Petek, 23. 12. 2022, 21.42
1 leto, 4 mesece
Branko Soban: Schröderizacija korupcije ali zakaj je druga najstarejša obrt tako uspešna
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,09
38
Predsednica evropskega parlamenta Roberta Metsola je afero Katargate, ki je močno razburkala bruseljske kroge, razglasila za “grob napad na evropsko demokracijo”. Njena izjava je, milo rečeno, naivna in zavajujoča. Kakor da bi šele včeraj vstopila v evropsko politiko, ki je že od nekdaj globoko prestreljena s korupcijo.
Nenazadnje je zaradi razkrivanja korupcije pred natanko petimi leti - oktobra 2017 - morala umreti njena rojakinja, malteška blogerka in novinarka Daphne Caruana Galizia, ki je med drugim, denimo, razkrila, da je Michelle Muscat, žena takratnega malteškega premiera Josepha Muscata, na račun svojega podjetja dobila milijon dolarjev. Denar ji je, kot je zapisala, nakazala Lejla Alijev, hči azerbajdžanskega predsednika Ilhama Alijeva. Dober mesec dni po tej objavi jo je raznesla bomba, podtaknjena pod avtomobil. Njene tri sinove, Matthewa, Andrewa in Paula, sem pogosto srečeval v Strasbourgu, kjer so se borili za resnico o mamini smrti.
V bruseljskih krogih so glede "afere Katargate" brž hiteli razlagati, da gre za “problem nekaj gnilih jabolk”, ki ga ne gre posploševati, saj da je v zadevo vpletenih le nekaj posameznikov, ki “so očitno grdo zašli”. To seveda ni res. Katargate, kjer se krog osumljencev vse bolj širi, je zgolj vrh ledene gore. Je simptom zelo globoke in močno razširjene bolezni, ki ni okužila le evropskega parlamenta, ampak jo je mogoče najti v vseh evropskih inštitucijah. Korupcija in podkupovanje sta namreč že lep čas nekakšen endemični pojav bruseljskega sistema.
Zdaj že bivša podpredsednica Eva Kaili se je znašla v ospredju enega največjih korupcijskih škandalov.
Milijarde za lobiranje
V Bruslju po najbolj grobih ocenah deluje okrog 30.000 lobistov, zaradi česar je ta evropska politična centrala postala druga največja lobistična prestolnica sveta. Takoj za Washingtonom. V evropskem registru lobistov je zdaj prijavljenih kar 12.400 družb in organizacij. Njihov proračun, namenjen izključno lobiranju, se danes (uradno) vrti okrog 1,8 milijarde evrov. Na vrhu seznama so velikani, ki se jim na kratko pravi Big Tech, Big Pharma in Big Energy. Samo te korporacije za lobiranje vsako leto uradno porabijo od štiri do šest milijard evrov, neuradno pa bržkone še nekajkrat toliko. Je katarski škandal s podkupovanjem torej res zgolj osamljen primer?
Korupcijskih zgodb je v evropskih političnih krogih nič koliko. Leta 2011 so se denimo v past z imenom “denar za amandmaje”, ki jo je nastavil Sunday Times, ujeli trije evropski poslanci – nekdanji avstrijski notranji minister Ernst Strasser ter nekdanja zunanja ministra Romun Adrian Severin in Slovenec Zoran Thaler. Vsi so bili na domačih sodiščih obsojeni na zaporne kazni. A prav zaradi te afere je takrat prišlo na dan, da se kar 45 odstotkov evropskih poslancev poleg svoje “naporne” službe ukvarja še z dodatnimi posli, ki jim v mnogih primerih navržejo vsaj še eno poslansko plačo, v nekaterih primerih pa celo več milijonov evrov na leto.
