni nič takega, ali pa samo pogledajo stran.

Problem, ki spremlja spolno nasilje, je tudi prikrivanje.

Po eni strani nadlegovanje in nasilje izvajajo najbližji, po drugi strani pa izpovedi opozarjajo tudi na apatijo in ignoranco najbližjih, ki so bile priče spolnemu nadlegovanju in nasilju. Učiteljice, očetje, strici, mame, bratje, prijateljice, ki so ob nedopustnih ravnanjih skomignili z rameni, zamahnili z roko ali umaknili pogled. "Pričevanja kažejo, da se spolno nadlegovanje in nasilje zelo pogosto pojavljata v varnih prostorih ... Doma, v šolskih učilnicah in zdravniških ambulantah ... Med storilci pa so inštruktorji matematike, učitelji, sorodniki ..." Foto: Ana Kovač

Vendar pa izpovedi govorijo tudi o solidarnosti in zavezništvu. Opisujejo različne prakse in načine pomoči in zaščite pred spolnim nadlegovanjem in nasiljem. Zato sta potrebni občutljivost in krepitev moči za spoprijem s problematiko na osebni in strukturni ravni.

Ob soočanju s problematiko spolnega nasilja in nadlegovanja trčimo tudi ob vprašanja družbenih avtoritet.

Res je. Gre za nosilce simbolne moči in položaja, ki se ju v družbi pogosto ne prevprašuje. Zgodi se celo, da se, ko žrtev spregovori, razmerje med storilcem in žrtvijo obrne in je storilec oziroma storilka dojeta kot žrtev.

V tem kontekstu pogosto opozorim na primer, ki je povezan s pisateljem in nekdanjim predsednikom slovenskega PEN Evaldom Flisarjem. Ko je literarna kritičarka Anja Radaljac javnosti pokazala njegovo elektronsko pošto, nakazala, da je izkoriščal svojo pozicijo urednika revije, je del javnosti to obravnaval kot pisanje "histerične ženske", Flisarja pa kot žrtev zloveščih žensk, čeprav je bilo vse zapisano "črno na belem".

Pričevanja, ki jih dobivamo, opozarjajo na razširjenost spolnega nadlegovanja in nasilja, a tudi na to, da izkušnje žrtev pogosto ostajajo neizrečene. Akcija #jaztudi tem osebno bolečim izkušnjam daje glas, žrtvam pa omogoča, da so slišane. A to je le eden izmed korakov. Zavedamo se, da sta spolno nadlegovanje in nasilje problem, ki ga je treba postaviti v širši družbeni kontekst, ga analizirati in se nanj odzvati.

Trendi "Zlorabljal me je, mi grozil, me žalil in poniževal. Nisem imela kam in sem trpela."

Slišati je mogoče tudi obsojanja žensk, kot na primer, kaj so pa mislile, ko so odšle v hotelsko sobo, in podobno.

Takšni komentarji so popolnoma nesprejemljivi, kriv je vedno storilec. Kako si v naši družbi zatiskamo oči pred obstojem in posledicami spolnega nasilja in nadlegovanja, kaže tudi primer iz maturantskega izleta v Italiji, ki ga navaja Društvo SOS telefon za ženske in otroke. Dekle, ki je bilo v sobi z dvema sošolcema, je skočilo skozi okno. Vsi so govorili, da je šlo za samomor, njeni starši pa so opozarjali, da se je moralo v sobi dogajati nekaj groznega, da se je zgodilo to obupano dejanje. A tega nihče ni verjel.

Med sodnim postopkom so slišali pogovor med fantoma, ki sta usklajevala svojo zgodbo za sodišče in v tej medsebojni komunikaciji priznala, da je šlo za spolno nadlegovanje in nasilje. Punca je poskušala iz sobe zbežati skozi okno in pri tem padla.

Zgodba, ki jo navajam, kaže, kako je tema spolnega nadlegovanja in nasilja še vedno močno tabuizirana. Lažje si je zamisliti, da je punca storila samomor, kot se soočiti z resnico, da sta jo vrstnika spolno nadlegovala oziroma bila spolno nasilna. Že samo s tem, ko smo o tem začeli govoriti, z vsakim novim glasom, ki pove svojo zgodbo, se zmanjšuje prostor, ki omogoča spolno nasilje in nadlegovanje.

