Petek, 27. 3. 2020, 14.52
4 leta, 7 mesecev
Kako bo potekala pandemija koronavirusa sars-cov-2
"Če bomo vsi disciplinirani, bomo epidemijo začeli nadzirati v 13 tednih"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
8,00
12
Kako in kdaj doseči, da bomo mi obvladali koronavirus, ne pa on nas?
Tako ugotavljajo raziskovalci univerze v Sydneyju v Avstraliji na podlagi podatkov o prebivalcih Avstralije, a je dejansko prihodnje stanje pri njih in pri nas odvisno od številnih dejavnikov, ne samo tistih, na katere imamo s svojo (ne)disciplino neposreden vpliv. Ali se lahko kaj naučimo iz izkušenj države, od koder se je epidemija razširila po vsem svetu?
Trenutno najbolj vroči vprašanji vseh vprašanj, s katerima se ukvarjajo najmanj tri milijarde Zemljanov, ki so te dni v neki od oblik distanciranja in omejenega gibanja, je: koliko časa bodo ukrepi še nujni in kako se bomo po njih čim manj boleče vrnili v vsakdanje življenje.
Za zdaj virusa še ne znamo brzdati drugače
Najbolj pesimistični scenariji in napovedi, ki se ozirajo le na zajezitev virusa in na stranske učinke na družbo in gospodarstvo, svarijo, da bi vojna proti novemu koronavirusu, katere zdajšnje socialno distanciranje, kot so v mnogih državah uradno poimenovali ta ukrep, je le prvi del, lahko trajala poldrugo leto ali dve leti.
V tem času bi morali tudi že imeti dostopno klinično preverjeno in registrirano cepivo, ki bi to verjetno razmeroma visoko prenosljivost novega koronavirusa vendarle omejilo.
Še tako dobro in nujno potrebno zdravilo ima (lahko) neželene stranske učinke
Toda ukrepi, ki sčasoma prinašajo nujno potrebne epidemiološko pozitivne učinke, prinašajo neugodne stranske posledice, zaradi katerih bo pot v običajno življenje zahtevna tudi, ko bomo tako daleč, da bomo lahko razglasili zmago nad virusom.
Ta zmaga gotovo še ne bo pomenila izkoreninjenja tega virusa, temveč zmanjševanje na takšno raven, ki jo bosta zdravstveni sistem in družba nasploh lahko še obvladovala.
Najboljša odločitev je celovita in uravnovešena odločitev
Modrost odločevalcev bo najti ravno pravšnjo mero ukrepov, ki dosegajo čim večjo nujno potrebno epidemiološko učinkovitost ob čim manjših rezih v delovanje družbe in vseh njenih posameznikov.
To je podobna dilema kot pri določanju trajanja karantene ali samoizolacije. V večini primerov mine od okužbe do pojava prvih znakov bolezni covid-19, ki jo povzroča koronavirus sars-cov-2, pet do šest dni, a če bi karantena trajala samo toliko časa, bi še vedno zgrešili znaten delež okuženih.
Zato so strokovnjaki in vlade karanteno podaljšali na 14 dni, saj tako zajamemo skoraj 99 odstotkov primerov okužb in z njihovim distanciranjem preprečimo nadaljnje okužbe. Zakaj karantene ne podaljšajo in ujamejo še večji odstotek? Ker bi takšen lov na preostali odstotek trajal še veliko več časa, ki si ga družba za svojo ohranitev preprosto ne more privoščiti.
Tistega 23. januarja se je vse še zdelo zelo oddaljeno
Izkušnje iz Kitajske in njenega velemesta Wuhan, od koder se je novi koronavirus razširil po vsem svetu, kažejo, da se po dobrih dveh mesecih dosledno izvajanih (!) ostrih ukrepov kažejo prvi znaki uspeha v prvi fazi bitke proti epidemiji.
Ko so 23. januarja na Kitajskem uvedli karanteno za skoraj 60 milijonov ljudi, je malo kdo v Italiji (na fotografiji) in drugod po Evropi pričakoval, da bo le šest tednov pozneje podobno doletelo tudi nas.
