Nedelja, 15. 10. 2023, 23.17
1 leto, 1 mesec
16. oktober - svetovni dan oživljanja
"Najbolj škodujemo, če ne pomagamo, vse drugo je reševanje življenja"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,26
Po podatkih Rdečega križa Slovenije srčni zastoj vsako leto doživi več kot 1.500 Slovencev in Slovenk, povprečno štirje na dan. Bi znali ukrepati, če do srčnega zastoja pride pred vašimi očmi?
Danes, 16. oktobra, obeležujemo svetovni dan oživljanja, ki ima cilj ozaveščati o pomenu hitre prepoznave in ukrepanja v primeru srčnega zastoja ter širjenje znanja temeljnih postopkov oživljanja z uporabo defibrilatorja. V Sloveniji imamo nekaj več kot tri tisoč defibrilatorjev (AED), s katerimi lahko tudi laiki pomagajo pri oživljanju, a potrebovali bi jih vsaj sto tisoč. Mnogi, med njimi tudi Društvo AED – Slovenija, si za to aktivno prizadevajo, hkrati pa opozarjajo na pomanjkanje sistemske rešitve glede servisiranja in vzdrževanja teh življenjsko pomembnih aparatov, ki brez skrbi zanje lahko izgubijo svojo učinkovitost.
Po podatkih Rdečega križa Slovenije srčni zastoj vsako leto doživi več kot 1.500 Slovencev in Slovenk, povprečno štirje na dan. Najpogosteje se to zgodi v domačem in delovnem okolju, v prisotnosti očividcev, ki imajo izjemno pomembno vlogo, saj so ključni za čim hitrejše oživljanje.
"Če bi očividci srčnega zastoja nemudoma začeli izvajati temeljne postopke oživljanja, še pred prihodom reševalcev, bi lahko rešili kar od dva- do štirikrat več življenj. Možganske celice začnejo odmirati že od tri do pet minut po srčnem zastoju, čas do prihoda reševalcev na kraj dogodka pa je običajno mnogo daljši," poudarjajo na Rdečem križu Slovenije.
V Sloveniji okoli tri tisoč defibrilatorjev, potrebovali bi jih vsaj sto tisoč
V Sloveniji imamo okoli tri tisoč defibrilatorjev, po izračunih Društva AED - Slovenija, neodvisne in nevladne organizacije, ki deluje v javnem interesu na področju zdravstvenega varstva, bi jih potrebovali vsaj 100 tisoč, v idealnem primeru pa kar 200 tisoč.
V društvu si prizadevajo, da bi vsak prebivalec Slovenije, ki bi doživel srčni zastoj, pravočasno dobil oskrbo z avtomatskim eksternim defibrilatorjem (AED). Njihovo primarno poslanstvo je torej zgostiti mrežo defibrilatorjev, saj v primeru srčnega zastoja zgodnja uporaba defibrilatorja možnosti preživetja izboljša za kar 40 odstotkov.
Cilj: največ tri minute do defibrilatorja
Po izračunih Društva AED bi bila optimalna številka defibrilarjev v Sloveniji nekaj več kot 200 tisoč, a je številka nedosegljiva. "To je številka, iz katere smo izhajali od začetka našega delovanja. Najbolj učinkovito bi seveda bilo, če defibrilator nikoli ne bi bil več kot 125 metrov oddaljen od mesta, kjer bi se srčni zastoj zgodil, se pa zavedamo, da ga ne moremo namestiti na vsako smreko na Jelovici ali Pokljuki. Vseeno si želimo, da defibrilator nikoli ne bi bil dlje kot tri minute stran od mesta, kjer bi prišlo do nenadnega srčnega zastoja. To pomeni, da se močno osredotočamo na zaselke, na bolj odmaknjene vasi, na spalna naselja in podobno," je v pogovoru za Siol.net izpostavil Samo Oblak, projektni vodja Društva AED in predstavil primer ljubljanskega naselja Fužine.
"Gre za ogromno spalno naselje, kjer živi okoli 12, 13 tisoč ljudi, v celotnem naselju pa sta samo dva defibrilatorja. Eden je v zdravstvenem domu in drug v lekarni, mislim, da nobeden od njiju ni javno dostopen 24 ur na dan," je opozoril Oblak.
Kako vemo, kje defibrilator sploh je?
Kako sploh vemo, kje defibrilator je, če se v situaciji, ko bi ga potrebovali, znajdemo v neznanem kraju?
"Glede baze defibrilatorjev je najbolj posodobljena baza v Sloveniji baza Dispečerske službe zdravstva, ki je v domeni številke 112 in tamkajšnje ekipe, ki po mojem mnenju dela zelo dobro. Informacije s terena so, da ko ljudje pokličejo na 112, dobijo zelo natančna navodila, kaj početi, zelo dobro znajo miriti paniko, ki običajno zajame ljudi. Prav oni so tisti, ki bodo prvega posredovalca usmerili na prvi javno dostopen defibrilator, če ga imajo vpisanega v svoji bazi," poudarja Oblak iz društva AED, ki si prizadeva tudi za to, da bi bilo področje javno dostopnih defibrilatorjev – se pravi takih, ki so dostopni 24 ur na dan, sedem dni v tednu – urejeno na podoben način, kot je urejeno področje gasilnih aparatov.