Nedavno sta v Sloveniji v javnost prišla primera spolnega nadlegovanja v zdravstvu. Kolektivna podpora skozi akcije, kot sta #MeToo in #jaztudi, je gotovo pomembna pri spodbujanju govora o tej problematiki?

V tem kontekstu so pomembni izvori ameriške akcije #MeToo. Desetletje pred njegovo popularizacijo je geslo Me Too začela uporabljati aktivistka Tarana Burke, ki se je ukvarjala s spolnimi zlorabami temnopoltih žensk. Z geslom je želela ženskam vliti pogum, da spregovorijo, in jim sporočiti, da niso same, da jih pri soočanju s tem podpiramo.

Ko je akcijo zagrabil Hollywood, se je zgodil množičen odziv, ki je seveda pomemben, ker je problematika prešla v popularen diskurz, razkrila strukturo, ki omogoča in reproducira spolno nasilje in nadlegovanje, in s tem to strukturo zamajala. Slovensko akcijo #jaztudi pa vidim kot določeno nadaljevanje mednarodnega gibanja z željo po strukturnem pregledu nad dogajanjem in po tem, da razgalimo tudi sistemsko neenakost ter podrejanje, ki takšne nesprejemljive prakse omogočata. Vsi smo lahko žrtve v sistemu, v katerem smo ekonomsko odvisni, v katerem ne moremo pustiti dela, četudi smo v njem vsak dan spolno nadlegovani.

Pomembno je, da smo razbili steno molka. V Sloveniji pogosto o teh stvareh ne govorimo, morda tudi zaradi lažnega občutka samozadovoljstva, ker smo visoko na mednarodnih lestvicah enakopravnosti. S tem ko o spolnem nasilju in nadlegovanju spregovorimo, žrtvam sporočamo, da niso same ter da se to, kar se je zgodilo njim, ne sme več dogajati – da ima družba ničelno toleranco do spolnega nadlegovanja, nasilja.

Foto: Ana Kovač

Nedavno je odmeval tudi koprski primer sodbe oprostitve posilstva, kot odgovor na to je nastala peticija, ki se zavzema za redefinicijo kaznivega dejanja posilstva in spolnega nasilja.

Že pred koprskim primerom, ki je to samo potrdil, smo opozarjali, da zakonodaja na področju definicije posilstva v Sloveniji ni ustrezna. Ob tem tudi pričevanja, ki jih prejmemo, kažejo, kako sta spolno nadlegovanje in nasilje vpisana v naš sistem in da je teh pojavov resnično veliko. Vedno sem poudarjala, da akcije osveščanja niso dovolj, do družbenih sprememb prihaja le s povezovanjem in delovanjem na različnih ravneh. V primeru obravnave posilstev je sprememba zakonodaje eden od nujnih ukrepov.

Neodzivanje in neukrepanje ob spolnem nadlegovanju in nasilje se na ženske v patriarhalni družbi prenaša tudi transgeneracijsko, prav tako lahko neprepoznavanje tovrstnih dejanj kot spornih.

Ne zgodi se redko, da oseba v svojem pričevanju zapiše, da dokler nismo sprožili kampanje, sploh ni vedela, da je žrtev spolnega nadlegovanja in nasilja. Pogosto se zgodi, da žrtev za dogodek oziroma dogajanje krivi sebe.

Sistem je naravnan tako, da žensko potiska v ozadje, ravno zato je tako pomembno to osvetljevati. Torej, da prepoznamo nasilje in trpinčenje, da se nanj odzovemo, ga ustavimo in sprožimo prijavo. Tu trčimo tudi ob problem sodne prakse. Procesi so pogosto zelo dolgi in za številne žrtve, ko morajo spet preživljati travmatično izkušnjo, zelo boleči.

