Marjan Šarec: Putin odkriva spomenike Stalinu in uporablja enake taktike kot Hitler

Minister Šarec je v intervjuju za Siol.net spregovoril tudi o novem, velikem investicijskem ciklu v Slovenski vojski, o tem, da obrambni sektor toliko denarja, kot se mu obeta, še ni imel, odpovedi boxerjev, hekerskih napadih na ministrstvo za obrambo, delovanju premierja Roberta Goloba in komentarjih, da naj bi njegov državni sekretar Damir Črnčec domnevno vplival na delo novega notranjega ministra Boštjana Poklukarja, pri čemer je med drugim dejal: 

"To so že stari komentarji. To poslušam že, odkar je javno znano, da sodelujeva. Pač, to so … ne vem, kako bi temu rekel, da ne bi koga užalil, zato mogoče ne bom rekel nič. Dejstvo je, da gospod Črnčec ve, kje je njegovo mesto. Ve, kakšne so njegove naloge, tako kot vem tudi jaz in tako kot bo gotovo vedel tudi gospod Poklukar."

Gospod minister, 24. februarja bomo obeležili prvo obletnico začetka ruske agresije na Ukrajino. Novembra ste tudi sami obiskali Kijev. Kako vidite celotno vojno in v katero smer menite, da se bo razvijala?

Po spodletelem "blitzkriegu", če uporabim ta izraz, se je vojna spremenila v dolgotrajno izčrpavanje. Zagotovo je še ne bo hitro konec, vsaj tako kažejo trenutne razmere, saj naj bi se pripravljala nova ruska ofenziva. Evropa in celoten zahodni svet lahko največ naredita s tem, da smo enotni, pomagamo Ukrajini, ki je od te pomoči zelo odvisna. Enotnost je ključnega pomena. Rusija jo je v preteklosti že želela razbiti. To ji ni uspelo.

Slovenija še naprej pomaga Ukrajini, tako humanitarno in vojaško kot tudi pri infrastrukturi. Vsi bomo morali še naprej sodelovati pri tem in držati skupaj.

"Mi smo v dvajsetem stoletju dvakrat ubranili svoje ozemlje in pregnali okupatorja." Foto: Ana Kovač

Posledice vojne v Ukrajini, predvsem v obliki draginje, občutimo tudi v Sloveniji. Imate morda kakšne ocene, kaj bi lahko nadaljevanje vojne, še posebej, če bo ta, kot ste dejali, dolgotrajna, pomenilo za Slovenijo tudi z varnostnega vidika?

Za zdaj je ocena ogroženosti Slovenije nizka. Mi predvsem čutimo posledice v obliki inflacije, draginje in energetskih težav, kot ste to navedli. To se bo seveda še nekaj časa nadaljevalo. Tukaj ne gre samo za Slovenijo, gre za celotno Evropo. Znano je, da zmanjšujemo odvisnost od ruskega plina. Seveda so bile cene v začetku te krize tudi posledica raznoraznih špekulacij. Tudi to je treba povedati.

Ta hip je torej ocena ogroženosti nizka, a zagotovo moramo biti kot država vedno pozorni, tudi na kibernetske napade. Ministrstvo za obrambo, ki ga vodim, je dnevno tarča kibernetskih napadov. Našo varnost kot varnost države je treba na tem področju še izboljšati. Zagotovo.

Znan je tudi kibernetski napad na upravo za zaščito in reševanje, katerega posledice se še vedno odpravljajo, ker pač uprava ni bila povezana v isti sistem s celotnim ministrstvom. Kar se pa tiče ministrstva, te napade za zdaj uspešno odbijamo. Moramo pa se vsi zavedati, da se je položaj v zadnjem času precej spremenil, in Slovenija ni neka oaza.

