Sobota, 15. 4. 2023, 22.25
1 leto
Gostujoče pero: veleposlanik v pokoju Božo Cerar
Za konec vojne v Ukrajini bodo potrebne varnostne garancije
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
7,48
90
Božo Cerar je pravnik in nekdanji diplomat. Med drugim je bil slovenski veleposlanik v ZDA.
Med preteklimi velikonočnimi prazniki so nam misli med drugim še posebej uhajale tudi k vojni v Ukrajini ali bolje njenemu koncu. Vojni običajno sledi mirovna pogodba. Kot na žalost kaže, smo še daleč od tega. Je pa jasno, da bodo za to, da mirovna pogodba ne bi ostala le mrtva črka na papirju, potrebne močne varnostne garancije.
Mirovna pogodba pomeni sporazum dveh ali več strani, vpletenih v vojno, o njenem formalnem koncu. Treba jo je razlikovati od premirja, ki se nanaša le na končanje sovražnosti, ne ureja pa preostalih vprašanj. Ta lahko zajamemo z vzpostavitvijo razmer in razvitjem varnostnega mehanizma, ki naj bi preprečili ponovitev agresije oziroma zagotovili trajnejši mir.
Kot na žalost kaže, še nismo blizu ustavitve sovražnosti v Ukrajini, še veliko dlje pa smo od začetka mirovnih pogovorov. Čas bo pokazal, ali se bo ruska invazija končala z njimi in z mirovno pogodbo ali pa bomo priča le premirju, začasnemu ali daljšemu, in s tem negotovemu stanju ne vojne ne miru, kakršno je na primer na Korejskem polotoku.
V 2. členu Ustanovne listine OZN je med drugim zapisano, da se članice v mednarodnih odnosih vzdržujejo groženj s silo ali uporabe sile zoper ozemeljsko celovitost ali politično neodvisnost katerekoli države.
Trdne varnostne garancije
Pri razmislekih o mirovni pogodbi je v ospredju vprašanje varnostnih garancij, ki naj bi bile še trdnejše in zanesljivejše od varnostnih zagotovil. V primeru Ukrajine bodo tovrstne garancije pomembne zlasti s strani tretjih – kako bodo poskrbeli za spoštovanje dogovorjenega in zavarovali stranki pogodbe. Ne gre toliko za politično kot za trdnejšo pravno zavezo.
S tem se odpravlja nezaupanje, strah strank mirovne pogodbe in pripomore k stabilnosti ter preprečuje vrnitev k sovražnostim. Izkušnje iz preteklosti nas namreč učijo, da samo formalen dogovor – se pravi mednarodnopravno zavezujoča pogodba neposredno prizadetih, pa naj bo zapisana še na tako lepem papirju – ni dovolj.
Predstave držav, predvsem tistih močnejših, o mednarodnem pravu, o mednarodnopravnih obvezah so marsikdaj dokaj specifične ali kratkega daha. Potrebnega je torej nekaj dodatnega, kar naj bi stranki mirovne pogodbe dodatno navajalo k spoštovanju dogovorjenega in ju odvračalo od ponovnega zatekanja k sili oziroma agresiji.
V skupni izjavi sta se ruski predsednik Putin in njegov kitajski kolega Ši Džinping v Moskvi marca letos dotaknila tudi "ukrajinske zadeve". Pri tem sta zapisala, da obe strani verjameta, da je treba spoštovati načela Ustanovne listine Organizacije združenih narodov (OZN) in mednarodno pravo. Spomnimo: v 2. členu Ustanovne listine OZN je med drugim zapisano, da se članice v mednarodnih odnosih vzdržujejo groženj s silo ali uporabe sile zoper ozemeljsko celovitost ali politično neodvisnost katerekoli države.
