Sreda, 26. 11. 2025, 18.25
5 minut
Lokomotiva Triglav 123 let po svoji prvi vožnji
Ozkotirna lepotica je gradila Bohinjski predor, a še vedno piha in navdušuje
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0
V letu, ko slavimo 200 let prve javne železnice, so raziskave in poizvedbe odkrile nekdanjo slovensko lokomotivo, ki je oblikovala slovensko železniško dediščino, na njeni novi življenjski poti.
Pisalo se je leto 1825, ko je 27. septembra George Stephenson predstavil nekaj povsem novega: prvo javno železnico med mestoma Stockton in Darlington v Združenem kraljestvu.
Danes so železnice eden od najpomembnejših prometnih sistemov, ki v veliki meri prispevajo obstoj naše civilizacije, njihova omrežja pa (nekje bolj, nekje manj) prepletajo skoraj vse države sveta.
Tudi mi smo kmalu dobili prve tire
Na slovenska tla so železnice prišle manj kot dve desetletji po tem, ko je na tirih zapihala prva (parna) lokomotiva. Avstrija si je z Južno železnico prizadevala povezati glavno mesto Dunaj s svojim največjim morskim pristaniščem Trst. Tako se je železna cesta že pred koncem prve polovice 19. stoletja začela premikati od Gradca prek Maribora, Celja, Zidanega Mosta, Ljubljane, Postojne, Sežane in Nabrežine do Trsta.
V začetku 20. stoletja pa je takratna Avstro-Ogrska izkazala potrebo, da železnico do Trsta spelje tudi iz zahodnega dela cesarstva. Tako je proga od Salzburga do Beljaka nadaljevala svojo pot mimo Jesenic, Bohinjske Bistrice, Mosta na Soči in Sežane ravno tako do Trsta. Med mostom na Soči in Solkanom proga sledi toku reke Soče.
Pomembna obletnica soške proge
Tudi Soška proga letos proslavlja svojo obletnico. Leta 1905 prvega marca je bil v obok 6.327 metrov dolgega in še vedno najdaljšega slovenskega predora – Bohinjskega predora – vgrajen sklepni kamen. Tako se je končal 53 mesecev dolg in zlasti za tiste čase izjemno zahteven gradbeni podvig.
Pri gradnji dolgih predorov sta odvoz odkopne hribine in dovoz vgradnih materialov pomemben izziv. Pri Bohinjskem predoru so to nalogo opravljale štiri lokomotive, po dve z vsake strani, ki so vozile na ozkotirnih progah širine 600 milimetrov (za primerjavo, normalen tir je širok 1.435 milimetrov). Na bohinjski strani predora sta vozili lokomotivi Triglav in Bohinj, na primorski pa Podbrdo in Bača.
Za oznako RIIId 481 je bil prav Triglav
Lokomotivo Triglav so pri Parku vojaške zgodovine v Pivki nedavno odkrili skoraj po naključju.
Ob preučevanju oskrbe in transporta armade na visokogorskem ter kraškem bojišču med prvo svetovno vojno med pripravo stalne razstave Boj v zaledju strelskih jarkov: vojaški transport na soški fronti leta 2022 so prišli do lokomotive tirne širine 600 milimetrov z oznako RIIId 481, za katero se je izkazalo, da je prav nekdanji Triglav.
Med pripravami na stalno razstavo Boj v zaledju strelskih jarkov v Parku vojaške zgodovine Pivka (na sliki del postavitve) so skoraj po naključju na Madžarskem našli lokomotivo, za katero se je izkazalo, da je prav Triglav, ki je gradila še vedno najdaljši predor v Sloveniji – Bohinjski železniški predor.
Lokomotivo Triglav je zgradila tovarna Krauss leta 1902 in nosi tovarniško številko 4713. Tehta 13 ton, ima tri vezane pogonske osi in zmore razviti 75 konjskih moči.
Med četverico lokomotiv graditeljic Bohinjskega predora je bila najmočnejša in zato tudi najpomembnejša. Predvsem je skrbela za prevoz kamnitih kvadrov za oblaganje tunelske cevi iz kamnoloma pri Sv. Janezu v Bohinju v predor.
Tudi na Madžarskem in po temeljiti obnovi lokomotiva Triglav ponosno nosi svoje izvirno ime.
Od vojaka do novega avstrijskega gradbišča
Po opravljeni nalogi na Bohinjskem predoru leta 1906 so jo, tako kot preostale tri, prodali, vendar ni znano, kje je bila do 10. julija 1916. Takrat je postala del cesarsko-kraljeve armade in kot vojaška lokomotiva dobila oznako RIIId 481. Kje se je "bojevala", ne vemo, a vemo, da ni bila na soški fronti.
Po koncu vojne je Triglav prešel v zasebno last in je sodeloval pri še enem železniškem gradbišču, tokrat pri gradnji železniške proge Peggau–Übelbach v Avstriji. Leta 1920 je lokomotiva Triglav prišla na Madžarsko, kjer je skoraj pol stoletja vozila po tamkajšnjih gozdnih železnicah. V začetku šestdesetih let je svoje naloge morala prepustiti dizelskim lokomotivam, ob tem so jo degradirali v vlogo stacionarnega grelnega kotla na eni izmed postaj.
Nov dom v Kemencah
Leta 1972 je Triglav postal last Madžarskega transportnega muzeja, a to ni preprečilo več njegovih selitev. Brez svoje vloge ga je močno načel zob časa, kar se je odražalo v njegovem zelo slabem stanju.
Na njegovo srečo so ga prevzeli zagnani ljubitelji železniške dediščine Madžarskega združenja prijateljev ozkotirnih železnic, saj je bil ravno pravšnji za njihovo ravno 600 milimetrov široko železnico v vasi Kemence blizu slovaško-madžarske meje.
Od začetka decembra 2017 nekajkrat na mesec (najraje po predhodni najavi) vozi turiste po 4,1 kilometra dolgi železniški progi, kjer po temeljiti obnovi ponovno razveseljuje v svojem polnem sijaju.
Čez dve leti se obeta dostojna proslava
Kotel so prilagodili kurjenju na drva iz okoliških gozdov, vodo pa črpa iz bližnjega potoka. Park vojaške zgodovine je s skrbniki Triglava povezal madžarski kulturni ataše z Lisztovega inštituta v Ljubljani g. Levente Csáki.
Posamezna vožnja muzejskega vlaka, ki ga vleče lokomotiva Triglav, sprejme 40 potnikov na nekaj več kot štiri kilometre dolgi poti.
Predstavniki Parka vojaške zgodovine so se madžarskim kolegom zahvalili in jim čestitali za predano skrb za lokomotivo Triglav, oboji pa so se zavezali, da bodo čez dve leti skupaj dostojno proslavili 125-letnico te prav posebne lokomotive.
