Nedelja, 4. 12. 2022, 7.06
2 leti
Tomaž Ambrožič: Nogometu čast in oblast
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,90
8
Katarski emir Tamim bin Hamad bin Kalifa al Tani, Gianni Infantino in Mohamed bin Salman na otvoritveni slovesnosti SP v Katarju
Prav bi bilo, da bi bilo tako, vsaj v času Svetovnega prvenstva v nogometu. Žal je uvodni del letošnjega "mundiala" v ospredje postavil vse drugo, le nogometa ne. Na nek način je bilo to tudi pričakovati, kajti toliko kontroverznosti, kot spremlja letošnje prvenstvo, še ni spremljalo nobenega. Izbor Katarja kot gostitelja v letu 2010 je bila odločitev, ki je šokirala večji del nogometnega sveta. A hitro se je pokazalo, da je bila odločitev glede na stanje, ki je že takrat vladalo v vrhu svetovne nogometne organizacije, povsem logična. Nogomet je postal žrtev lastnega uspeha, ki mu je prinesel velikansko finančno moč. Nogomet že dolgo ni le ena od športnih panog. Postal je religija, ki opija množice in izziva posameznike, da s pomočjo nogometa zadovoljijo svoje avtoritarne ambicije.
Igra prestolov
Nogomet je postal igra prestolov, igra najmočnejših držav. Tako si lahko razlagamo izide glasovanj, s katerimi se določajo gostitelji SP v nogometu. S korupcijo prežeto leto 2010 v vrhu organizacije Fife je za gostitelja svetovnega prvenstva (SP) leta 2018 izbralo najprej Rusijo, za letošnje prvenstvo pa Katar. Ker bo naslednje SP leta 2026 v Združenih državah Amerike, lahko razumemo, kako poželjiv "plen" za najvplivnejše države na svetu je postal nogomet in kaj pomeni postati država gostiteljica svetovnega prvenstva v tem športu.
Zato je bil pogled na najbolj prestižni del VIP-tribune otvoritvene tekme na SP v Katarju še toliko bolj nenavaden. Predsedniku Fife Gianniju Infantinu je namreč družbo poleg gostitelja, katarskega emirja Tamima bin Hamada bin Kalifa al Tanija, delal tudi "de facto" vladar Savdske Arabije, prestolonaslednik Mohamed bin Salman. To dejstvo vzbuja pozornost predvsem zaradi že najavljene kandidature Savdske Arabije za SP leta 2030, ki bi ga najbogatejša država na svetu gostila skupaj z Egiptom in Grčijo.
Ob tem ne gre zanemariti dejstva, da je bila prav Savdska Arabija tista, ki je še pred nekaj leti v koaliciji s sosednjimi zalivskimi državami (Združeni arabski emirati, Bahrajn, Egipt, Jemen) prekinila vse odnose s Katarjem. Med drugim tudi zato, ker jih je motilo, da je katarska televizija BeIN pridobila ekskluzivne pravice za prenose najbolj elitnih nogometnih tekmovanj v regiji. Čeprav se je prav v teh dneh spor okoli dostopnosti "streaming platforme" BeIN v Savdski Arabiji znova zakuhal in ji je onemogočeno delovanje, je Savdska Arabija očitno prepoznala uspešen model, s katerim je Katarju uspelo zmagati v bitki za "mundial". Ta kandidatura še toliko bolj vzbuja pozornost zaradi vključitve Grčije v skupno kandidaturo, s čimer bodo neposredno izzivali skupno kandidaturo Španije, Portugalske in Ukrajine, ki ima podporo Uefe.
Plačani navijači in izkoriščani delavci
Osebno se mi zdi prav, da SP gostijo vse svetovne regije, in ne glede na slabo nogometno tradicijo v zalivskih državah, je prav, da tudi ta del sveta dobi priložnost. Konec koncev je nogomet od vseh in bolj, kot je razširjen po vsem svetu, bolj zanimiv je. Škoda, ker je Fifa zamudila priložnost, da bi prvenstvo skupaj gostila celotna regija ali pa vsaj dve oz. tri zalivske države. To bi bilo precej bolj trajnostno, saj se zdi prav ekscesno, da je Katar za gradnjo osmih stadionov ter preostale infrastrukture na ozemlju, velikem kot pol Slovenije, porabil več kot 100 milijard dolarjev.
Navijači so duša nogometa, tudi zaradi njunih predanosti in spremljanja svojih reprezentanc na vseh koncih sveta. Tudi zaradi njih so svetovna prvenstva postala tako zaželena za države gostiteljice. Zato je kar težko razumeti poteze Katarja, ki je na prvenstvo pripeljal številne navijače, ki so navijaško poslanstvo opravljali za plačilo ter v zameno za pozitivne komentarje o dogodku na družbenih omrežjih. Je lahko kaj bolj incestnega za nogomet, kot je to?
A to še zdaleč ni edina kontroverznost, ki spremlja dogajanje v Dohi in njenih predmestjih. Izkoriščanje tujih delavcev, neprijaznost do skupnosti LGBT in še bi lahko našteval, so vprašanja, ki niso posebnost samo Katarja, ampak celotne družbe. Vse te anomalije najbolj pridejo do izraza prav skozi nogomet, ki bolj kot karkoli drugega odraža stanje duha družbe, ki trenutno naseljuje naš planet. A vse te temne plati, o katerih lahko poslušamo in beremo v medijih, niso posebnost samo Katarja. Prav povsod jih najdemo in zelo dvolično je za vse to obtoževati zgolj Katar. Številne multinacionalke iz držav, iz katerih prihajajo največje kritike in obsodbe, so pri gradnji in izkoriščanju delavcev v Katarju mastno zaslužile.
Nogomet postaja prestižna igrača najbogatejših
Nogomet ni več samo nogomet. Tudi ni več samo posel, kot smo radi rekli. Nogomet postaja prestižna igrača najbogatejših, ki imajo praktično vse, hrepenijo pa po strasti in evforiji, ki jo lahko ustvari nogomet. V nogometu danes spremljamo spopad med Evropo in njeno nogometno romantiko ter turbokapitalizmom, ki želi posnemati in tekmovati s tradicionalno nogometno Evropo. Ta bo težko obranila svoj primat v Fifini družini, saj lahko realno pričakujemo, da jo bodo preglasovali tisti, ki bodo drago prodali svoj glas.
Hote ali nehote smo vsi pripeljali nogomet tja, kjer je zdaj. Prav zato bo nogomet težko postal drugačen, bolj čist, bolj športen. Enostavno se kot družba oddaljujemo od idealov, ki jih je v osnovi nekoč predstavljala ta čudovita igra. Upam, da časi nogometne romantike ne bodo ostali le še na filmskem traku, v knjigah ali spominih. Če bomo nogometu želeli vrniti njegovo prvinskost, bomo morali najprej spremeniti družbo in okolje, v katerem živimo. Spreminjati samo nogomet in nogometno okolje, ne bo dovolj.
No, kljub vsemu je tudi tokratni mundial prinesel tudi mnoge vesele, navdihujoče zgodbe. Vsaj za nekatere. Zmage "Davidov" na tekmah z "Goljati" so bile vedno najbolj odmevne in zaželene. Tudi letos smo jih že dočakali in navdušeno pozdravili.
Naj živi nogomet!
8