Nedelja, 11. 6. 2023, 12.20
10 mesecev, 3 tedne
Pogovor z gorsko reševalko Marjano Hostnik
"Če ponesrečenca ne bomo oživljali, bo umrl. In če bo umrl s počenimi ali celimi rebri, mu je povsem vseeno."
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,91
Bi znali in si upali pomagati v primeru nesreče v gorah?
"Če ponesrečenega človeka ne bomo oživljali, bo umrl. In če bo umrl s počenimi ali celimi rebri, mu je povsem vseeno. Če bomo pristopili do človeka, klicali po pomoč na 112 in začeli stiskati srce, bomo vsaj nekaj naredili. Ne bojmo se, če pri tem počijo rebra … S tem, ko stiskamo srce, kupujemo čas do prihoda reševalcev. Naredili smo največ, kar smo v tistem trenutku lahko," poudarja gorska reševalka in predavateljica prve pomoči Marjana Hostnik, ki opozarja, da je v primeru, ko naletimo na poškodovano osebo, bolje narediti nekaj kot nič. Veste, kako ravnati v primeru poškodbe v gorah in kako se odzvati v primeru potrebe po oživljanju?
Da nesreča ne počiva, ni samo pregovor, ampak realnost, ki smo jo verjetno na lastni koži izkusili vsi. Povsem logično in naravno je, da se nesreče dogajajo tudi v gorah. Kako se odzvati v položaju, ko v gorah pride do poškodb, kako pomagati? Gorska reševalka iz GRS Kamnik in predavateljica prve pomoči Marjana Hostnik poudarja, da se postopki nudenja prve pomoči v gorah ne razlikujejo bistveno od postopkov v drugih nesrečnih situacijah. V obeh primerih je ključno pravilo ostati miren, zbran in ravnati z glavo. Če je za vami več usposabljanj iz prve pomoči, boste na pomoč najverjetneje priskočili povsem intuitivno. S Hostnikovo smo se pogovarjali ob robu novinarske konference Planinske zveze Slovenije pred začetkom poletne planinske sezone.
Gorska reševalka iz GRS Kamnik in predavateljica prve pomoči Marjana Hostnik nam je predstavila temeljne postopke oživljanja in ravnanje v primeru nesreč v gorah.
Ali smo Slovenci danes bolj pogumni glede oživljanja na terenu, kot smo bili pred leti? Na področju osveščanja je bilo v zadnjih letih storjenega ogromno, ali je to obrodilo sadove? S tem ne mislim samo na oživljanje, ampak na ravnanje v primeru poškodb na splošno.
Da, opažamo, da si večina ljudi danes upa in tudi zna ukrepati, še posebej v gorah. Če tam ljudje naletijo na osebo v zdravstvenih težavah, zagotovo ne bodo šli mimo brez ukrepanja. Na tem področju je bil v zadnjih letih storjen velik napredek, predvsem na področju usposabljanja otrok v šolah. Učenci imajo ure prve pomoči v osnovni šoli, znanje potem v srednji šoli zaradi vozniškega izpita obnovijo, pozneje pa se vse skupaj res nekoliko ustavi.
Ali drži, da če je človek sam, bo hitreje pomagal ponesrečenemu, kot če je zraven več ljudi, saj bo vsak ta del raje prepustil komu drugemu?
To drži, je pa res, da ko bo eden pristopil k ponesrečencu, bodo pomagali tudi ostali. Pri tem bi izkoristila priložnost, da apeliram na vse, naj pomagajo, če se znajdejo v takem položaju. Zagotovo ne moreš ničesar narediti narobe. Lahko narediš narobe samo v primeru, da ne storiš ničesar, če greš enostavno naprej. Če ne drugega, vsaj pokličeš na številko 112, kjer vam bo dispečerska služba dala osnovna navodila, kako postopati naprej.
Navodila za klic na telefonsko številko 112:
Ko kličemo na številko 112 in potrebujemo pomoč službe nujne medicinske pomoči (NMP), si pri oblikovanju sporočila pomagamo z naslednjimi vprašanji:
- Kdo kliče?