Tudi to seveda ni res, kar govorijo nekateri, da bi, če bi Slovenija bila nevtralna, če ne bi nič sodelovala in ne bi bila nikjer, živeli v miru in kot na nekem otoku. Prvič, nevtralnost nekaj stane. Drugič pa, nevtralnost ni nekaj, kar razglasiš sam, ampak jo morajo tudi drugi priznati. Švica ima tradicijo nevtralnosti že dolga stoletja. Avstrijska nevtralnost izvira iz leta 1955, iz državne pogodbe.

Slovenija je v okviru Nata vsekakor bolj vpeta v to kolektivno obrambo in lahko tudi žanje sadove te vpetosti. Kot država se moramo po eni strani seveda pripraviti, da delujemo v okviru kolektivne obrambe, po drugi strani pa, da branimo svoj teren. Ne nazadnje smo mi v dvajsetem stoletju dvakrat ubranili svoje ozemlje in pregnali okupatorja s teritorialnim načinom bojevanja, se pravi z lahkimi mobilnimi enotami. To komponento obrambe moramo vzpostaviti in imeti pred očmi.

Ni razloga, da bi delali paniko, je pa ta vojna v Ukrajini tako blizu nas, da so zdaj vendarle nekateri začeli razmišljati, da mir ni samoumeven, da ga lahko hitro kaj poruši in da se žal človeštvo tudi ni kaj veliko naučilo iz svoje zgodovine. Če si nepripravljen na kakršnekoli konflikte, potem potegneš kratko, zato moramo krepiti zavedanje, da mir ni samoumeven, da ni za vedno podarjen, in izpolnjevati tako svoje zaveze do Nata kot tudi zaveze do državljank in državljanov.

Varnost je osnovna dobrina. Lahko imaš lepo hišo in ne vem kaj še vse, a če imaš vrata odklenjena, bo nekdo prišel noter in ti to vse pobral, potem pa ne boš imel več nič.

Novice Slovenski obrambni sistem pred največjim naložbenim ciklom

Ali je bila v teh kibernetskih napadih, ki ste jih omenili, povzročena kakšna večja škoda? Je šlo za ruske hekerje?

Neke škode ni bilo, saj ministrstvo dnevno odbija te napade. Škoda je bila pa takrat narejena na upravi za zaščito in reševanje. Številka 112 je k sreči takrat vseeno delovala, kar je v končni fazi najbolj pomembno. Pri preostalih zadevah pa smo dolgo odpravljali posledice in vseh še vedno nismo. Naredili smo tudi notranjo revizijo, ki je pokazala kar slabo stanje, zato smo tudi zamenjali vodstvo. Novo vodstvo ima nalogo, da te stvari odpravi, da postane uprava bolj odporna na te zadeve. Skratka, da tudi informacijska služba izpolni tisto, za kar je zadolžena.

Informacijskovarnostni dogodki, ki jih beležimo, prihajajo iz različnih IP-naslovov. Njihovega izvora v tem trenutku ne moremo potrditi.

Ali drži, da je bila napadena tudi obveščevalna služba ministrstva za obrambo in da naj bi hekerji prišli tudi do zaupnih podatkov zveze Nato?

Ne, to ne drži. Napadeni smo sicer bili večkrat, saj smo vsi skupaj, kot sem rekel, dnevno tarča napadov. Podobno je pri človeškem telesu, kjer je pomembno, da imamo močan imunski sistem, saj nas virusi vsak dan napadajo. To je ključno, ker zboliš takrat, ko imunski sistem podleže. Zdravje imunskega sistema, ne samo ministrstva za obrambo, ampak celotne države, je treba vzdrževati in vanj precej vlagati. Kibernetska obramba je ena najpomembnejših. Imamo kritično infrastrukturo, imamo jedrsko elektrarno Krško, imamo še druge pomembne institucije, zato denar, ki ga damo v kibernetsko obrambo, ni nikoli stran vržen.

V Sloveniji so aktivni tudi ruski vohuni, kar se je izkazalo v zadnjem obdobju. Kaj vi kot minister veste o teh ruskih dejavnostih v Sloveniji in kako razširjene so?