Za vzdrževanje gasilskih aparatov je poskrbljeno, kaj pa za defibrilatorje?
"Da bi bilo torej zakonsko določeno, na koliko kvadratnih metrov morajo biti nameščeni in kdo ter v kakšnem časovnem obdobju bi te aparate moral pregledati," je izpostavil Oblak.
"Področje defibrilatorjev namreč ni urejeno na tak način, kot je urejeno področje gasilnih aparatov. Za gasilni aparat se točno ve, na koliko kvadratnih metrih ga moramo zagotoviti in na kakšno obdobje ga je treba pregledati, ker je to zakonsko urejeno.
Pri defibrilatorjih tega ni, zato se prepogosto dogaja, da dobimo podarjen AED, kar je krasno in vsako tako dobro delo zelo cenimo, a se žal pozabi poskrbeti za servis teh naprav, ki pa je nujen. Pri servisu se običajno zamenja elektrode, preveri stanje baterije in opravi kalibracija naprave. Na to se preprosto pozabi.
Žalostno je, da je nezanemarljivo število AED-naprav v Sloveniji nedelujočih. Prav zaradi tega, ker so bile v določeni točki podarjene, ni pa se imenovalo skrbnika zanje ali pa se zahtevalo od ponudnika naprave, naj jih spomni na servis, tako kot nas spomnijo na servis za avtomobil. Tega mehanizma načeloma ni, razen pri boljših ponudnikih naprav ali tam, kjer se občine posebej angažirajo," poudarja Oblak.
"Dokler ne bomo prišli do točke, ko bo to področje zakonsko regulirano, se ljudje s tem ne bodo ukvarjali. Ker nihče ne bo kazensko odgovoren," opozarja sogovornik, ki si želi, da se ljudje uporabe defibrilatorja ne bi bali. Izobraževanje na področju njegove uporabe je zato ključnega pomena.
"Zato ljudi izobražujemo, postavljamo defibrilatorje, da jih bodo ljudje videli, da bodo vedeli, kje ga najdejo, in da se jih ne bodo bali. Dejstvo je, da ljudje, ki z uporabo defibrilatorja nimajo izkušenj, do tega čutijo strah," pravi Oblak iz Društva AED, kjer so zelo dejavni na področju ozaveščanja ljudi.
Nakup defibrilatorjev financirajo iz sredstev iz dela dohodnine
Društvo AED - Slovenija, ki je bilo ustanovljeno leta 2019, nakup defibrilatorjev financira iz sredstev, ki jih društvu namenijo davčni zavezanci preko namenitve dela dohodnine.
Do zdaj so financirali nakup 56 defibrilatorjev, glede na to, da so bili lani pri pridobivanju sredstev iz dohodnin najbolj uspešni, prehiteli so celo Rdeče noske, se bo to število letos še precej povečalo.
Lani so avtomatske defibrilatorje postavili v deset trgovin Merkur, še 13 jih bodo z aparatom opremili v kratkem. Med drugim so sredstva namenili za nakup defibrilatorja na Šmarjetni gori, v Tržiču za priljubljeno Kočo na Ljubelju, TUŠ center, OBI Kranj …
"Smo popolnoma dobrodelna organizacija. Ti defibrilatorji niso v naši lasti, mi samo namenimo sredstva za njihov nakup," poudarja Samo Oblak, projektni vodja društva AED.
Prikaz oživljanja s pomočjo AED v prostorih DZ.
Koraki oživljanja so preprosti, a jih moramo narediti
"Koraki oživljanja so v resnici precej preprosti. Pokličemo na številko 112, začnemo oživljati, poiščemo defibrilator – organiziramo se, določimo, kaj kdo počne, in to čimprej. Pri oživljanju imamo štiri ukrepe (razloženi so v nadaljevanju prispevka v rdečem okencu, op. a.) in pri tem ni važno, ali oživlja laik ali profesionalec," poudarja prim. dr. Robert Marčun – specialist interne medicine in pnevmologije, ki deluje kot svetovalec Društva AED. "Najbolj škodujemo, če ne pomagamo, vse drugo je pomoč, je reševanje življenja," polaga na srce Marčun.
Imamo največ šest minut časa
Dr. Marčun ob svetovnem dnevu oživljanja poudarja, da imamo v primeru srčnega zastoja v najslabšem primeru približno šest minut časa, ponavadi pa od štiri in šest minut. "Štiri sekunde traja, ko izgubiš zavest, in šest minut, da so možgani nepopravljivo okvarjeni. Če dispečer ve, od kod kličete in kje je defibrilator, potem se bodo stvari hitro odvile."
