Sobota, 10. 10. 2020, 19.03
3 leta, 6 mesecev
Duševno zdravje v času pandemije
"Če te danes ni ničesar strah, je s tabo v resnici nekaj narobe"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,84
9
V času pandemije so se sicer v duševnem zdravju ljudi res pojavile težave, in sicer najpogosteje akutna stresna motnja in prilagoditvena motnja, ki pa v resnici niti nista duševni motnji, razlaga Dernovškova. To je normalen odziv na nenormalne oziroma spremenjene okoliščine.
Ko se je pandemija koronavirusne bolezni začela, so bili naši strahovi povezani s trenutnimi situacijami, danes pa imamo ljudje drugačno izkušnjo, drugačne strahove in smo opremljeni veliko bolje, zato nas drugi val ne bo tako prizadel. "Izgubljanje tal pod nogami je lahko zelo eksistencialna izkušnja, a iz nje lahko potegnemo to, da mi to lahko preživimo. Smo izjemno prilagodljiva bitja, zato pa smo tudi prišli tako daleč v razvoju," nam je dejala Mojca Zvezdana Dernovšek, specialistka psihiatrije, s katero smo se pogovorili ob svetovnem dnevu duševnega zdravja.
Prof. dr. Mojca Zvezdana Dernovšek, specialistka psihiatrije, je zaposlena kot psihiatrinja v Zdravstvenem domu Sevnica. Deluje v Inštitutu Karakter, s katerim uspešno razvijajo program Omra, je pa tudi profesorica na ljubljanski medicinski fakulteti, kjer poučuje predmet duševno zdravje. Na NIJZ sodeluje kot del ekipe za implementacijo resolucije, je pa tudi sodna izvedenka za psihiatrijo in je kot psihiatrinja septembra dopolnila 30 let delovne dobe.
V času od prvega vala do danes smo o virusu izvedeli že kar veliko, videli smo, kako se je država odzvala, in videli smo, kako so se določene razmere rešile, zato smo na bolezen bolje pripravljeni.
"Zdaj je pa tu drugi val, a se z njim soočamo na drugačne načine. Drugi val je prinesel nove razloge za strah. V resnici je tako, da če te danes ni ničesar strah, je s tabo nekaj narobe, saj se zavedamo negotovosti. Tega strahu jaz ne bi obravnavala kot nekaj patološkega," je v uvodu pogovora dejala Mojca Dernovšek.
V času pandemije so se sicer v duševnem zdravju ljudi res pojavile težave, in sicer najpogosteje akutna stresna motnja in prilagoditvena motnja, ki pa v resnici niti nista duševni motnji, pojasnjuje Dernovškova.
"To je normalen odziv na nenormalne oziroma spremenjene okoliščine in odziva na stres ne smemo psihiatrizirati. Ti dve motnji sta nekaj, kar se nam v življenju dogaja, in trenutno se nam to dogaja vsem po vrsti iz relativno podobnih razlogov," pravi.
Prijetne ali neprijetne spremembe v našem življenju prinesejo določeno stopnjo stresa in tudi mi potrebujemo določen čas, da se na to prilagodimo.
Ljudje so se na pandemijo odzvali zelo različno
Pacienti Dernovškove, ki imajo sicer anksiozne motnje in depresijo, so se odzvali zelo različno. "Nekaterim je ustrezalo, da so lahko delali od doma, nekateri pa so sami pri sebi rekli, da zdaj vidijo in razumejo razliko med realnim strahom in njihovo anksiozno motnjo. Tudi gospa z obsesivno-kompulzivno motnjo se je pošalila, da si pa zdaj vsi umivajo roke, ne le ona, a je hkrati prepoznala razliko v tem, kdaj si jih umiva, ker se ne želi okužiti, kdaj pa ji to govorijo njene obsesije in si s tem le zmanjšuje tesnobo," pravi Dernovškova.
Kot je pojasnila, se ljudem v tem času tudi dogajajo različne stvari. V času koronavirusa so nekateri izgubili službo in se jim je zato nekoliko zamajalo duševno ravnovesje. Priznava, da gre za zelo hektično obdobje.