To poslansko slo po denarju je, podobno kot zdaj Katar, pred kakšnim desetletjem spretno izkoristil Azerbajdžan, ki je bil v Svetu Evrope nenehno na dnevnem redu. Zaradi goljufij na volitvah, vse več političnih zapornikov, nespoštovanja človekovih pravic. Zato je oblast v Bakuju evropska poročila in resolucije o svoji državi začela “popravljati” s kupovanjem poslancev, ki sedijo v parlamentarni skupščini Sveta Evrope (PS SE). Podkupnine za delo v prid Azerbajdžana so bile klasične: debele kuverte z denarjem, razkošna darila (kaviar, preproge, ure), potovanja in počitnice, najboljši hoteli, prostitutke …
Kaviarska diplomacija
V mreže bakujske kaviarske diplomacije se je takrat ujel dober ducat poslancev iz vse Evrope. Afera se je začela razpletati, ko so italijanski preiskovalni organi stopili na prste poslancu Luci Volonteju, nekdanjemu vodji poslanske skupine Evropske ljudske stranke v PS SE. V njegovih predalih so namreč našli dokumente, ki so dokazovali, da je iz Bakuja v času od decembra 2012 do konca leta 2014 na svoj račun prejel nič manj kot 2,39 milijona evrov.
Drobni Luca Volonte je greh priznal. Poslanec, doma iz Saronna, kjer izdelujejo znani liker amaretto, je prvo pošiljko denarja dobil 14. decembra 2012. Šlo je za 100.000 evrov. Na božični večer kakšnih deset dni kasneje je prišlo še 220.000 evrov. Ti transferji so se potem vlekli do konca leta 2014. Tožilstvo je našlo vse bančne dokumente. Toda vse kaže, da je bilo precej denarja izplačanega tudi na roko. Mimo bank, saj je Volonte prijateljem iz Bakuja v enem od pogovorov denimo glasno naročal, v kakšnih bankovcih naj mu prinesejo “nagrado”.
Z afero se je v Strasbourgu ukvarjala posebna preiskovalna komisija, ki je pod drobnogled vzela poslance iz Španije, Francije, Italije, Belgije, Avstrije, Nemčije, Velike Britanije, Finske, Švedske, Norveške, Romunije, Poljske. In tudi iz Slovenije. Posebej je bil omenjen nekdanji član slovenske delegacije v PS SE Zmago Jelinčič, ki je julija 2012 iz ene od britanskih družb, vpletenih v azerbajdžanske korupcijske posle, prejel 25.000 evrov. Posledično mu je bil dosmrtno prepovedan vstop v Palais de l’Europe, kjer domuje Svet Evrope. Slovenski NPU se je kasneje ukvarjal z Jelinčičevim primerom, a ni odkril ničesar.
Pristojni evropski organi si seveda resno prizadevajo za večjo transparentnost dela evropskih poslancev in vseh evropskih birokratov. Toda kako naj bodo uspešni, če pa se celo najvišji evropski politiki z nerazumljivo požrešnostjo naravnost tepejo za izvrstno plačane službe v tujini. Tudi v ruskih podjetjih. Za služenje državi, ki je med najbolj korumpiranimi v svetu. Vladimir Putin se je velikokrat javno hvalil, da je v bistvu že zdavnaj “kupil Zahod”. Vojna zoper Ukrajino je te njegove besede razgalila do naravnost sramotnih podrobnosti. Vsi podkupljeni premierji so potem resda zbežali iz Rusije, toda doma jih nihče ne preganja zaradi korupcije, v katero so potonili tisti hip, ko so se znašli na plačilnem seznamu Kremlja.
Na Putinovem plačilnem seznamu
Kdo so torej ti vrhunsko plačani sodelavci Vladimirja Putina? Nekdanji italijanski premier Matteo Renzi in senator stranke Italia Viva je bil član uprave v družbi Delimobil, največji ruski izposojevalnici avtomobilov. Nekdanji finski premier Esko Aho je šest let delal v Sberbanki, kjer je bil eden od direktorjev in član nadzornega odbora. Nekdanji avstrijski kancler Christian Kern, ki je bil dve leti tudi vodja avstrijskih socialdemokratov, je sedel v upravi Ruskih državnih železnic (RŽD), ki so postale pomemben sestavni del ruske vojne logistike. Njegov kolega Wolfgang Schüssel, prav tako nekdanji premier, je sedel v upravi naftnega velikana Lukoil. Službo v Rusiji je hitro dobil tudi nekdanji francoski premier François Fillon. Sedel je v upravi petrokemične družbe Sibur in naftne družbe Zarubežneft.
