Četrtek, 6. 12. 2018, 15.26
5 let, 4 mesece
"Zlorabljal me je, mi grozil, me žalil in poniževal. Nisem imela kam in sem trpela."
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,31
8
Avtorica citata iz naslova je žrtev partnerskega nasilja. To je del ene izmed zgodb, predstavljenih na razstavi v Galeriji Kresija, ki je del kampanje boja proti nasilju nad ženskami.
Deset žalostnih zgodb. Deset pogumnih posameznic. Deset umetniških pripovedi osmih umetnikov in umetnic. Deset opozoril, da se lahko zgodi tudi tebi. Deset spodbud, da so srečni konci vedno možni, izhod iz nasilnega odnosa pa tudi, je sporočilo razstave z naslovom "Ko je drugič udaril v vrata, sem čez luknjo prelepila plakat", ki je v ljubljanski Galeriji Kresija na ogled do 7. januarja.
Naslov razstave so prav tako neposredne besede ene od žrtev, sodelujočih na razstavi, ki ji je uspelo urediti življenja brez nasilja in katere zgodba je prelita v eno od umetniških pripovedi. Citat, kot je zapisal kustos Božidar Zrinski, nazorno pripoveduje o ponavljajočem se nasilju in nemoči, da bi mu ubežala. "Luknja v vratih je po eni strani grozljiva poškodba intimnega življenjskega okolja in po drugi strani simbol strahu, simbol dobesedno naluknjane duše žrtve."
Gre za pripoved ženske, ki se je zaradi nasilja umaknila v varno hišo Društva SOS telefon, tako kot je iz nasilnega odnosa odšlo tudi še drugih devet sodelujočih v galerijskem projektu. Njihove boleče izkušnje so umetniki in umetnice Boris Beja, Mina Fina, Jaka Babnik, Valerie Wolf Gang, Hana Karim, Nina Koželj, Tadej Vaukman in Tanja Radež upodobili v različnih medijih. "Skozi procesualno delo, sodelovanje med umetnicami, umetniki in ženskami z izkušnjo nasilja, so nastale umetniške stvaritve z dodano vrednostjo v najrazličnejših oblikah."
Zgodba žrtve: V sebi poskušam oživiti stvari, ki so takrat umrle.
Delo avtorice Hane Karim s serijo črepinj iz uhanov govori o posledicah, čustvenih bolečinah, travmah žrtve še dolgo po tem, ko je ubežala fizičnemu nasilju in poniževanju.
Zgodba: Maša, 32 let
Štirinajst dni po rojstvu hčerke so prišli na obisk njegovi sorodniki. Praznovali so rojstvo hčerke, on se je močno napil. Meni ni bilo do praznovanja (na bruhanje mi gre, ko to pripovedujem).
Ko so odšli, sem ugotovila, da je na balkonu, otroka pa ima stlačenega kar pod majico. Pijan je bil, bala sem se, da se hčerki ne bi kaj zgodilo. Zelo sem se vznemirila, začela sem kričati, naj pazi, on pa me je v odgovor začel močno udarjati po glavi, letelo je tudi po hčerki, ki sem jo takrat že držala v naročju. Poskušala sem jo zaščititi. Kričala sem, naj pazi. Vzel jo je in me tepel naprej. Stisnjena sem bila v kot. Na drugem koncu sobe so bila vrata, ki jih je zaklenil, ključ pa je spravil v žep.
Nihče ni prišel na pomoč
Z vreščanjem sem poskušala opozoriti na nasilje, priklicati pomoč. Nihče ni prišel, čeprav vem, da so bili sosedje doma.
Spomnim se, kako zelo me je bolelo na začetku, potem pa sem čutila samo še tope udarce. Ko je nehal, mi je zabičal, da me bo "do konca", če se samo še enkrat dotaknem hčerke. Strah me je bilo iti do ogledala, prepričana sem bila, da sem vsa krvava. Presenečena sem ugotovila, da se mi nič ne pozna. Počutila sem se, kot da ne bi bila jaz.
