Miloš Kovačič, najzaslužnejši za dolenjski farmacevtski čudež

Rekli so mu dolenjski graščak in dolenjski Tito. Nanj so se lepile misice. Nikoli ni bežal od zabave, a kljub vsem anekdotam in zgodbicam je bil to eden največjih gospodarstvenikov v Sloveniji.

1 / 2

Foto: STA , Krka

2 / 2

Foto: STA , Krka

Miloš Kovačič se je rodil leta 1934 v Šentjerneju, kjer je njegov oče služboval kot upravitelj šole. Že zelo zgodaj je ostal brez njega, ko so leta 1943 Nemci v letalskem napadu zadeli tudi njihovo hišo. V tem napadu je bil ranjen tudi Miloš, ki je ostal brez enega očesa.

"Vse sem si ustvaril sam" Po vojni se je z mamo preselil v Kranj, kjer je obiskoval tamkajšnjo gimnazijo in se veliko ukvarjal s športom. Kljub invalidnosti je v vaterpolu in namiznem tenisu postal slovenski mladinski prvak. "Šport mi je pomagal zgraditi samozavest," se je v intervjujih spominjal pozneje.

Za Playboy je tudi dejal: "Jaz sem bil od nekdaj 'fajter' – nikoli me nihče ni denarno podpiral, vse sem ustvaril sam. Tudi pri športu sem se naučil ponosno prenesti poraz, kar ni tako preprosto. To je dobra šola tudi za posel – imate strašno konkurenco na trgu, pogajanja vedno ne uspejo, a treba se je bojevati naprej in verjeti, da bo jutri bolje. In tudi ko mislite, da je zmaga zagotovo vaša, še ni!"

Športu je ostal zvest tudi v svojih menedžerskih časih, saj je bila novomeška Krka eden glavnih sponzorjev slovenskega športa. Kovačič je bil predsednik košarkarskih klubov Olimpija in Krka, vodil pa je tudi organizacijski komite Planica.

Zidanica in harmonika vs. Hilton Za študij farmacije v Zagrebu se je odločil, ker je občina Kranj ponudila štipendijo. Leta 1964 se je zaposlil v Krki kot komercialni direktor. Tja ga je zvabil ustanovitelj Krke Boris Andrijanič, ki mu je poleg dobro plače ponudil še stanovanje na Gradu Otočec in službeni avto znamke DKV 1000 S, je pred časom zapisala Mladina.

Po Andrijaničevi upokojitvi je Miloš 1. januarja 1985 prevzel funkcijo generalnega direktorja Krke. Za stalno se je naselil na Gradu Otočec, v bližini pa si postavil zidanico, kjer je ob cvičku in igranju harmonike gostil prijatelje ter poslovne partnerje z vsega sveta. "Ko pripeljemo v Slovenijo poslovnega partnerja, vemo, da ga ne zanima Intercontinental, Hilton pa to. Klinc, to njega ne zanima! Mi mu v sproščenem vzdušju predstavimo tovarno, ga peljemo v domačo gostilno ali pa v Krkino zidanico na Trški gori. To imajo najraje – da jih direktor pelje na svoj vikend, jim tam ponudi domači cviček in jim zaigra Rozamundo na harmoniko," je povedal v intervjuju za Playboy.

Sproščeno domače ozračje in pristni stiki Čeprav je dolga leta živel kar na Gradu Otočec, je imel rad domače gostilne na Dolenjskem in njihove obiskovalke: "Po maši ob nedeljah pridejo k Majzelnu v gostilno in samo name čakajo, ker jaz tam vsako nedeljo ob devetih zajtrkujem s prijatelji." V Ljubljani naj bi mu bila najbolj pri srcu gostila Kovač v Tomačevem.

Kovačič je rad podaril, da v poslu največ štejejo neuradni stiki. V sproščenem ozračju in z drobnimi pozornostmi si je najlaže pridobiti zaupanje poslovnih partnerjev ter zagotoviti njihovo zvestobo. Rad je pripovedoval, kako je šel celo v Švico po darilo za vnuka svojega poslovnega partnerja ali kako je drugemu podaril arabskega žrebca …

Brez dobrih sodelavcev ne gre Janez Prijatelj, ki je bil predsednik nadzornega sveta v Krki, je Janji Koren v magistrskem delu Koalicije kot vir pridobivanja in ohranjanja moči v organizacijah o Kovačiču povedal, da ga je fasciniral njegov odnos do delavcev: "In delavci so mu to vračali. Vedno so govorili: 'Naš Miloš.' In to je bilo iz srca. Čeprav je bil na zunaj šaljivec, je pri ljudeh vzbujal spoštovanje, na vsakogar se je osebno obrnil. Izžareval je spoštovanje. In imel je neverjeten spomin za ljudi. Zapomnil si je imena, vsakogar je znal ogovoriti, bil je izredno pozoren do ljudi."

Prijatelj se tudi spominja, da so ga v nadzornem svetu kdaj pa kdaj spomnili na visoke stroške dela, pa jim je odgovoril: "Le zadovoljen delavec lahko dobro dela. Jaz jim lahko dam nižje plače, ampak potem bodo nezadovoljni, ne bodo radi delali in rezultati bodo slabši."

Nagrade, Jane Fonda, Alain Delon in Tito Prejel je številne nagrade in priznanja. Leta 2001 je bil odlikovan s komandirskim križcem predsednika Republike Poljske za posebne zasluge pri razvoju poljsko-slovenskega sodelovanja, 2002 pa z odlikovanjem srebrni Častni znak svobode Republike Slovenije za delo in zasluge v slovenskem gospodarstvu, za izjemen delež pri razvoju farmacevtske industrije ter za široko angažirano družbeno, mecensko in organizacijsko dejavnost. Leta 2003 je prejel odlikovanje Ruske federacije orden prijateljstva za zasluge pri krepitvi gospodarskih in prijateljskih vezi med Rusko federacijo in Slovenijo.

Leta 1991 je dobil nagrado Gospodarske zbornice Slovenije za izjemne gospodarske dosežke, 1992 nagrado menedžer leta, v letih 1997, 1998 in 2000 je bil proglašen za najuspešnejšega slovenskega direktorja, leta 2004 pa mu je Združenje Manager podelilo priznanje za življenjsko delo za izjemne dosežke na področju menedžmenta.

Zaradi posla, iznajdljivosti in uživaškega sloga življenja se je srečeval, družil in spoznal veliko svetovnih zvezd, kot sta ameriška igralka Jane Fonda in francoski igralec Alaina Delon. Za Tita je govoril, da sta skupaj pila cviček, ker ga je tudi Tito, tako kot on, rad biksal.

Politično udejstvovanje Že ob osamosvojitvi se je včlanil v Demokratsko stranko, ki se je pozneje združila v LDS. Bil je tudi ustanovitveni član Foruma 21. Najdemo ga tudi med podporniki Zorana Jankovića. Govoril je, da mu je moral Janković plačati pet kilogramov škampov, ker je izgubil teniški dvoboj z njim. Krko iz Novega mesta je vodil do leta 2004, ko jo je prevzel njegov dolgoletni namestnik Jože Colarič. "Treba je oditi ob pravem času, ko so dobri rezultati, dober 'štimung'," je povedal ob svojem odhodu iz Krke.

Sorodne vsebine

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano