Aktivno državljanstvo
Ponedeljek, 21. 7. 2025, 4.00
10 ur, 39 minut
Odprta znanost je pomembnejša, kot si mislimo
Brez odprte znanosti ni družbenega napredka: zakaj je čas za preobrat
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,06
Odprta znanost proti plenilcem znanja: boj za pravičnost v raziskavah
Ali si predstavljate, da sadove vašega dela zakonito pobira nekdo drug? Da rezultate raziskav, ki so večinoma plačane z davkoplačevalskim denarjem in so temelj napredka vseh nas, monopolizirajo zasebne založbe, ki dostop do teh mastno zaračunavajo celo znanstvenikom, ki so do tega odkritja prišli?
Če se zdi še tako neverjetno in nesprejemljivo, je to realnost današnjega znanstvenega okolja. V zelo tekmovalni znanstveni skupnosti se točke in s tem možnost vzpona na akademski karierni lestvici nabirajo predvsem z uspešnimi objavami v znanstvenih revijah, kjer obstaja in je zelo pomembna hierarhija: vplivnejše znanstvene revije imajo večji faktor vpliva (impact factor), dragoceno valuto vsakega predanega znanstvenika, ki želi napredovati.
Založbe so odlično poskrbele zase
Vloga znanstvenih revij je brez dvoma zelo pomembna, a je njihov poslovni model odličen samo zanje, za znanstveno skupnost in družbo v celoti nikakor ne. Obstajata dva razširjena modela, kako delujejo znanstvene revije, a je za raziskovalne ustanove v obeh primerih skupni imenovalec v nezanemarljivih stroških. Naročnine na znanstvene revije so vrtoglave, po objavi znanstvenih prispevkov pa so ti za bralce brez naročnine zaprti za plačilnim zidom.
Druga možnost je, da avtor ali njegova ustanova plačata nezanemarljiv znesek za objavo, s čimer prispevek postane odprt za branje, a v primeru hibridnih revij to založbam prinaša dvojni dobiček.
Prepočasen preboj odprtih platform
Znanstveniki, ki opravljajo strokovno presojo pred objavo ali zavrnitvijo, za svoje delo ne prejmejo plačila ali prejmejo kaj zanemarljivega. Založbe to pojasnjujejo, da bi plačilo za takšno presojo vplivalo na objektivnost presojevalca, kar se zdi malo za lase prevlečena utemeljitev.
Pojavlja se tudi model, v katerem revije ali platforme (npr. Open Research Europe) ne zaračunavajo objav, financirajo pa se prek participacije celotne raziskovalne skupnosti in so neprofitne. Žal se uveljavljajo le počasi in med njimi ni najprestižnejših revij, zato so velikokrat nezanimive za znanstvenike, ki jim takšna objava ne prinese želene odmevnosti.
Znanost ni za prodajo: kako založbe služijo z našim znanjem
Ko javni denar polni zasebne žepe
Znanstvene založbe so zelo pridno sledile napredku tehnologij in so hitro in uspešno vpeljale digitalizacijo v svoje poslovanje. Ta jim je omogočila prehod na digitalne kanale, kar je zmanjšalo dve veliki postavki prejšnjega načina dela: tisk in distribucijo.
Toda tistih prihrankov niso vrnili znanstveni in širši skupnosti, temveč so brez nižanja svojih cen krepko povečale svoje dobičke in se povzpele med najdobičkonosnejše dejavnosti.
Ob tem so postale vedno glasnejše pobude, da bi se morala znanost osvoboditi od primeža komercializacije in postati javno dobro, predvsem zato, ker se večina raziskav financira z javnimi sredstvi, torej denarjem davkoplačevalcev.
Moč odprtosti za znanost v službi vseh nas
Odpravo teh anomalij obljublja odprta znanost, ki temelji na transparentnosti, sodelovanju in deljenju rezultatov znanstvenih raziskav v raziskovalni skupnosti in splošni javnosti. Zavzema se za prosto, brezplačno dostopnost znanstvenih izsledkov vsem brez ovir. Spodbuja tudi preglednost, sodelovanje in ponovljivost raziskav.
Cilj odprte znanosti je olajšati izmenjavo informacij, povečati dostopnost in vpliv znanstvenih spoznanj ter s tem omogočiti hitrejši in učinkovitejši družbeni napredek.