Ruski predsednik Vladimir Putin in nekdanji nemški kancler Gerhard Schröder
Kremlju se je še posebej strastno udinjala Karin Kneissl, nekdanja avstrijska zunanja ministrica in nekoč novinarka. Na njeni poroki avgusta 2018 v Gomilnici (Gamlitz) pri Šentilju, nedaleč od meje s Slovenijo, je z njo plesal tudi Vladimir Putin, posebej drag gost na tej zabavi. Karin Kneissl je bila članica uprave največje ruske državne naftne družbe Rosneft, od 2020 pa tudi blogerka na RT (Russia Today), glavnem televizijskem propagandnem trobilu Kremlja. Ker so ji v Avstriji začeli groziti, se je po ruskem napadu na Ukrajino preselila v Libanon. Se tam res počuti varnejša?
Z Vladimirjem Putinom najdlje kolaborira nekdanji nemški kancler Gerhard Schröder, ki je tik pred odhodom s kanclerskega položaja leta 2005 z Rusijo podpisal sporazum o gradnji plinovoda Severni tok in se potem že naslednje leto podal v službo Kremlja. Nekateri Nemci so ga brez dlake na jeziku razglasili za “političnega prostituta brez primere”. Prav zaradi Schröderja, ki je s Putinom praznoval celo svoje rojstne dneve, se je rodila nova beseda – schröderizacija, ki jo analitiki uporabljajo pri opisovanju prizadevanj Kremlja, kako razklati in pridobiti na svojo stran evropske politične elite.
Orodje nacionalne strategije
In pri tem je Moskva izjemno uspešna. Korupcija ni v svetu sicer nič novega, saj že dolgo za drugi najstarejši poklic na svetu. Novost je pravzaprav dejstvo, da korupcija postaja izjemno močan instrument nacionalne strategije. Kar precej je držav, ki so začele korupcijo izkoriščati kot orožje na globalni ravni, piše Philip Zelikow, profesor na univerzi Virginia. To v prvi vrsti velja za Rusijo, Kitajsko, Turčijo, Savdsko Arabijo in nenazadnje tudi za Katar, ki je v letih pred svetovnim prvenstvom v nogometu začel pravo bitko za “pozitivno promocijo”. Ne le v evropskem parlamentu.
V Open Democracy so denimo razkrili, da je vlada v Dohi po letu 2012 za poti in razkošje 63 britanskih poslancev namenila nič manj kot 440.000 funtov. Namen tovrstnega podkupovanja je bil očiten: denar v zameno za zaljšanje podobe v javnosti, kjer Katar velja za eno najbolj brutalnih absolutističnih monarhij.
Korupcija je odraz stanja v današnjem svetu. Nekakšna zrcalna podoba Evrope, v kateri živimo. Evropske inštitucije so nove, neodvisne države z Vzhoda Evrope, tudi Rusijo v primeru Sveta Evrope, v svoj objem sprejele zato, da bi jih spremenile in naučile demokracije.
Toda zgodilo se je ravno nasprotno. Namesto da bi se spremenil Vzhod, se je začel spreminjati Zahod, ki je z neznosno lahkoto podlegel sladkemu petju siren denarja in korupcije z onega konca Evrope. S korupcijo so namreč zdaj okuženi že vsi po vrsti.
In prav to je paradoks brez primere. Še nikoli se ni namreč toliko govorilo o boju proti korupciji, a hkrati tudi še nikoli ni bilo toliko korupcije, kot jo imamo danes. Tovrstna alkimija se zato nikakor ne more iziti. Korupcija je namreč vselej smrt za demokracijo. In ni se mogoče izogniti občutku, da ta ob tako strastni in neodgovorni tolerantnosti do avtokratskih režimov po svetu, ta morda res ni več prav daleč.
38