Ko sem se zbrala, sem zaslišala hčerko. Jokala je. Opogumila sem se in jo šla iskat. Ležala je ob kavču, na katerem je spal, z obrazom, obrnjenim v tla. Bila je pobruhana. Ob pretepanju mi je iz ušesa izbil uhan. Dolgo jih nisem več nosila.
"Od takrat sem se ga strašansko bala"
O dogodku se nisva nikoli pogovarjala. Vedno pa sem imela občutek, da je v meni nekaj ubil. Od takrat sem se ga strašansko bala. Bala sem se ga že prej, od takrat pa sem se ga strašansko bala. Enkrat, ko je spet glasno kričal, sem si odškrtnila zob, ker sem tako stiskala zobe.
Kljub temu sem z njim vztrajala še nekaj časa. Da bo hčerka stara eno leto.
"Poleg uhana mi je izbil zaupanje v življenje"
Danes poskušam ugotoviti, kaj vse mi je takrat vzel - poleg uhana mi je izbil tudi zaupanje v življenje. Zelo me je prizadelo, ko je sodni izvedenec ugotovil, da ni šlo za nasilje, ampak me je partner zgolj miril na manj ustrezen način.
Danes imam skrbništvo nad hčerko in radosti me, da lahko z njo počnem stvari, ki mi jih ni pustil početi. V sebi poskušam oživiti stvari, ki so takrat umrle.
Več izpovedi žrtev nasilja najdete tukaj.
V Galeriji Kresija je do 7. januarja na ogled razstava Ko je drugič udaril v vrata, sem čez luknjo prelepila plakat, ki v sodelovanju z Društvom SOS telefon za ženske in otroke - žrtve nasilja obravnava problematiko nasilja.
Prispevek k osvetljevanju problematike nasilja nad ženskami
"To je nov jezik, s katerim smo šli v javnost. Z roko v roki z umetnostjo govorimo zgodbe o nasilju nad ženskami in njihovem izhodu iz nasilne situacije," pomen razstave, ki prispeva k osvetljevanju problematike v širši javnosti, podčrtuje Špela Veselič iz Društva SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja. Ob tem še poudarja, da je sporočilo projekta, ki je del mednarodne kampanje za človekove pravice žensk, še, da se tiste, ki to potrebujejo, vedno lahko obrnejo nanje.
Dati glas žrtvam
Pomemben del projekta je tudi, kot poudarjata sogovornika Špela Veselič in Božidar Zrinski, da so se med uporabnicami varne hiše in podporne skupine Društva SOS telefon ter umetniki in umetnicami stkale medosebne vezi.
V delih, ki so nastajala v sodelovanju med ustvarjalci in ustvarjalkami ter žrtvami, med katerimi so bile nekatere neposredno vpletene v umetniški proces, pa tako ne gre za govor v njihovem imenu, temveč imajo te svoj glas. Kot pravi kustos, je bilo prav to pomembno izhodišče za razstavo.
Razstava Ko je drugič udaril v vrata, sem čez luknjo prelepila plakat: Deset žalostnih zgodb. Deset pogumnih posameznih. Deset umetniških prepovedi osmih umetnikov in umetnic. Deset opozoril, da se zgodi tudi tebi. Deset spodbud, da so srečni konci vedno možni. Kustos razstave je Božidar Zrinski.
Čustvena srečanja
"Želel sem si, da se umetnikovo razmišljanje neposredno spoprime z razmišljanjem in pripovedovanjem žrtve. Kot pravijo umetniki, je bilo vsako izmed srečanj izjemno čustveno 'nabito', od joka, smeha, občudovanja do predvsem zaupanja. Zaupanja, ki so ga umetniki pridobili, da so lahko na svoj način ustvarili podobo zgodbe."
Nekateri so spletli tudi nova prijateljstva, mnoge žrtve pa so prvič prišle v stik z umetniškim razmišljanjem in procesom ustvarjanja, še o človeških ozadjih in družbenem potencialu umetnosti v tem pogledu in pri tem projektu pojasnjuje Zrinski. Nemalo je bilo tudi občudovanja poguma žrtev, da so lahko naredile korak v boljši jutri, še dodaja.