No, to ni nič novega, ker vse države pač imajo svoje obveščevalne službe. Vse države izvajajo svoje aktivnosti. Slovenija je zanimiva zaradi svojega geostrateškega položaja, glede na to, da smo na križišču koridorjev.

Seveda sem bil obveščen o dogajanju, o katerem se je kasneje pisalo v medijih. O tem, ali je to dobro, da to piše v medijih, imam svoje mnenje, a dejstvo je, da to ni nič novega, in zagotovo je treba biti pozoren na vse te pojave. Naj bo tistim, ki vidijo nek idealen svet, to tudi znamenje, da idealnega sveta ni in da tudi Slovenijo seveda vsak dan napadajo s take ali drugačne strani.

Kaj bi pomenilo za Zahod, če bi Rusija v Ukrajini zmagala?

To bi pomenilo, da se verjetno tam ne bi ustavili. Nekdo, ki je na pohodu, ki ima neke težnje, da revidira zgodovino, se verjetno tam ne bi ustavil. Če potegnemo vzporednice s Slovenijo leta 1991 − takrat še nismo bili mednarodno priznana država, Ukrajina pa je mednarodno priznana država. Po razpadu Sovjetske zveze je takoj postala neodvisna država. Je članica vseh integracij in to je napad na popolnoma mednarodno priznano, suvereno državo.

Zagotovo nimajo prav tisti, ki govorijo, da naj ne pomagamo Ukrajini. Ko smo se mi osamosvajali, je bil embargo na uvoz orožja. Spomnite se, kako so v smetarskih tovornjakih tajno vozili orožje. Kaj bi bilo, če bi mi imeli tako podporo mednarodne javnosti? A je nismo imeli. Takrat smo bili precej sami. Potem šele, ko je Zahod videl, da res ne bo nič več z Jugoslavijo, nas je priznal.

Tukaj pa je država že mednarodno priznana, in zato ne razumem tistih, ki pravijo, da je treba kar pustiti zadeve takšne, kot so. Z Rusijo smo mi v preteklosti vedno imeli dobre odnose, tudi gospodarsko smo sodelovali, ampak nekje so meje. Če nekdo napade drugo državo, se zadeve bistveno spremenijo. Napadalec mora vedno nositi odgovornost za začetek vojne.

Je Vladimir Putin fašist?

Zagotovo je Vladimir Putin s to mejo, ki jo je presegel, ko je napadel civilno prebivalstvo, odgovoren tudi po mednarodnem pravu. Takšno je moje mnenje, in zanimivo je, da zdaj celo spet odkriva spomenike Stalinu in pravzaprav uporablja enake taktike, kot jih je uporabljala Nemčija pod Adolfom Hitlerjem, ko je napadla Sovjetsko zvezo. Zagotovo je s tem napadom za dolgo, dolgo časa omadeževal ugled države.

Treba pa je povedati, da to ni vojna ruskega naroda proti ukrajinskemu narodu, ampak je to izključno Putinova vojna. Putin uporablja vse klasične metode zavojevalcev s težnjo po okupaciji nekega ozemlja. To bo v prihodnje zagotovo veliko breme za Rusijo, ko bodo verjetno sledile ocene vojne škode, reparacije in podobno.

Najpomembnejše pa je to, da človeških življenj ne bo nihče povrnil. Niti ruskih. Ogromno ruskih vojakov je padlo. Tukaj gre za generacije, ki bodo izgubljene. Oba naroda sta zaradi teženj enega človeka, ki se ne zna ustaviti, zelo prizadeta.

"Delamo tudi analizo razlogov za odhode iz SV. Denar ni glavni problem, kot bi si kdo mislil. Sploh ne. Tukaj gre tudi za odnose." Foto: Ana Kovač

Rusi so močno aktivni tudi na Zahodnem Balkanu. Vi ste že večkrat izrazili skrb za stabilnost tega območja in napovedali povečanje števila slovenskih vojakov, predvsem v Bosni in Hercegovini ter na Kosovu. Zanima me, ali že veste točno kdaj, kam in koliko vojakov bomo poslali?