Novice Z brisačo, s katero jo je umival, jo je tudi tepel

Sami poudarjate, da je primer koprskega sodišča o primeru posilstva, ki je pred kratkim odmeval v javnosti …

… star dve leti. Toliko časa je namreč minilo od sodbe, v javnost pa je primer prišel šele pred kratkim. Živimo v času, v katerem ženske dvigujejo svoje glasove in jasno govorijo, da je dovolj, in postavljanje mej je postalo stalna praksa. V Španiji in na Portugalskem so 8. marca potekali večmilijonski protesti proti spolnem nadlegovanju in nasilju, na katerih so bile jasno izpostavljene zahteve po spremembah zakonodaje na tem področju.

V Španiji se je razprava o redefiniciji kaznivega dejanja posilstva sprožila po primeru, podobnem koprskemu. V času festivala v Pamploni je pet moških skupinsko posililo žensko, posnetek posilstva pa so objavili v skupini WhatsApp. Čeprav je žrtev pokazala jasno nasprotovanje spolnemu odnosu, je sodišče odločilo, da ni šlo za posilstvo, ker storilci niso uporabili sile.

Živimo v času, v katerem se problematiko spolnega nadlegovanja in nasilja mednarodno naslavlja in tako prihaja do pomembnih sprememb.

Za spregovoriti o takšnih izkušnjah sta potrebna podpora in pogum. Kakšen je vaš odgovor na očitke, zakaj so kakšne ženske o posilstvu spregovorile šele čez 20 let?

V sklopu akcije smo prejeli izpovedi oseb, ki so svojo izkušnjo s spolnim nadlegovanjem in nasiljem prvič delile desetletja po tem, ko so jo preživele. Njihovi zapisi sporočajo: ''Naj se moj glas sliši, da se moja izkušnja ne bo ponavljala drugim."

Spolno nasilje v partnerskih odnosih je še posebno področje.

Tako je, dolgo časa posilstvo znotraj partnerskega odnosa za zakonodajo sploh ni obstajalo. Šele od leta 1977 je v Sloveniji posilstvo zunaj in znotraj partnerske skupnosti enako inkriminirano, nekatere države pa so to izenačitev uzakonile še veliko pozneje, Nemčija, na primer, 20 let za Slovenijo. Posilstvo v partnerskem odnosu je še vedno velik tabu. Pričakuje se, da se bo ženska na željo po spolnem odnosu s partnerjem vedno odzvala in da mora biti zato, ker je v zvezi, vedno brezpogojno na voljo.

Dobro knjigo, ki obravnava to problematiko, je napisala Jasna Podreka. Naslov je Bila je tisto, kar je molčala. V njej se ukvarja z umori znotraj partnerskih zvez, pri čemer pokaže, kako neraziskano je to področje.

"Kampanja #jaztudi ni bila zasnovana na način, da iščemo storilce, temveč želimo pokazati, kaj se je zgodilo ter kaj in kako se dogaja osebam okoli nas. Ob tem pa sporočiti, da je to nesprejemljivo, nedopustno in da je dovolj. Želimo pozitivne spremembe za prihodnje rodove." Foto: Ana Kovač

Ko govorimo o družbenem trenutku, ki je razprl družbeni prostor za problematiko podrejenosti žensk in nasilja, so ob tem na drugi strani tudi vse močnejši patriarhalni glasovi, ki pozivajo k tradicionalni moškosti in ženskosti.

Če se še malo navežem na prejšnje vprašanje. Ko slišim besede, da je to, da ženska o posilstvu spregovori po 20 letih, iskanje pozornosti, je moja prva misel: kako lahko nekdo sploh govori v imenu drugega? Še posebej, če sam ni imel takšne izkušnje, pa četudi bi jo imel, zakaj tak odziv na pričevanje žrtve. Podpreti moramo vsako osebo, ki spregovori o svoji izkušnji, ne glede na to, kako dolgo je od nje minilo, saj zanjo to nikoli ni lahko.