Določbe Ustanovne listine OZN so vsekakor del mednarodnega prava. K njihovemu oblikovanju je pomembno pripomogla tudi Sovjetska zveza, ki jo je nasledila Rusija. Bralcu prepuščam sodbo o skladnosti ruske invazije na sosednjo Ukrajino z omenjenimi določbami temeljne listine OZN in ne nazadnje tudi z omenjeno izjavo dveh predsednikov. Kot bizarno zanimivost velja omeniti, da je bila Rusija leta 2021 med ustanovitelji tako imenovane skupine prijateljev pri obrambi Ustanovne listine OZN.
Če že Rusija po svojem prepričanju nima težav z mednarodnim pravom, pa ima mednarodno pravo vsekakor velike težave z Rusijo.
Rusko sistematično kršenje mednarodnopravnih zavez
Seznam primerov specifičnega ruskega pojmovanja mednarodnega prava in danih mednarodnih zavez in izjav je dolg. Če ostanemo zgolj pri zadnjih mesecih in letih: Rusija je februarja letos zamrznila sodelovanje pri Sporazumu o omejevanju strateške jedrske oborožitve (novi START), čeprav pogodba, veljavna do leta 2025, kakšne zamrznitve ne predvideva.
V omenjeni skupni izjavi Putin-Ši sta državnika tudi pozvala vse jedrske sile, da ne nameščajo jedrskega orožja zunaj lastnih meja. Le tri dni zatem je ruski predsednik najavil razmestitev ruskega taktičnega jedrskega orožja v Belorusiji.
Znani sta izjavi Putina iz leta 2021 najprej z ameriškim predsednikom Bidnom in potem še kitajskim predsednikom Šijem, da v jedrski vojni ni mogoče zmagati, niti se ta ne sme nikoli zgoditi. Kar pa ga ni oviralo pri tem, da Ukrajini in zahodnim državam med invazijo na sosednjo državo ne bi večkrat zagrozil prav z uporabo jedrskega orožja in s tem spet kršil Ustanovno listino OZN.
Ignorira tudi ukaz Meddržavnega sodišča (sodnega organa OZN) pred meseci, naj ustavi vojno in preneha vojaške aktivnosti zoper sosednjo državo.
Pri odnosu Rusije do sosednje Ukrajine velja omeniti še nespoštovanje Memoranduma iz Budimpešte iz leta 1994. Tu je Rusija (skupaj z ZDA in Veliko Britanijo) dala Ukrajini zagotovila, da bo v zameno za njeno odpoved jedrskemu orožju spoštovala njeno suverenost in ozemeljsko celovitost.
Tu je še pogodba o meji med Ukrajino in Rusijo iz leta 2003, ki jo je podpisal sam Vladimir Putin. Ruska stran jo je spoštovala le deset let, potem pa so prevladale imperialne ambicije ruskega predsednika.
Če že Rusija po svojem prepričanju nima težav z mednarodnim pravom, pa ima mednarodno pravo vsekakor velike težave z Rusijo.
Kot na žalost kaže, še nismo blizu ustavitve sovražnosti v Ukrajini.
Kakšne naj bi bile varnostne garancije?
Ob vsem povedanem so pričakovanja ukrajinske strani, da je ob sklenitvi mirovne pogodbe deležna ustreznih varnostnih garancij, več kot upravičena. Še posebej glede na morebitna njena žrtvovanja in omejevanja, ki bi jih ta vsebovala.
Najpogosteje se varnostne garancije dajo s sklenitvijo mednarodne večstranske pogodbe med garanti in prejemnico garancij. Lahko so del mirovne pogodbe. Običajno mirovna pogajanja in pogajanja o garancijah potekajo istočasno. Tudi pri tem velja, da dogovor o garancijah ne bi smel biti le mrtva črka na papirju, ki ga je mogoče hitro pozabiti. Kot je na svoji koži v primeru omenjenega budimpeškega memoranduma in votlih zagotovil Ukrajina že izkusila.
Resnici na ljubo so ZDA in Velika Britanija Ukrajini priskočile na pomoč, vendar ne z oboroženimi silami. Zaradi vsaj delnega spoštovanja danih zavez sta bili z ruske strani deležni očitkov o podpihovanju spopadov in nadaljevanja vojne. Enako velja za druge države, ki so v takšni ali drugačni obliki priskočile na pomoč napadeni državi. Ta ima sicer tudi po določilih Ustanovne listine OZN (51. člen) vso pravico, da se brani sama ali s pomočjo drugih.