Slovenija ima interese na Zahodnem Balkanu, kjer si prizadevamo za ohranjanje miru in stabilnosti. Gre za Bosno in Hercegovino, kjer so zadeve nerešene. Vemo, koliko časa ni bilo vlade in da niso zadeve funkcionirale iz takih in drugačnih razlogov.

Tudi v Črni gori je povečana nestabilnost. Severna Makedonija, ki je izpolnila praktično vse zahteve Zahoda, pri čemer je tudi Bolgarija dodala svoje pogoje, je zgodba zase. Dobro je, da sta Črna gora in Severna Makedonija članici Nata, ni pa to dovolj. Mislim, da je najboljše zdravilo za Zahodni Balkan, da te države čim prej integriramo v EU, kajti tam, kjer ni Unije oziroma kjer ne bo kazala teženj po pridruževanju, bo seveda prišel nekdo drug. Rusija, Kitajska … Vse zanima takšna ali drugačna aktivnost. Tudi zato je Slovenija prisotna na misijah na Zahodnem Balkanu.

Slovenija je na splošno prisotna na enajstih misijah, tudi v Latviji in na Slovaškem. Slednji sta prvi misiji znotraj EU in imata odvračalno držo proti zunanjemu nasprotniku. Na Kosovu in v BiH pa smo prisotni že od vsega začetka. Tudi jezikovne težave so tam manjše. Tudi to je pomembno, da smo Slovenci dobro sprejeti, da nas spoštujejo in cenijo. Škoda bi bilo, da slovenski vojaki tam ne bi odigrali svoje vloge, če jo lahko.

Novice Slovenska vojska se je na Kosovu izkazala z izjemno potezo #foto

Lahko konkretno poveste, za koliko bi povečali število vojakov na Zahodnem Balkanu?

O konkretnih številkah še ne morem govoriti. To je vse stvar razpoložljivosti in vseh drugih dejavnikov. Ampak bistveno je, da smo tam prisotni in da bomo opravljali svojo nalogo.

V predlogu resolucije o razvoju Slovenske vojske (SV) do leta 2040 predlagate, da se vojaški proračun v letu 2023 dvigne na 1,35 odstotka BDP in do leta 2030 zraste na dva odstotka BDP. Poleg drugega orožja in opreme med drugim napovedujete tudi nakup dodatnih letal in splošno krepitev zračnih sil. Kaj iz strategije bo glede dobav opreme in orožja najprej uresničeno?

Najprej je prav gotovo treba izpolniti zavezo zvezi Nato, ki je ne izpolnjujemo že 15 let. Tako dolgo namreč že čakamo na srednjo bataljonsko bojno skupino in izvidniški bataljon. To so naše zaveze in jih moramo izpeljati. Bataljonska bojna skupina seveda ne vsebuje samo oklepnikov, ampak tudi podporna vozila in opremo. Del tega smo že prejeli v obliki štiridesetih transportnih vozil 8 x 8. Te smo dobili na račun krožne menjave z Nemčijo v zameno za naše tanke, ki smo jih poslali v Ukrajino. To so nova vozila, neposredno s proizvodne linije. Kupili smo tudi dodatna vozila 4 x 4 oshkosh, katerih dobava še sledi.

Se pravi, da že vzpostavljamo srednjo bataljonsko bojno skupino. Najbolj pa je pomembno, da bomo imeli dovolj vojakov, ki bodo upravljali ta vozila. Vprašanje, ki se mi zastavlja vedno, ko pripeljemo novo opremo, je, kdo bo to vozil. To je ključno, saj vemo, da kadrovski problem obstaja.