Zaradi pandemije prišli tudi novi pacienti
"Sem pa dobila tudi nekaj popolnoma novih pacientov, ki so ravno v času koronavirusa razvili anksiozno motnjo ali depresijo. Pandemija pri teh pacientih sicer ni povzročila teh motenj, jih pa je sprožila," pojasnjuje Dernovškova.
Kot pravi, duševne motnje ločimo na blažje in na hujše. Blažje duševne motnje (depresija in anksiozne motnje) znamo preprečevati, zdraviti, znamo preprečevati tudi njihove ponovitve in poslabšanja in so odvisne od zunanjih dejavnikov. Pri razvoju teh motenj potrebujemo kombinacijo specifične ranljivosti posameznika in nekega življenjskega dogodka, ki to njegovo ranljivost prikaže, odkrije, spravi na plan. In epidemija je bila v tem smislu sprožilec, pravi Dernovškova, ki pa dodaja, da je lahko takšen sprožilec v resnici karkoli, kar se nam v življenju zgodi. Če ne bi bilo pandemije, bi lahko motnjo sprožilo nekaj drugega.
Če se na razmere prilagodimo, se nanje ne odzovemo več s tesnobo ali obupom.
A izkušnja iz prvega vala, ki je v nas morda sprožila neko motnjo, nas lahko veliko nauči. "Človek lahko ogromno naredi, da taka situacija zanj ni več sprožilec. Tudi zdravila lahko pomagajo, da je oseba bolj pogumna. Antidepresivi namreč povečujejo 'korajžo' in energijo, da se človek lažje sooča z vsakodnevnimi izzivi. Tako se oseba lažje sama sooči s težavami in zadevo prej ali slej obvlada," pove psihiatrinja.
Ker imamo trenutno sprožilcev v našem življenju nekaj več, je bilo tudi več blažjih duševnih motenj, a vse to je normalno in pričakovano, ni nekaj, česar ne bi mogli predvideti, razloži strokovnjakinja.
Hujše duševne motnje se lahko v takih pogojih poslabšajo, ne pa tudi nastanejo
Na hujše duševne motnje (kamor spadajo na primer shizofrenija, bipolarna motnja, bolezni odvisnosti, osebnostne motnje) pa zunanji dejavniki sicer vplivajo, a bolj na sam potek, ne pa na nastanek.
"Pri teh zunanji dogodki lahko situacijo poslabšajo, sicer pa jih je bolj ali manj ves čas približno enako. Pri teh lahko človek z lastnimi aktivnostmi le izboljša izid, ki je lahko izvrsten, pri blažjih duševnih motnjah pa lahko to, kar človek naredi sam, popolnoma popravi stanje in zmanjša tudi možnost, da bi se motnje kdaj ponovile. Med blažjimi in hujšimi duševnimi motnjami je tako bistvena razlika," je povedala Dernovškova.
Dobro duševno zdravje pomeni, da se znamo soočati z različnimi situacijami
Duševno zdravje razlagamo kot kontinuum. Dobro duševno zdravje pomeni, da funkcioniramo, da se znamo soočati, da smo prilagodljivi, da se v življenju znajdemo, si izborimo in nekako živimo svoje življenje, pojasnjuje. Tudi če se pojavijo duševne težave ali duševne motnje, pa en del duševnosti še vedno ostane povsem zdrav.
Kontinuum duševnega zdravja (meje med kategorijami zdravje/težave/motnja so simbolične, saj je težko določiti, kje se zdravje prevesi v težavo, težava pa v duševno motnjo). Povzeto po Understanding U: Managing the ups and downs of life (http://www.hr.umich.edu/mhealthy/programs/mental_emotional/understandingu/learn/mental_health.html).
Iz dobrega duševnega zdravja se lahko pomaknemo v območje posameznih težav v duševnem zdravju.
"Lahko gre za nekaj nespečnosti, nekaj tesnobe, nezadovoljstva in drugih težav, a to še ne pomeni, da je človek zbolel. Pomeni le, da ima posamezne težave, ki lahko mirno minejo. Zdaj imamo vsi nekaj težav v duševnem zdravju, saj smo bolj ali manj v stresu. Naslednja točka so blažje duševne motnje in nato so hude dušene motnje, vse skupaj pa sestavlja kontinuum duševnega zdravja. Z izkušnjo epidemije smo se premaknili v 'Posamezne težave v duševnem zdravju', nekateri pa tudi malo naprej," pojasnjuje Dernovškova.