V primeru rusko-ukrajinske mirovne pogodbe so tako potrebne – pravzaprav nujne – zanesljive in učinkovite varnostne garancije, ki bodo zadovoljile Ukrajino in odvrnile Rusijo. In to v obliki jasnih mednarodnopravnih varnostnih garancij, ki bi poleg niza konkretnih določil politične, diplomatske, ekonomske in finančne narave morale vsebovati tudi vojaško komponento. Se pravi, da bi garanti v primeru potrebe tudi z vojaškim angažiranjem poskrbeli za spoštovanje dogovorjenega.
Tovrstne zaveze bi lahko bile dodatno okrepljene s potrditvijo z resolucijo Varnostnega sveta OZN v okviru njenega VII. poglavja, ki govori o ukrepih za zagotavljanje mednarodnega miru in varnosti. Vse skupaj naj bi pomenilo močno in kredibilno odvračanje. V primeru države, ki je oborožena z jedrskim orožjem in stalna članica Varnostnega sveta OZN, vse prej kot lahka stvar.
V skupni izjavi sta se ruski predsednik Putin in njegov kitajski kolega Xi Jinping v Moskvi marca letos dotaknila tudi "ukrajinske zadeve".
Kdo bo garant miru?
Zastavlja se vprašanje, ali je tovrstni mehanizem mogoče najti oziroma oblikovati v okviru obstoječih mednarodnih varnostnih organizacij. Enako, ali je lahko učinkovit brez namestitve mednarodnih vojaških sil na ozemlju Ukrajine. Zveza Nato odpade, ker je Rusija ne bo sprejela. Kot ne sprejema ukrajinskega članstva v njem. Tega ne sprejemajo niti nekatere članice zavezništva. To bi bilo seveda še največja varnostna garancija.
Članstvo Ukrajine v Evropski uniji je še daleč in vprašanje je tudi, ali so določbe člena 42.7 pogodbe EU, ki se nanašajo na medsebojno pomoč v primeru agresije na članico, zadostna zagotovila.
Tudi mehanizmi v okviru Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (Ovse) imajo omejen domet. Glede OZN in sil pod njenim okriljem se postavlja vprašanje izvedljivosti in učinkovitosti, ker Rusija v okviru Varnostnega sveta OZN uživa veto. Tu je še model Izraela oziroma tesnega obrambnega sodelovanja z ZDA brez formalnega obrambnega sporazuma.
Bo torej treba osnovati nov mehanizem, novo organizacijo, kjer bodo prisotne oborožene sile tako evropskih kot azijskih držav? Bodo morale biti pri tem nujno vključene sile ZDA in Kitajske? Bo vsa operacija pod poveljstvom indijskega častnika in tako dalje?
Vprašanj je vsekakor veliko in odgovorov za zdaj malo. Jasno je le, da stvari niso preproste in da obstaja velik vprašaj, ali bi tovrstne pravne zaveze sprejele države garanti oziroma potrdili njihovi parlamenti.
Ostane še tako imenovana strategija ježa, se pravi, da zaveznice poskrbijo za tako močno oborožitev Ukrajine, da se je ta sposobna braniti sama.
Če že Rusija po svojem prepričanju nima težav z mednarodnim pravom, pa ima mednarodno pravo vsekakor velike težave z Rusijo.
Varnostne garancije lahko pripomorejo k lajšanju varnostnih skrbi vpletenih, k lajšanju poti k mirovni pogodbi in trajnemu miru, ne pomenijo pa čarobne palice oziroma absolutnega zagotovila miru. Ta je v konkretnem primeru daleč v najbolj odvisen predvsem od Rusije in njenega voditelja. Se pravi, ali bo ta opustil svoje imperialne ambicije in se odločil, da z evropskimi sosedami živi v sožitju, ne pa da jim grozi in jih napada.
90