- Kaj se je zgodilo?
- Kje se je zgodilo?
- Kdaj se je zgodilo?
- Koliko je ponesrečencev in kdo so?
- Kakšne so poškodbe?
- Kakšne so okoliščine na kraju nesreče?
- Kakšno pomoč potrebujemo?
Na koncu posredujemo tudi svojo telefonsko številko, kar bo olajšalo ponovno vzpostavitev stika v primeru, da pride do motenj oz. prekinitve telefonske zveze. Govorimo jasno, glasno in razločno. Pokličemo lahko z vsakega telefona, tudi če je ta zaklenjen, večinoma tudi v primeru, da ni signala.
*Vir
Mislim, da se vsi bojimo, da ne bi česa storili narobe.
Brez bojazni, nič ne bo narobe. Je pa res, da bo oseba, ki se večkrat udeleži tečaja prve pomoči in ki se večkrat usposablja na tem področju, stvari zagotovo opravila bolj pravilno, že zato, ker se nam vsa ta znanja shranjujejo nekje v podzavesti. Kdor ima teh usposabljanj manj, bo zagotovo čutil večji strah, ko bo pristopil k ponesrečencu, to je dejstvo, saj ni tako samozavesten glede tega, da bi pomagal …
Tukaj bi izkoristila priložnosti in apelirala na vse, naj se čim bolj usposabljajo na področju prve pomoči in temeljnih postopkov oživljanja. Zadnje leta se tudi vedno več podjetij odloča za to, da za svoje zaposlene organizira usposabljanje in to se v praksi vsekakor pozna. Oseba, ki enkrat letno ali enkrat na dve leti sliši nekaj o prvi pomoči, bo v kritični situaciji odreagirala z vsem znanjem, ki se je zapisalo nekje v podzavesti.
Pogosto slišimo, da pri intenzivnem oživljanju lahko zlomimo rebra. Predvidevam, da počena rebra niso noben razlog za dramo?
Res je, če ponesrečenega človeka ne bomo oživljali, bo umrl. In če bo umrl s počenimi ali celimi rebri, mu je povsem vseeno. Če bomo pristopili do človeka, klicali po pomoč na 112 in začeli stiskati srce, bomo vsaj nekaj naredili. Ne bojmo se, če pri tem počijo rebra … S tem, ko stiskamo srce, kupujemo čas do prihoda reševalcev. Naredili smo največ, kar smo v tistem trenutku lahko. Če pa bomo pazili rebra, nismo naredili ničesar.
Koraki: kako pristopimo do ponesrečenca in mu pomagamo?
- Najprej poskrbimo za lastno varnost. Če se nam kaj zgodi, tudi ponesrečencu ne bomo mogli pomagati. Ko preverimo, da je varno, pristopimo k ponesrečencu.
- Najprej ga nežno potresemo in ogovorimo, vprašamo ga, če je vse v redu z njim. Če se ne odzove, glasno pokličemo na pomoč, in s tem pritegnemo pozornost ljudi v bližini, ki nam lahko pomagajo.
- Ponesrečenca primemo za čelo, nagnemo glavo in pogledamo v ustno votlino, preverimo, če se je osebi kaj zataknilo v grlu in je to razlog, da ne diha. Ko se prepričamo, da ima dihalno pot prazno, se približamo z ušesi in poslušamo deset sekund. V teh desetih sekundah bo oseba, ki diha, zagotovo vsaj enkrat vdihnila. Ko to preverjamo, bodimo obrnjeni proti prsnemu košu in ne v nasprotno stran. Pri oživljanju si pomagamo s tremi čutili. Vidimo, če se prsni koš dviga, slišimo njegovo dihanje in hkrati čutimo sapo. Če v desetih sekundah ugotovimo, da oseba ne diha, prosimo osebo v bližini, naj pokliče pomoč na 112 in prinese defibrillator, če je ta kje v bližini, sami pa začnemo oživljati.