In to ni problem samo v Sloveniji. Tudi v drugih državah je povprečna starost ravno tako visoka kot pri nas. Fantje so izkušeni, a za osnovnega vojaka potrebuješ mladega človeka. Zato je naša glavna skrb, kako ustaviti trend upadanja števila pripadnikov SV in kako pridobiti čim več novega kadra.

Delamo tudi analizo razlogov za odhode iz SV. Denar ni glavni problem, kot bi si kdo mislil. Sploh ne. Tukaj gre tudi za odnose, kot je lepo izpostavila tudi doktorica Jelena Juvan na javnem posvetu o predlogu nove resolucije o splošnem dolgoročnem razvoju in opremljanju SV do leta 2040. Z njo se strinjam, da je treba ugotoviti, zakaj kader odhaja.

Na področju pridobivanja kadrov imamo letne tabore, za katere sem ob prihodu na ministrstvo mislil, da ni zanimanja, potem so mi pa povedali, da ga je ogromno. Ko sem vprašal, zakaj je potem omejitev na sto udeležencev, so dejali, da so takšne kapacitete. To ni dopustno. Podobno kot bi srednja šola, ki je deficitarna, potem še omejila vpis. To ne gre. In zdaj smo povečali kapaciteto taborov na več kot dvesto udeležencev.

Uvedli smo tudi spremembe pri zdravniških pregledih. Ti se ne bodo več izvajali centralno, ampak jih bodo izvajali zdravstveni domovi. Nesmiselno je tudi, da zavrneš nekoga, ki ima malenkost dioptrije. Danes niso več časi, da se to ne bi dalo reševati na tak ali drugačen način. Poleg tega ljudje predolgo čakajo na ta zdravniški pregled, hkrati pa od dneva, ko je nekdo sprejet v vojsko, do dejanske zaposlitve prav tako mine preveč časa. Tudi zaposlitev vojakov naj bi bila čim bližje domačemu kraju, ne pa da se potem vozijo daleč na delo.

Skratka, veliko je teh mikro problemov, ki so rešljivi bolj ali manj znotraj vojske. To niti ni stvar politike. Ta je zdaj zraven pri predlogu zakona o službi v SV, ki zajema, da se lahko tisti, ki imajo dokončano samo osnovno šolo, lahko zaposlijo kot vojaki, potem bodo pa morali po petih letih končati srednjo šolo. To seveda ne bo čudežna rešitev, samo en kamenček v mozaiku možnih oziroma manjših popravkov, da bi mogoče pridobili kakšnega pripadnika več. Veliko oliv je treba stisniti za liter olivnega olja in podobno je tukaj. Seveda je to trdo, mukotrpno delo.

Ni pa seveda vse tako slabo. Treba je tudi povedati, da smo po desetih letih investicijske suše zagnali nov cikel investicij. Denarja bo dovolj. Za obrambo bomo kmalu namenili 1,5 odstotka BDP. Toliko denarja obrambni sistem še ni imel. Glavna naloga bo smotrno porabiti ta sredstva in vojsko opremiti tako, da se bo čutil učinek.

Če bodo sredstva, če bo oprema, potem bo tudi zanimanje večje. Sejem Informativa je pokazal, da je že zdaj veliko zanimanja za vojaški poklic. Mi pa moramo zdaj narediti svojo domačo nalogo, da te ljudi pridobimo bodisi v stalno sestavo bodisi v pogodbeno rezervo. Za bataljonsko bojno skupino pač potrebuješ ljudi.

"Kar se Levice tiče, imam z njimi kar nekaj izkušenj. Na splošno niso naklonjeni nakupu vojaške opreme. Njihovo stališče je že dolgo znano. Dejstvo pa je, da zaradi mnenja ene stranke ne moremo kar vsega prepustiti neki stihiji in se delati, da ničesar ne potrebujemo." Foto: Ana Kovač

Kaj na vse to pravi premier Robert Golob? Vas pri vseh teh idejah glede privabljanja kadrov, oboroževanja in dodatnih sredstev za vojsko podpira?