Ob teh medčloveških in večplastnih izkušnjah in vezeh pa je tako nastala razstava Ko je drugič udaril v vrata, sem čez luknjo prelepila plakat, ki osvetljuje in spodbuja k razpravi o problematiki nasilja nad ženskami.
Grozljive in boleče izkušnje, pripovedi žrtev nasilja, ki so na razstavi sopostavljene z umetniškimi deli, so umetniki in umetnice Boris Beja, Mina Fina, Jaka Babnik, Valerie Wolf Gang, Hana Karim, Nina Koželj, Tadej Vaukman in Tanja Radež upodobili v različnih medijih. Na fotografiji je delo Tadeja Vaukmana.
O nasilju skozi umetniška dela
Umetniška dela, ki širijo zavedanje o nesprejemljivosti nasilja, pa niso omejena le na naš kulturni in družbeni prostor. Kot pojasnjuje Zrinski, so številne organizacije, društva, muzeji, galerije, institucije in posamezniki po svetu, ki so se o tej problematiki odločili spregovoriti tudi s pomočjo umetniških del. "Razstava je tako ena v nizu podobnih akcij, ki so se v preteklih letih zgodile po Evropi, Aziji, Avstraliji in ZDA."
Dialog med življenjsko izkušnjo in galerijsko pripovedjo
V Galeriji Kresija so v neposredni dialog postavljena posamezne pripovedi, življenjske izkušnje nasilja, s posamezno umetniško pripovedjo. Ali, kot pravi kustos, je treba umetniška dela na razstavi gledati v kontekstu celotne zgodbe. Umetnine pa so tako, "le nosilec, list, drugačen zapis njihove stiske in hkrati radikalne spremembe, ki so jih žrtve naredila v svojem življenju. Sprva šokantno spoznanje njihovih tragičnih usod se spremeni v zgodbo s srečnim koncem."
Zgodbe tako govorijo o pogumnih posameznicah, ki so izstopile iz čevljev žrtve in s tem pričajo o njihovi aktivni poziciji. S posredovanjem svoje izkušnje v javnosti ženske sporočajo, da je izhod iz nasilja mogoč in da zato obstajajo organizacije, ki so pri tem v podporo in pomoč.
Del akcij proti nasilju nad ženskami, ki potekajo v okviru svetovne kampanje za človekove pravice žensk med 25. novembrom, na mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami, ki ga je razglasila Organizacija združenih narodov, in 10. decembrom, na svetovni dan človekovih pravic, je tudi Plaktivat. Po Ljubljani tako na Tam Tamovih mestih o nasilju nad ženskami osveščajo tudi plakati.
Nasilje se stopnjuje in postaja vse pogostejše
Problematika nasilja nad ženskami je izjemno razširjena, poudarja Špela Veselič iz Društva SOS telefon. "Nasilje v partnerskem odnosu je dinamičen in dolgotrajen proces. Navadno se stopnjuje, postaja vse bolj pogosto in ima vedno hujše oblike," je ob razstavi zapisala sogovornica.
Strah, da ga ni mogoče zaustaviti, sram, občutki krivde, neozaveščenost, ekonomska odvisnost in visoko vrednotenje podobe "popolne" družine oziroma tradicionalne vloge ženske so najpogostejši vzroki za prikrivanje nasilja. Kar pa pogosto spremlja še osamitev žrtve, ki tako ostane brez socialne podporne mreže oziroma ji daje občutek, da se nima na nikogar obrniti in tudi ne kam umakniti.
Mina Fina in žrtev Petra: Ko je drugič udaril v vrata, sem čez luknjo prelepila plakat
.
Obsojanja okolice otežujejo izhod iz nasilja
Razlogi, zakaj ženske ne morejo zapustiti nasilnega odnosa, so tako številni in različni. Vendar pa je sporočilo razstave Ko je drugič udaril v vrata, sem čez luknjo prelepila plakat, da je za izhod možen. Je pa to proces, ki je lahko izjemno težek in travmatičen. Zato obsojanja in spraševanja okolice, kot na primer Zakaj ni prej šla?, Ji že 'paše', sicer bi odšla in podobni stereotipi ter predsodki žrtvi vse skupaj le otežujejo, ji povzročajo občutke krivde in jo še dodatno viktimizirajo, opozarja Špela Veselič.