Od skrivanja do deljenja: zakaj je znanost skupno dobro
Začetki odprte znanosti segajo v 17. stoletje. Že takrat so znanstveniki svoja odkritja skrivali, dokler niso prišli do stopnje, ko so jih lahko tržili. Takšno skrivanje je pripeljalo do zmešnjav, ko ni bilo več mogoče trditi, kdo je bil pravzaprav prvi, ki je prišel do nekega odkritja.
Objave znanstvenih izsledkov so zato prevzela znanstvena združenja, prav prva pa je bila leta 1660 ustanovljena britanska Kraljeva združba (The Royal Society). Temu so sledile specializirane znanstvene založbe, ki so s pridrževanjem avtorskih pravic začele pridobivati moč.
Vsak si zasluži pravico do znanja – znanost kot skupno dobro, ne zasebna lastnina
Rojstvo sodobne odprte znanosti
Prvi korak v to smer se je zgodil leta 1991, ko je Paul Ginsparg iz Nacionalnega laboratorija v Los Alamosu ustanovil platformo arXiv za nerecenzirane avtorske rokopise, takrat zgolj s področja fizike, zdaj pa tudi širše.
Velik mejnik pa se je zgodil ob prehodu stoletij, ko so se pojavile prve odprte znanstvene založbe in organizacije: leta 1999 BioMed Central (BMC), leta 2000 založba Public Library of Science (PLOS) s prvo znanstveno revijo PLOS Biology tri leta pozneje, leta 2001 pa organizacija Creative Commons in SPARC Europe kot evropski oddelek mednarodne koalicije (Scholarly Publishing and Academic Resources Coalition) skupaj z LIBER – Ligo evropskih raziskovalnih knjižnic.
Evropski in slovenski pravni temelji pravičnejše znanosti
Evropska komisija se je v odprto znanost neposredno vključila leta 2008 z zagonom pilotnega odprtega dostopa za znanstvene publikacije, nastale v okviru projektov sedmega okvirnega programa za raziskave in inovacije (FP7). S programom Obzorje 2020 iz leta 2014 je ta odprti dostop postal obvezen, leta 2021 pa je postalo obvezno tudi deljenje raziskovalnih podatkov.
Odprta znanost je postala del evropske zakonodaje z direktivo EU 1024/2019 o odprtih podatkih in ponovni uporabi informacij javnega sektorja. Slovenija jo je v svoj pravni red prenesla z zakonom o znanstvenoraziskovalni in inovacijski dejavnosti iz leta 2021, zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o dostopu do informacij javnega značaja iz leta 2022 ter uredbo o izvajanju znanstvenoraziskovalnega dela skladno z načeli odprte znanosti iz leta 2023. Uvedbo teh določil v interne pravne akte slovenskih javnih raziskovalnih organizacij je ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in inovacije podprlo predvsem finančno s projektom SPOZNAJ.
Odprta znanost za zdravo tekmovalnost v znanosti
Prednosti odprte znanosti so številne. V njeni odsotnosti se krepita nezaupanje in tekmovalnost, ki prek posledičnih sebičnih odzivov rušita skupno dobro. Po drugi strani pa dostopnost informacij olajša znanstveno sodelovanje, preprečuje nepotrebna podvajanja in tako tudi na ta način zmanjša stroške in koruptivna tveganja.
Z odprto znanostjo tekmovalnost temelji na transparentnosti in sodelovanju, ne pa na ohranjanju moči in finančne prevlade. Odličen primer je tiskarski stroj, ki je pocenil tisk, a s tem približal knjige vsem prebivalcem in ne samo bogatim plemičem, kar nazorno pokaže tudi prispevek o demokratizaciji družbe.
Odprta znanost podira plačne zidove: znanje za vse, ne le za premožne
Pasti neurejene odprte znanosti
Nenadzorovana odprta znanost pa ima svoje pasti, zato je primerna in spodbudna regulacija zelo pomembna. Obstaja veliko okoliščin, ko je javna objava znanstvenih izsledkov lahko škodljiva, med drugim v primeru obstoja osebnih podatkov, načrtovane patentne prijave, poslovne skrivnosti, tajnih podatkov, ogroženih živalskih in rastlinskih vrst in podobno.