Pandemija je zelo globoko pretresla naš občutek varnosti
Predvsem v zahodnem svetu nam je bilo že dlje časa precej udobno. Počutili smo se zelo varne, svobodne, stvari so nam bile zelo samoumevne, veliko je bilo možnosti, meja se je zdela zgolj nebo, pa še to ne vedno in za vse.
"Prepričani smo bili, da se nam ne more nič zgoditi, zdaj pa se nam je zgodila pandemija, a lahko bi bilo tudi kaj drugega. Zgodilo se nam je nekaj, kar je zelo globoko pretreslo naš občutek varnosti, samozadostnosti, občutek, da smo izbrani, da smo generacija, ki je, vsaj v zahodnem razvitem svetu, neranljiva. Izkušnja, ki smo jo doživeli, je zelo boleča, je pa zelo realna. In ves čas razlagam ljudem, da je to, kar ob tem občutijo, normalno," pove Dernovškova.
Posebnih posledic ne bomo nesli s seboj. Ni pričakovati, da bodo obdobje karantene ali podobni ukrepi pustili globoke in trajne posledice, saj so to samo posamezni elementi izkušnje, ki pa je globalna. A, kot pravi Dernovškova, to ni nujno slaba stvar in lahko prinese tudi kaj dobrega.
"Ljudje, ki so jim zboleli svojci, ali pa tisti, ki so sami zboleli, so se zares bali, da bodo umrli. Če si predstavljate stiske ljudi v Wuhanu – vse bolj so zbolevali, mesto so zaprli in niso vedeli, kaj se dogaja in kako se bo zanje končalo. Ljudje v Wuhanu imajo posledice. Ko smo mi to doživeli, smo že vedeli, kaj se je dogajalo pri njih, in njihova izkušnja nam je olajšala soočanje," pojasnjuje zdravnica.
"Tudi zdaj v drugem valu nam je lažje, ker vemo, da smo lahko prvi val z nekimi drastičnimi ukrepi ustavili, da se nam ni sesul zdravstveni sistem in zdaj preizkušamo njegove meje. Zato je toliko bolj pomembno, da imajo ljudje ves čas sveže informacije, v Wuhanu pa jih niso imeli, saj jih takrat še ni bilo," pojasni.
Kot pravi, nam je bilo po eni strani lažje, ker je Kitajska že zajezila epidemijo in smo verjeli, da nas ne bo doseglo. "Nato pa se je zgodila Italija z Lombardijo, ki nam je nagnala strah v kosti zelo temeljito. Pa splošni publiki morda niti ne, a sama kot zdravnik sem to opazovala in se spraševala, kaj sledi," pravi Dernovškova.
Krivo je spodbujanje individualizma, s katerim se je zmanjšala odgovornost do drugih
Na vprašanje, zakaj se nekateri držijo ukrepov, drugi pa vedno znova iščejo razloge, zakaj ti ukrepi niso učinkoviti, odgovarja, da gre za neodgovornost in morda posledice spodbujanja individualizma.
"Vsaj zahodni svet je bil zadnjih toliko in toliko let zelo individualistično nastrojen. Brez občutka odgovornosti drug za drugega. Individualizem, ki se je poudarjal leta in leta, je res prinesel to, da kot posameznik lahko izpolniš svoje potenciale, da si svoboden in podobno, po drugi strani pa je prinesel osamljenost, tudi izkoriščanje drugih, ki je bilo zdaj dopustno, vzel pa nam je tudi občutek pripadnosti," pove Dernovškova.
A brez občutka pripadnosti ljudje bolj zbolevajo za depresijo, preživljajo hujše strese, ker vedo, da se drugi nanje ne morejo zanesti in se tudi oni ne morejo na druge. To je močno povečalo tesnobo.
"V tem trenutku imamo pri mladih epidemijo anksioznosti, ker je individualizem tako poudarjen, to je njegova cena. Smo kot žival tropa, potrebujemo okolje odnosov, čvrste vezi, v katere zaupamo. Ta individualizem, ki je šel predaleč, pa nam je to vzel," je dejala Dernovškova.