- Najprej poiščemo srce, ki je na sredini med ključnico in spodnjim lokom reber. Poiščemo ga tako, da postavimo mezinca na ključnico in spodnji lok reber, srce je tam, kjer se palca združita. Roko, s katero pišemo, oz. je naša vodilna, postavimo na srce in je ne umikamo več. Nanjo postavimo drugo roko in prekrižamo prste ter se z vso težo nagnemo nad poškodovanca. Oživljamo s težo, ne z mišicami. Prsni koš stiskamo tako hitro, da ima srce vmes še vedno čas, da se napolni s krvjo, hkrati pa ne stiskamo prepočasi. 30-krat stisnemo srce, sledita dva vpiha. Če osebe ne poznamo (razen pri otroku, kjer damo pet vpihov, ku mu sledi 30 stiskov srca), umetno dihanje izpustimo. Pomagamo si z defibrilatorjem, ki glasovno sam usmerja svojo uporabo.
Video prikaz pomoči v primeru srčnega zastoja:
Kaj so najpogostejše zdravstvene težave v gorah?
Kot gorski reševalci največkrat rešujemo izgubljene osebe, torej ljudi, ki so nekam zatavali, ti običajno niso poškodovani, so pa na primer podhlajeni, če je to pozimi. Naslednji razlog za klic na 112 so razni zlomi, zvini in izpahi, ki so posledica padcev in zdrsov.
Kaj pa alergijske reakcije? Na kaj moramo biti pozorni?
Zelo pomembno je, da ima vsak vedno s seboj vsaj dve tabletki Claritina ali Flonidana – gre za antihistamin, tako smo tudi mi reševalci lahko bolj mirni, saj vemo, da bo, če bo kdo začel zatekati, tableta omilila oteklino. Za tiste, ki imajo večje težave z alergijami, je izredno pomembno, da s seboj vedno nosijo epipen, ki ga v alergoloških ambulantah dobijo na recept. V primeru alergijske reakcije, odpremo epipen in ga vbodemo v mišico, najbolje v stegno.
Najpogostejši scenariji poškodb v gorah:
1. Imobilizacija
Pri padcih, udarcih ali neprevidni hoji so najpogostejši zlomi, zvini in izpahi. Kako ravnati v primeru takih poškodb? Odprt zlom sterilno obvežemo, imobiliziramo dva sosednja sklepa, ker s tem zmanjšamo bolečine in možnost dodatnih poškodb mehkih tkiv. Ud rahlo dvignemo. Izpaha na terenu ne poskušamo naravnati, ud imobiliziramo. V primeru zvina poskrbimo za hladne obkladke in ud imobiliziramo.
2. Ustavitev krvavitve s kompresijsko obvezo
Krvavitev zaustavimo tako, da prek sterilnega povoja, čistega kosa blaga ali kosa oblačila močno pritisnemo neposredno na mesto krvavitve. Če je mogoče, poškodovani del telesa dvignemo nad raven srca. Vzdržujemo pritisk in napravimo kompresijsko obvezo: na sterilno gazo oz. material, ki smo ga pritisnili na krvaveče mesto, položimo cel povoj ali kakršenkoli drug večji zvitek, ki ga imamo na voljo, ter nato vse to s krožnimi zavoji drugega povoja čvrsto pritrdimo, da se krvavitev zaustavi. Če je mogoče, poškodovani ud namestimo v opornico ali trikotno ruto, ga dvignemo nad raven srca in poiščemo zdravniško pomoč.
3. Pri ugrizu strupene kače vidimo pikčasti ranici, oteklini, bolečino, modro-rdeče lise po koži vzdolž mezgovnic, prisotni so tudi slabost, bruhanje, mrzlica, vrtoglavica, pospešeno dihanje in pulz ali celo znaki šoka. Ranici sterilno obvežemo, hladimo in ud mobiliziramo. Prizadeti naj miruje, poškodovani ud naj bo nižje od srca. Preverjamo pulz, barvo kože in splošno stanje.
4. Pri piku strupene žuželke svetujemo mirovanje in hladne obkladke. Lahko pride do alergije ali celo do akutne situacije.