Potrebna je tudi previdnost v primerih raziskav, katerih podatke bi bilo mogoče zlorabiti v zle namene, na primer za izdelavo orožja, kriminalno ali teroristično dejavnost, družbeni nadzor, zatiranje manjšin ali uničevanje okolja.
Ko količina nadvlada kakovost
Tudi nekatere založbe, predvsem tiste, ki se financirajo samo s plačili za objavo znanstvenih člankov, naročnin pa ne pobirajo, so zlorabile načela odprte znanosti in jih usmerila v večanje svojega dobička. Ker lahko dobiček dosegajo samo s čim večjim številom člankov, so znižale kriterije strokovnega pregleda in dopustile objavo celo namišljenih vsebin, s čimer so znanstveno periodiko preplavile z manj kakovostnimi ali celo lažnimi informacijami.
Ko so jim na prste stopili znanstveni detektivi, so bile prisiljene velik del člankov umakniti, nekatere njihove revije pa so celo izgubile faktor vpliva. To je le še en razlog, zakaj je tudi pri odprti znanosti nujno posvečati pozornost kakovosti objav in transparentnosti založniškega postopka.
Kje smo mi in kaj lahko naredimo
Kako odpraviti te stranpoti in tveganja odprte znanosti ter kako je glede tega v Sloveniji? O tem zagotovo lahko veliko povesta velika zagovornika odprte znanosti mag. Miro Pušnik, direktor Centralne tehniške knjižnice Univerze v Ljubljani, in dr. Tea Romih, koordinatorica projekta SPOZNAJ.
Informacijska specialistka za raziskovalne podatke pri Centralni tehniški knjižnici Univerze v Ljubljani dr. Tea Romih je tudi koordinatorica projekta SPOZNAJ, katerega poglavitni namen je finančno vsestranska vpeljava načel odprte znanosti v slovenske javne raziskovalne organizacije v skladu z veljavno slovensko zakonodajo.
"Slovenija je zavezana k izvajanju javnih politik v Evropskem raziskovalnem prostoru," je povedal Pušnik in ob tem opozoril, da pri njihovi operativni implementaciji obstajajo določene pasti, ki pa so bile v znanstveni komunikaciji prisotne tudi že prej. "Vsi se trudimo, da bi te anomalije prepoznali in jih odpravili. Raziskovalci so dolžni upoštevati vsa do zdaj sprejeta etična načela, vendar lahko pri tem tudi zaščitijo svoje interese, saj odprta znanost vključuje širok nabor politik, tudi uveljavljanje izjem, kot je embargo."
"Sprevržene spodbude dajejo prednost količini pred kakovostjo"
"Neetične znanstvene prakse so nesprejemljive, a zavedati se moramo, da posameznike vanje silijo sprevržene spodbude, ki dajejo prednost količini pred kakovostjo," mu je pritrdila koordinatorica projekta SPOZNAJ. Opisuje ga kot finančno spodbudo za vsestransko vpeljavo načel odprte znanosti na slovenske javne raziskovalne organizacije v skladu z veljavno slovensko zakonodajo.
"Projekt SPOZNAJ vključuje izobraževanja za širšo javnost o splošnih temah, povezanih z odprto znanostjo, specialistična usposabljanja za osebe, ki bodo na svojih matičnih institucijah skrbele za raziskovalne podatke, izdelavo priročnikov in spremembe internih pravnih aktov sodelujočih organizacij z namenom doseganja večje transparentnosti, preglednosti, etike in integritete."
"Izkoriščevalske prakse znanstvenih založb so sistemska težava"
Tea Romih zlasti svari pred izkoriščevalskimi praksami znanstvenih založb, tako tradicionalnih kot novejših s polnim zlatim odprtim dostopom: "To je sistemska težava in tudi nasloviti jo je treba sistemsko."
Ob tem še poudarja pomen mednarodnih pobud za odprto založništvo in ohranjanje avtorskih pravic. Vprašali smo jo še, kako in kdaj lahko pričakujemo odpravo anomalij: "Le če nam bo uspelo v središče spet postaviti kakovost, bo vzrok za anomalije resnično odpravljen."