Marčun poudarja, da je v vsakem primeru treba nekaj narediti. "Začnemo z zunanjo masažo srca, in če je na voljo defibrilator, izvedemo defibrilacijo. Vsi defibrilatorji, ki so na javnih mestih, so avtomatski, kar pomeni, da ne bodo reagirali ali po domače nekoga 'ožgali', ki tega ne potrebuje. Če se je na primer nekdo samo na mrtvo napil, ga defibrilator ne bo stresel. Defibrilator bo zaznal, ali gre za fibrilacijo ventriklov ali je težava samo motnja zavesti. Laik težko prepozna, zakaj je kdo izgubil zavest, aparat pa. Bistvo vsega skupaj je oživljanje in pravočasna defibrilacija, v bistvu gre za 'reset' srca. Elektrošok. Podobno kot takrat, ko ugasneš računalnik in ga potem znova prižgeš."
"Ljudje se morajo opazovati, pa ne v ogledalu"
Dr. Marčun Slovencem in Slovenkam polaga na srce še nekaj, poudarja pomen samoopazovanja med telesno aktivnostjo.
"Ljudi je treba ozavestiti, da opazujejo sami sebe, pa ne v ogledalu. In treba jih je ozavestiti, da gibanje, tekanje ni namenjeno samo zniževanju 'kilaže', ampak opazovanju samega sebe. Zelo pomembno je, da vsaj dvakrat na teden ob znani obremenitvi – na primer, da gre za enourni tek ali hojo v hrib – srčni utrip poženemo na 220 (utripov na minuto) minus naša starost (primer, če si star 50 let, je to 170) in se opazuješ, ali imaš takrat težave ali ne. Če pri tem nimaš težav, je tak samopregled vreden več kot vsi preventivni pregledi pri zdravniku, vse diete in vsa zdravila. Ljudje se morajo opazovati, pa ne v ogledalu," še enkrat poudarja dr. Marčun.
Navodila za klic na telefonsko številko 112:
Ko kličemo na številko 112 in potrebujemo pomoč službe nujne medicinske pomoči (NMP), si pri oblikovanju sporočila pomagamo z naslednjimi vprašanji:
- Kdo kliče?
- Kaj se je zgodilo?
- Kje se je zgodilo?
- Kdaj se je zgodilo?
- Koliko je ponesrečencev in kdo so?
- Kakšne so poškodbe?
- Kakšne so okoliščine na kraju nesreče?
- Kakšno pomoč potrebujemo?
Na koncu posredujemo tudi svojo telefonsko številko, kar bo olajšalo ponovno vzpostavitev stika v primeru, da pride do motenj oz. prekinitve telefonske zveze. Govorimo jasno, glasno in razločno. Pokličemo lahko z vsakega telefona, tudi če je ta zaklenjen, večinoma tudi v primeru, da ni signala.
*Vir
Koraki: kako pristopimo do ponesrečenca in mu pomagamo?
- Najprej poskrbimo za lastno varnost. Če se nam kaj zgodi, tudi ponesrečencu ne bomo mogli pomagati. Ko preverimo, da je varno, pristopimo k ponesrečencu.
- Najprej ga nežno potresemo in ogovorimo, vprašamo ga, ali je vse v redu z njim. Če se ne odzove, glasno pokličemo na pomoč in s tem pritegnemo pozornost ljudi v bližini, ki nam lahko pomagajo.
- Ponesrečenca primemo za čelo, nagnemo glavo in pogledamo v ustno votlino, preverimo, ali se je osebi kaj zataknilo v grlu in je to razlog, da ne diha. Ko se prepričamo, da ima dihalno pot prazno, se približamo z ušesi in poslušamo deset sekund. V teh desetih sekundah bo oseba, ki diha, zagotovo vsaj enkrat vdihnila. Ko to preverjamo, bodimo obrnjeni proti prsnemu košu in ne v nasprotno stran. Pri oživljanju si pomagamo s tremi čutili. Vidimo, ali se prsni koš dviga, slišimo njegovo dihanje in hkrati čutimo sapo. Če v desetih sekundah ugotovimo, da oseba ne diha, prosimo osebo v bližini, naj pokliče pomoč na 112 in prinese defibrillator, če je ta kje v bližini, sami pa začnemo oživljati.
- Najprej poiščemo srce, ki je na sredini med ključnico in spodnjim lokom reber. Poiščemo ga tako, da postavimo mezinca na ključnico in spodnji lok reber, srce je tam, kjer se palca združita. Roko, s katero pišemo oz. je naša vodilna, postavimo na srce in je ne umikamo več. Nanjo postavimo drugo roko in prekrižamo prste ter se z vso težo nagnemo nad poškodovanca. Oživljamo s težo, ne z mišicami. Prsni koš stiskamo tako hitro, da ima srce vmes še vedno čas, da se napolni s krvjo, hkrati pa ne stiskamo prepočasi. 30-krat stisnemo srce, sledita dva vpiha. Če osebe ne poznamo (razen pri otroku, kjer damo pet vpihov, ki mu sledi 30 stiskov srca), umetno dihanje izpustimo. Pomagamo si z defibrilatorjem, ki glasovno sam usmerja svojo uporabo.
