Petek, 14. 1. 2022, 22.10
2 leti, 10 mesecev
Je to novi Slobodan Milošević, pred katerim vsi trepetajo?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
10
58
Ruski predsednik Vladimir Putin se po mnenju mnogih vede kot nekdanji predsednik Zvezne republike Jugoslavije Slobodan Milošević.
"Celo ruski predsednik Vladimir Putin, o katerem so mnogi že ugotovili, da se vede podobno kot Slobodan Milošević v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, le da je bila Srbija grožnja zgolj regionalno, se zaveda, da bi s čim takim prekoračil absolutno rdečo črto in sprožil proces, ki bi bil popolnoma nepredvidljiv," je Putina in njegove namere o napadu na Ukrajino ocenil politični analitik Aleš Maver.
Rusija je na meji z Ukrajino nakopičila več deset tisoč vojakov in zahteva jamstva, da se zveza Nato ne bo širila naprej proti njenim mejam. Moskva ob tem zanika naklep o invaziji na Ukrajino.
V ZDA ne verjamejo v napad Rusije na Ukrajino
Da bi se Rusija odločila za napad na Ukrajino, v ZDA ne verjamejo, je povedal ameriški svetovalec za nacionalno varnost Jake Sullivan, a hkrati dodal, da so na to vseeno pripravljeni in nameravajo braniti zaveznice.
"Pripravljeni smo napredovati za pogajalsko mizo, pripravljeni smo tudi sprejeti potrebne in ustrezne ukrepe za obrambo svojih zaveznikov, podporo partnerjev in odločen odgovor na morebitno agresijo," je v ponedeljek v Ženevi, kjer so začeli diplomatska prizadevanja za rešitev ukrajinske krize s pogovori ZDA in Rusije, dejal Sullivan.
Maver: Putin se zaveda, da bi sprožil nepredvidljiv proces
Podobnega mnenja je tudi politični analitik Aleš Maver, ki sicer pravi, "da ni čisto izključeno, da bi se Rusija odločila za vojaško akcijo, saj bo na zahodu za dejavno pomoč Ukrajini težko doseči soglasje, da pa gre vendarle bolj za sredstvo pritiska, s katerim bi Putin rad 'popravil' geopolitično ravnotežje v rusko korist".
"Sam menim in hkrati upam, da je dejanski napad manj verjeten. Celo Putin, o katerem so mnogi že ugotovili, da se vede podobno kot Slobodan Milošević v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, le da je bila Srbija grožnja zgolj regionalno, se zaveda, da bi s čim takim prekoračil absolutno rdečo črto in sprožil proces, ki bi bil popolnoma nepredvidljiv," pravi Maver.
Slobodan Milošević je umrl leta 2006.
"Zaveda se razpok v zahodnem zavezništvu in nepripravljenosti na resno akcijo v podporo postsovjetskim državam. Zvezo bi rad izsilil, da Ukrajina, Gruzija, Moldavija in druge postsovjetske države ne bodo vstopile v Nato. Če je že ta zahteva za zahod in prizadete države nesprejemljiva, je v drugi fazi Putinov cilj, da bi de facto 'izničil' celo rezultate vzhodnih širitev Nata od leta 1999 naprej in s tem vsaj simbolno obnovil ruski vpliv nad nekdanjim sovjetskim 'planetarnim' sistemom," je še dodal Maver.
Maver: Za ruske sosede je zahod stvar preživetja
Maver poudarja, da "ima Putin ob tem podporo ruske javnosti, ki je širitev Nata razumela kot geopolitično krivico, ni pa mogla dojeti, da Rusija že od carskih časov naprej podrejenim narodom ni ponujala možnosti za samostojen razvoj, kar, razen v kratkih obdobjih, tudi v Sovjetski zvezi ni bilo drugače".