"Žrtvam moramo vsakič znova sporočiti, da jim ni treba trepeti nasilja, splošni javnosti pa, da je njihova proaktivna vloga, podpora žrtvam nasilja, nujna. Ignoranca je sporočilo, da nič ni narobe s tem, kar doživljajo. Da so celo same krive." Povzročiteljem pa, da ni z njihovim početjem nič narobe in da ni nikogar, ki bi jih ustavil.
"Žrtvam moramo vsakič znova sporočiti, da jim ni treba trepeti nasilja, splošni javnosti pa, da je njihova proaktivna vloga, podpora žrtvam nasilja, nujna. Ignoranca je sporočilo, da nič ni narobe s tem, kar doživljajo. Da so celo same krive," poudarja Špela Veselič iz Društva SOS telefon za ženske in otroke - žrtve nasilja. Povzročiteljem pa, da ni z njihovim početjem nič narobe in da ni nikogar, ki bi jih ustavil.
Eno najbolj skritih oblik kršitve človekovih pravic
Špela Veselič tudi poudarja, da je nasilje nad ženskami eno najbolj razširjenih in skritih oblik kršitev človekovih pravic. "Temelji na neenakovrednih družbenih odnosih med spoloma, izvira in iz neenakomerne porazdelitve zasebne in družbene moči med spoloma, iz kulturnega okolja in sistema vzgoje." Nasilno vedenje pa je največkrat naučeno in se prenaša iz generacije v generacijo.
Najbolj razširjeno psihično nasilje
Najbolj pogosto nasilje nad ženskami je psihično nasilje. V Sloveniji je nacionalna raziskava iz leta 2010 pokazala, da je vsaka druga ženska žrtev psihičnega nasilja, vsaka četrta pa fizičnega nasilja. Kot ugotavljajo v Društvu SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja, pa do velikih sprememb na tem področju ni prišlo.
Vedeti je tudi treba, da "ko govorimo o psihičnem nasilju, govorimo o resnih oblikah, kot so grožnje, kot recimo, da bo otroke odpeljal v tujino, da jih ne bo nikoli več mogla videti, izsiljevanje, omejevanje, zapiranje v stanovanje, ne dovoljevanje zaposlitve, neplačevanje preživnine …, " o oblikah psihičnega terorja pojasnjuje sogovornica.
Na fotografiji je delo umetnika Borisa Beje. Odpira vprašanje drog in drugih opiatov, ki lahko družinsko idilo spremenijo v neznosno bivalno okolje, polno nasilja.
"Policija ni taksi služba"
Se je pa, kot dodaja Špela Veselič, v zadnjih letih področje regulatorno izboljšalo. "Zakon o preprečevanju nasilja v družini je tisti, ki omogoča institucijam dobro delo, enako zakon o nalogah in pooblastilih policije, kazenski zakonik tudi predvideva kaznivo dejanje nasilja v družini," je jasna sogovornica.
Zakonska podlaga je tako v Sloveniji dobro urejena, vendar pa so "na posameznih institucijah občasno slabe prakse." V zadnjem času se s temi srečujejo na policiji, pravi sodelavka SOS telefona. Pred kratkim so imeli primer, ko je policist gospe, ki je klicala zaradi partnerjevega nasilja, odgovoril, da policija ni taksi služba in da naj se zmeni s svojim možem. "To pa je povsem nesprejemljiva praksa, za katero smo upali, da smo jo presegli," je jasna Špela Veselič.
Varna hiša in podporne skupine
Programi pomoči in podpore žrtvam nasilja na Društvu SOS telefon z vzpostavljenim sistemom varnih hiš in podpornih skupin izhajajo iz posamezne potrebe žrtve ter so tako individualno naravnani. "Pomembno je iskati različne vrste pomoči," še podarja sogovornica. Prav tako se zavzemajo tudi za oblikovanje multidisciplinarnega tima, da tako različne pristojne institucije problem rešujejo v sodelovanju.
Ob tem Špela Veselič še enkrat podčrta: "Vsakdo si zasluži živeti brez nasilja in svobodno. Prav je, da k temu stremimo."
Preberite še:
8