Seveda, ker brez podpore zagotovo ne moreš ničesar storiti. Oba s predsednikom vlade sva zavezana k skrbi za državljanke in državljane, da se počutijo varne.

Predsednik vlade seveda vsa ta prizadevanja podpira. Razume varnostni položaj in zato tukaj ni nobenih težav.

Novice Boxerji: država že plačala tri milijone evrov, a grozi nam še višji račun

Kaj pa koalicijski partnerji SD in Levica? Resolucija mora namreč biti potrjena v državnem zboru. Pričakujete tukaj kakršnekoli težave?

Vlada je koalicijska. Gibanje Svoboda ni samo v vladi. Treba bo doseči konsenz.

Kar se Levice tiče, imam z njimi kar nekaj izkušenj. Na splošno niso naklonjeni nakupu vojaške opreme. Njihovo stališče je že dolgo znano. Dejstvo pa je, da zaradi mnenja ene stranke ne moremo kar vsega prepustiti neki stihiji in se delati, da ničesar ne potrebujemo. Pričakujem, da bo konsenz, da bomo lahko to resolucijo, ki je izjemno pomemben dokument, spravili skozi proceduro v državnem zboru.

Na podlagi te resolucije bomo lahko opremljali SV, ne samo za osnovno, bojno delovanje, ampak tudi za t. i. dvojno uporabo, kar se je kot koristno pokazalo tudi med požari na Krasu. Če tam ne bi imeli helikopterjev in če ne bi imeli združenih usmerjevalcev ognja, ki so koordinirali vsa ta plovila v zraku, bi lahko bila zadeva precej drugačna. Tam smo imeli tudi vojaško logistiko, saniteto, skratka, vse segmente SV.

Če hočemo s tem nadaljevati, to resolucijo potrebujemo, ker je v njej zapisano tudi to. Pričakujem, da bomo zadevo partnersko rešili in da bomo vsi spoznali pomembnost resolucije.

"Predvsem je razlika v tem, da ima Levica zdaj tri resorje. Vidi se precejšnja sprememba med tem, kako je, ko si za nekaj odgovoren, in kako, ko zgolj sediš v parlamentu in vse kritiziraš." Foto: Ana Kovač

Golobova vlada je lani napovedala preklic nakupa oklepnikov boxer, ki jih je vlada Janeza Janše naročila prek Organizacije za sodelovanje pri skupnem oboroževanju (OCCAR). Ministrstvo za obrambo je vlada ob tem zadolžila, da do konca leta najde alternativno rešitev. Zdaj smo februarja. Kakšna je torej alternativna rešitev?

Postopek še teče. Izvedli smo raziskavo trga in zbiranje informativnih ponudb. Ponudbe smo pridobili neposredno, in sicer so nam jih posredovali obrambni resorji držav članic EU in Nato. V relativno kratkem času bomo videli, katera ponudba je dejansko najbolj ugodna in kateri izvajalec bo na koncu izbran. Nakup bo izveden po principu vlada vladi, s čimer se izognemo posrednikom. Spomnimo se Patrie, kjer je bilo posrednik podjetje Rotis, in je prišlo do znane zgodbe. Tudi pri nekaterih drugih poslih so vedno posredniki. Tu tega ne bo. Prvič, da se preprečijo korupcijska tveganja, drugič pa, da se kupijo najbolj primerna vozila, ki bodo izpolnjevala vse zahteve naročnika.

Ali drži, da so ameriški osemkolesniki piranha podjetja General Dynamics nekako najbolj v igri?

Bomo videli, ko bomo dali skupaj vse parametre, katero vozilo je cenovno najbolj primerno in izpolnjuje tudi varnostne in druge pomembne tehnične zahteve. Držati se moramo standardov, ki so predpisani, saj bo vozilo imelo človeško posadko. Varnost je pomemben segment.