Kitajska je namreč 23. januarja ukazala masovno karanteno v velemestu Wuhan, ki šteje skoraj 12 milijonov prebivalcev. To je bila največja karantena, ki jo je do tega trenutka pomnila človeštvo, a takrat, ko smo jo gledali od daleč, najbrž nismo niti pomislili, kakšne razsežnosti bo do danes dosegla epidemija in z njo tudi pripadajoči ukrepi ter da bomo tudi sami do neke mere postali njen del, medtem ko se države v naši bližini spopadajo s še večjimi težavami.
Prva otipljivo dobra znamenja od tam, kjer se je vse začelo
Medtem ko evropske, ameriške in še kakšne druge krivulje obolelih še rastejo in se zelo trudimo ugotoviti ali vsaj uganiti, kako dolgo bodo ukrepi še trajali, iz Kitajske prihajajo žarki optimizma.
Novih primerov (uradno) ne beležijo več (razen prihodov iz novih žarišč drugod po svetu), zapore in ovire se počasi umikajo v tistih delih province Hubei, katere del je tudi velemesto Wuhan, kjer (vsaj) dva tedna niso zaznali nobenega novega primera okužbe. Če ne bo novih okužb, bodo v Wuhan deležni delnih sprostitev 8. aprila, so ta teden poročali kitajski mediji.
Številke, ki prihajajo iz Kitajske, nakazujejo, da jim je z ostrimi ukrepi in vsaj za zdaj uspelo omiliti naglo rast števila obolelih.
Na Kitajskem luč na koncu predora po dobrih dveh mesecih
Kitajci so prepričani, da jim je uspelo zaradi doslednega spoštovanja preventivnih ukrepov. Ti so bili zelo agresivni, še bolj agresivni kot v Evropi, a so jih spoštovali. Četudi bi pomislili, da jih ne bi, jih je sistem zelo hitro na to opomnil z zelo striktnim nadzorom, tudi naključnimi zdravstvenimi pregledi na domačem naslovu.
Učinkovitost kitajskih striktnih ukrepov socialnega distanciranja potrjuje tudi študija epidemiološkega modeliranja, ki so jo opravili znanstveniki londonskega Imperial College. Še več, počasno popuščanje ukrepov naj ne bi sprožilo novega vala okužb – vsaj do zdaj ne.
Evropa ni in ne more biti Kitajska, toda …
Zaradi različnih družbenih standardov ni smiselno pričakovati, da bi bilo možno njihove prijeme preslikati v naše okolje. Začne se že pri razvrščanju njihovih državljanov v zeleno, rumeno in rdečo skupino, kar izvajajo v nekaterih delih države. Status se spremeni vsak dan ob polnoči na podlagi algoritmov umetne inteligence, ki (najbrž) upošteva tudi bližino okuženih ali zadrževanje v bolj tveganih območjih.
A ker merila niso transparentna in morda niti niso nujno vedno zdravstvena, to v Evropi ne bi bilo niti dopustno niti izvedljivo. Ali bi v Evropi pristali, da nas na vsakem koraku skenirajo in preverjajo, v kateri skupini smo in katere pravice gibanja imamo glede na to uvrstitev?
Če do 8. aprila ne bodo zaznali nobenega novega primera okužbe z virusom sars-cov-2, bodo takrat sprostili prometu tudi v Wuhanu (na fotografiji), kitajskem velemestu, od koder se je epidemija razširila po vsem svetu.
Staro vprašanje: javni interes ali varovanje zasebnosti
V Evropi ni niti edinstvenega stališča o tem, ali interes javnega zdravja upraviči sledenje lokacije (izoliranega ali okuženega) posameznika prek lokacije njegovega telefona, saj niso redki, ki v nekaterih državah sumijo, da bi ta praksa lahko ostala v veljavi tudi po koncu epidemije.
Toda ostaja dejstvo, da v Evropi, zlasti nekaterih njenih delih, te zavesti prebivalstva o pomenu spoštovanja ukrepov ni na takšni ravni kot na Kitajskem.
Tudi v Sloveniji ne poteka vse idealno glede spoštovanja ukrepov, a je v sredozemskih državah, kjer je kultura druženja (še) intenzivnejša in toplejša, ljudem še težje ohranjati socialno razdaljo.
Nekateri razumejo šele, ko jih udari po denarnici
O tem pričajo tudi številni primeri kršitev samoizolacije in celo karantene, ki v nekaj minutah lahko zaradi posameznikov uničijo vse pozitivne premike, ki jih razumevajoča večina strpno gradi dneve in tedne.