Ponovno moramo vzpostaviti občutek odgovornosti drug do drugega.
"Če že nimaš nikogar rad, lahko zelo zboli ali umre nekdo, ki ga v tem trenutku zelo potrebuješ"
Posledica pa je tudi, da smo neodgovorni do drugih. Danes se moramo spomniti tega, da nismo sami, da je bližina drugih lahko tudi omejujoča, po drugi strani pa v kritičnih trenutkih drug drugega potrebujemo in moramo zato drug na drugega paziti, pove.
Po njenem mnenju imamo zdaj spet možnost, da se občutek odgovornosti do drugega bolj uveljavi.
"Tudi če ti maska ne prija, ker ni prijetna, je to preprosto cena, ki jo moramo sprejeti. V petino ogrožene populacije namreč lahko spada tudi kdo, ki ti je ljub. Če pa že nimaš nikogar rad, pa je lahko v tej petini populacije nekdo, ki ga ti potrebuješ, ti je koristen, za kogar torej ne bi bilo dobro, da bi ta trenutek hudo zbolel ali celo umrl," pravi Dernovškova.
Bolj ko nam je udobno, bolj smo ranljivi
Individualizem je prinesel tudi boj za svoje udobje. "A če se zelo borimo za svoje udobje, se zgodi hkrati tudi, da nam pade toleranca za nelagodje in smo v resnici bolj ranljivi. Stvar dobrega duševnega zdravja je tudi to, da znamo prenesti relativno zelo visoke stopnje nelagodja, ki neizogibno pridejo v naše življenje. V resnici je naš ustroj – možgani, naša duševnost in naše telo – narejen za prenašanje zelo visokih stopenj nelagodja, ki trajajo kratek čas. Mi prenesemo ekstremne stvari v kratkem času. Zelo slabo pa smo narejeni za dolgotrajne podpražne stopnje nelagodja, ker tiste naši možgani spregledajo," pove Dernovškova.
Lahko se prilagodimo in upoštevamo ukrepe ali sebi in drugim z neupoštevanjem povzročamo stres.
Ko se razmeram prilagodiš, nelagodja ni več
Ko se nekemu stanju prilagodiš, pa ni več nelagodja in ti stres ne škodi več. "Bolj ko se ukvarjaš s tem, da ti je maska zoprna, bolj ti gre na živce, ob tem pa kuriš svoje lastne možgane in uničuješ lastne žile. Če pa se prilagodiš na masko, pa ni trpljenja in posledic 'sekiranja'," pravi Dernovškova.
Človek se lahko sam odloči, ali si bo položaj olajšal ali poslabšal.
Če se odloči, da se nanjo nikakor ne bo navadil in bo trmasto vztrajal v svojo smer, si bo s tem povečeval stres. S tem bo ogrožal tudi svoje telesno in duševno zdravje. Ne le, da bo z vedenjem tvegal okužbo zase in za koga drugega, temveč bo tudi njegovo telesno in duševno zdravje trpelo, ker bo v kroničnem stresu, ki si ga bo povzročal sam zato, ker se ne prilagodi, pojasnjuje psihiatrinja.
Zdaj imamo izjemno priložnost, da si dvignemo prag doživljanja nelagodja, je prepričana Dernovškova. Poskrbeti moramo, da bomo čustveno stabilnejši, da bomo lažje prenašali frustracije in ne bomo tako občutljivi za vsak kanček nelagodja, ko se nam zgodi. To nam bo koristilo do smrti, poudarja Dernovškova, ki sicer kot ena od izvajalk deluje tudi v programu Omra. Na spletni strani programa so dostopna številna predavanja in delavnice, pa tudi druge koristne informacije.
Pomembno je, da se o duševnem zdravju tudi poučimo z različnimi vsebinami, ki jih najdemo v najrazličnejših oblikah. Dernovškova ob tem izpostavi serijo oddaj o duševnem zdravju, ki so jo pred časom posneli za radio Agora (radio na avstrijskem Koroškem, ki oddaja v slovenščini), in so poučni in koristni posnetki še vedno javno dostopni širši publiki.
9