Ob tem moram poudariti, da odkar se zadnje leto in pol intenzivneje ukvarjamo s to tematiko v Sloveniji, to nikoli ni preraslo v lov na čarovnice. Kampanja #jaztudi ni bila zasnovana na način, da iščemo storilce, temveč želimo pokazati, kaj se je zgodilo ter kaj in kako se dogaja osebam okoli nas. Ob tem pa sporočiti, da je to nesprejemljivo, nedopustno in da je dovolj. Želimo pozitivne spremembe za prihodnje rodove.

Cilji akcije #jaztudi so strukturne in družbene spremembe, v smislu pozivov k zakonodajnim spremembam in senzibilizacija za mizogina dejanja.

Opozarjati želimo, kako pogosto se to dogaja, razbijati molk in pokazati, da o spolnem nadlegovanju in nasilju ne moremo govoriti kot o izoliranem pojavu, saj so ta dejanja vedno vezana tudi na posamezničino ekonomsko in družbeno stanje, na razmerja družbene moči. Lahko podprem s primerom.

Delo animatork je bolje plačano od povprečnega študentskega dela. To pomeni, da namesto štiri evre na uro punce dobijo okoli sedem evrov. Ko popisujejo svoje izkušnje, ob tem zapišejo, da je del njihovih delovnih nalog tudi to, da moške prepričujejo, da kupijo čim več pijače. Ob tem veljajo tudi standardi, kako morajo biti oblečene.

Povedo, kako grozno jim je vse to, a ker si morajo plačati sobo v Ljubljani in stroške študija, težko pustijo delo, ki je bolje plačano, saj ima to zanje pomembne eksistenčne posledice. To je kontekst, ki ga s svojo akcijo med drugim želimo poudariti v Inštitutu 8. marec.

Eno je, ko se nasilje, nadlegovanje in zastraševanje zgodijo hollywoodski zvezdnici, ki ima za sabo ekipo pravnikov, denar na bančnem računu in prepoznavnost, povsem drugače pa je, ko se to zgodi nekomu, ki si ne more privoščiti izstopa iz takšnega podrejenega in nasilnega delovnega razmerja oziroma misli, da si tega ne more privoščiti, in je vanj ujet. A kar je obema primeroma skupno, je sistem, ki omogoča spolno nadlegovanje in nasilje, in tega je treba spremeniti.

Ženske so ob podrejenosti in večji ranljivosti na trgu dela na delovnih mestih tudi pogosteje trpinčene.

Drži, ženske so na trgu dela še vedno v neenakem položaju, povprečna stopnja zaposlenosti žensk na ravni EU je še vedno precej nižja od stopnje zaposlenosti moških. Poklici, v katerih prevladujejo ženske, na primer izobraževanje, socialno delo in zdravstvo, so primerjalno slabše plačani. Ženske so prav tako pogosteje neenako obravnavane zaradi vnaprejšnjih, s spolnimi stereotipi pogojenih pričakovanj in prepričanj, tako pri zaposlovanju kot pri delu. Pogosteje so tudi žrtve spolnega in drugega nadlegovanja ter trpinčenja na delovnem mestu. S porastom prekarnih zaposlitev, kjer gre za izjemno ekonomsko in socialno ranljiv položaj, se podrejenost in prostor za nasilje še povečujeta.

Pomembna pri naslavljanju problematike in ukrepanju pa je kolektivna povezanost.

Gotovo. Prepričana sem, da pozitivno družbeno spremembo lahko dosežemo samo skupaj. Verjamem v moč skupnosti, prepričana sem, da ima preplet glasov večjo moč kot en sam glas. Naj konkretiziram na aktualnem primeru: če je iz pričevanj posameznic v sklopu kampanje #jaztudi postalo povsem jasno, da sta spolno nasilje in nadlegovanje v naši družbi močno prisotna, čeprav pogosto nevidna, prav tako tudi to, da okolica in pravna obravnava kaznivega dejanja posilstva žrtvam pogosto jemljeta osebno dostojanstvo in avtonomijo, sta se ob razsodbi koprskega sodišča združili strokovna javnost in civilna družba v želji po spremembi krivične kazenske zakonodaje. Odprl se je prostor za pravičnejšo in ustreznejšo obravnavo spolnega nasilja.