Italijani so zato pred kratkim močno povečali kazni za kršitev izolacije s prvotnih 206 evrov na več tisoč evrov, na Hrvaškem pa so kazni za kršitev samoizolacije progresivne – za prvo kršitev sledi globa v znesku osem tisoč kun (okrog 1.060 evrov), za drugo 12 tisoč kun (slabih 160 evrov), za tretjo pa kar 30 tisoč kun (skoraj štiri tisoč evrov). V številnih državah je kršitev ukrepov samoizolacije, če pride do dokazane okužbe ali smrti, tudi kaznivo dejanje.
Boljše rešitve (še) ni
Da, ukrepi so boleči, ne samo z družbenega in družabnega vidika, a jih potrebujemo, ker boljše rešitve nimamo, če ne želimo popolnega sesutja zdravstvenega sistema, ki bi bilo neizogibno, če bi naenkrat veliko število ljudi potrebovalo intenzivno bolnišnično oskrbo.
Že res, da približno 80 odstotkov preboli covid-19 z blagimi znaki, ki so podobni gripi ali močnejšemu prehladu, a se, kot zdaj sklepamo iz razpoložljivih podatkov, ta virus prenaša lažje in hitreje kot gripa.
To nikakor ni dobra novica za približno petino, ki bo med okužbo potrebovala bolnišnično zdravljenje, ali tistih nekaj odstotkov med njimi, ki bi zaradi zapletenega poteka potrebovali intenzivno obravnavo in priključitev na respiratorje.
Bolnišnice imajo namreč prostorske in tehnične zmogljivosti, neovirana širitev epidemije pa neizogibno prizadene tudi medicinsko osebje, zaradi česar bi bila ranljivost zdravstvenega sistema še večja.
Učinek ukrepov odvisen od doslednega spoštovanja
Nova raziskava univerze v avstralskem Sydneyju ugotavlja, da bi v Avstraliji lahko prevzeli nadzor nad epidemijo v 13 tednih, a le, če 90 odstotkov prebivalstva upošteva ukrepe socialnega distanciranja. Če se delež spoštujočih zmanjša na 80 odstotkov, se po njihovem modelu obdobje za doseganje podobnega učinka podaljša na štiri mesece.
Z nadaljnjim manjšanjem doslednosti postajajo razmere veliko neprijaznejše: pandemije ne bo mogoče nikoli premagati, če ukrepov ne spoštuje vsaj 70 odstotkov prebivalstva, je še pokazal njihov model.
Ko pride do blaženja ali ukinitve ukrepov, jih bo morda v naslednjem letu ali dveh treba ponoviti
A ko nam uspe premagati ta prvi val, nismo še blizu končne zmage, svarijo znanstveniki.
Model, ki so ga ravno tako razvili na londonskem Imperial College, predvideva, da bo v naslednjih 18 mesecih morda treba izvesti več dodatnih ciklov družbenega distanciranja, če bi po sprostitvi zdajšnjih omejitev število okuženih začelo hitro naraščati, preden bi dosegli masovno imuniteto (predvsem s cepivom, ki ga za zdaj še nimamo).
Dejavnikov je veliko
Ni ga junaka, ki bi lahko v tem trenutku povsem zanesljivo predvidel konec takšnih razmer. Preveč je spremenljivk in dejavnikov, ki lahko vplivajo na nadaljnji potek.
Ena od teh je, ali so odločni ukrepi nastali že v začetku ali šele takrat, ko se je virus že razpasel na svojem pohodu. V enih državah še kako dobro vedo, kaj to pomeni, saj so to spoznali na zelo boleč način.
Po zmagi na juriš sledi strateški boj
V tem zgodnjem obdobju ukrepov predvsem kupujemo čas, ki ga nujno potrebujemo za učinkovito organizacijo zdravstvenega sistema in učinkovitih dolgoročnih ukrepov, so poudarili tudi pri Svetovni zdravstveni organizaciji, kjer priznavajo, da ukrepi socialnega distanciranja, čeprav nujno potrebni, sami po sebi še ne bodo dovolj.
Upajmo le, da vse to pomeni tudi čimprejšnjo postopno vrnitev v življenje, kot smo ga (bili) vajeni.
12