Posledično je, kot je dejal Maver, za ruske sosede "navezava na zahod stvar preživetja kot samostojnih subjektov, vendar pa tega tudi v Sloveniji in na zahodu marsikdo ne more prav razumeti".
Putin si ne more priključiti celotne Ukrajine, a ima druge načrte
"Cilj Putinovega režima seveda ni priključitev celotne Ukrajine, kar je neizvedljivo," pravi Maver, "pač pa vzpostavitev bolj ali manj trajnega vazalnega režima v Kijevu, kakršna trenutno obstajata v Belorusiji in Kazahstanu. Po njegovem mnenju Putinovi pravilno ocenjujejo, da bi bil velik del zahodnih politikov pripravljen sprejeti to žrtev za ohranitev miru, čeprav bi tak dogovor na plečih Ukrajine zelo spominjal na Chamberlainov 'mir za naš čas' iz leta 1938."
Putinov cilj je ohranjanje osebne oblasti
Zakaj se je Putinov režim za zaostrovanje odločil prav zdaj, Maver pravi, da težko reče. "Vsekakor smo se v zadnjih letih naučili, da je za Putinovimi potezami v prvi vrsti notranjepolitični premislek, ki služi ohranjanju njegove osebne oblasti in oblasti njegovega kroga."
"V tej luči je treba brati vse njegove zunanjepolitične poteze, delo pa mu lajša dejstvo, da je v Rusiji demokratizacija, ki so jo številni povezovali z gospodarskim in družbenim kaosom v devetdesetih letih, že v zgodnjih devetdesetih letih pristala na stranskem tiru, že v Jelcinovem obdobju pa so v ospredje stopila prizadevanja za obnovo ruske 'veličine', se pravi, imperija. Tako je hibridni položaj Belorusije kot zgolj delno neodvisne države že sad Jelcinovega predsedovanja."
Po besedah Mavra, "tako napenjanje mišic na zunaj sovpada z uničevanjem zadnjih demokratičnih pridobitev s konca osemdesetih in z začetka devetdesetih let. Zato oženje manevrskega prostora javnosti navznoter režim kompenzira s prividom zunanje veličine, kar pri velikem številu Rusov še vedno pade na plodna tla".
"Cilj Putinovega režima seveda ni priključitev celotne Ukrajine, kar je neizvedljivo, pač pa vzpostavitev bolj ali manj trajnega vazalnega režima v Kijevu, kakršna trenutno obstajata v Belorusiji in Kazahstanu," pravi politični analitik Aleš Maver.
Biden je strokovnjak za postsovjetski prostor, a je naredil premalo
"Po drugi strani si ne morem kaj, da ne bi videl v Putinovem stopnjevanju pritiska odziva na ameriški neuspeh v Afganistanu, ki je izpostavil šibkost zahoda, v prvi vrsti ZDA."
"Čeprav je Biden veljal za strokovnjaka za postsovjetski prostor in je dejansko odigral pomembno vlogo med evromajdanskim gibanjem v Ukrajini, doslej na tem področju ni veliko pokazal, saj mnogi v Demokratski stranki ne delijo njegovih stališč," meni Maver.
Številni, tako na desni kot na levi v zahodni Evropi, pa so, kot ocenjuje Maver, "tako ali tako prepričani, da so Ukrajina in druge postsovjetske države preprosto rusko ozemlje, in niso nič navdušeni nad pomočjo temu delu Evrope, kot je pokazal nizozemski referendum o sporazumu med EU in Ukrajino leta 2016".
"Končno Putinov režim spodbujajo geopolitični uspehi iz zadnjih dveh let, ohranitev Lukašenkovega režima v Belorusiji, 'lekcija' demokratizirani Armeniji v spopadu z Azerbajdžanom, da je brez Rusije nemočna, na zahod pa se ne more zanesti, in zadnje bliskovito posredovanje v Kazahstanu, kar vse krepi iluzijo, da je obnova sovjetskega imperija bližja kot prej," je sklenil Maver.
58