Če bi želeli izbrati točno določeno vozilo, potem ne bi zbrali toliko ponudb, kot smo jih. Prejšnja vlada ni zbirala ponudb in je šla neposredno v nakup boxerjev, zato imamo zdaj težave. OCCAR je za Slovenijo dokaj neugoden, ker nismo veliki proizvajalci orožja. Eskalacijske klavzule, razvojni stroški in tako naprej za nas niso ravno najboljša zadeva, zato želimo po načelu vlada vladi kupiti preizkušeno vozilo, ki deluje. To je to. Tako kot recimo nakup oshkoshev. Ne želimo prototipov ali česa podobnega.

Kdaj bodo pravno-formalno zaključeni postopki odpovedi boxerjev?

Vsa potrebna zaprosila oziroma postopke za izstop iz OCCAR smo že poslali. Zdaj čakamo na dogovor z OCCAR, ki ga sestavlja več držav. Ko bo to dogovorjeno, bo postopek zaključen. Do takrat pa moramo počakati.

Nekaj besed nameniva še notranjepolitičnim temam. Premier Robert Golob je za notranjega ministra predlagal Boštjana Poklukarja, ki je bil v vaši vladi že minister in ga dobro poznate. Ste zadovoljni s tem, da bo znova prevzel ta položaj?

No, s čim sem jaz zadovoljen, ni pomembno. Pomembno je, da bo zadovoljen predsednik vlade in da bodo zadovoljne državljanke in državljani. To je najbolj pomembno. Gospod Poklukar ima izkušnje, to je dejstvo. Zdaj seveda slišimo raznorazne komentarje, takšne in drugačne. Velikokrat so to bolj "kavč" komentarji. Verjamem, da bo gospod Poklukar zagrizel v delo, da bo izpolnil pričakovanja predsednika vlade, ker ne nazadnje gre za njun odnos.

Odnos med ministrom in predsednikom vlade mora biti zaupen, kot se pričakuje od kateregakoli ministra, ne samo notranjega. Ve se, kdo je glavni v vladi. Kjer se tega ne ve, ima vlada potem težave. Seveda to ne pomeni, da predsednik vlade o vsem odloča sam, pomeni pa to, da se upošteva in se sledi njegovi viziji. To je vse, kar je pomembno pri tej zgodbi.

V vladi, ki sem jo vodil, je bil gospod Poklukar predan svojemu delu in je vedel, katero ministrstvo vodi in kakšne so zakonitosti tega. To je bistvo. Idealnega človeka, ki bo vsem ustrezal, da bodo vsi ploskali, tako kot na plebiscitu o samostojnosti, tega ne boste dosegli. Vsak bo imel kakšno hibo. Pomembno pa je, da se zaveda svojega poslanstva.

Nekateri komentarji so tudi v smeri, da bo zdaj vaš državni sekretar Damir Črnčec tisti, ki bo obvladoval celoten represivni aparat, saj naj bi prek Poklukarja bdel tudi nad delom notranjega ministrstva. Kaj pravite na to?

To so že stari komentarji. To poslušam že, odkar je javno znano, da sodelujeva. Pač, to so … ne vem, kako bi temu rekel, da ne bi koga užalil, zato mogoče ne bom rekel nič. Dejstvo je, da gospod Črnčec ve, kje je njegovo mesto. Ve, kakšne so njegove naloge, tako kot vem tudi jaz in tako kot bo gotovo vedel tudi gospod Poklukar.

Ne nazadnje se je stranka LMŠ združila z Gibanjem Svoboda. Smo člani iste stranke, zato sem se malo nasmejal, ko sem videl nek članek, v katerem je pisalo, da gospoda Poklukarja povezujejo z gospodom Črnčecem. Seveda ga, saj smo bili in smo še sodelavci ter člani iste stranke. Mene tega ni sram.

Veste, če bi jaz poslušal, kaj koga na nekom moti, potem tudi svoje vlade ne bi sestavil, ker ne bi bil nihče primeren. Podobno kot pri tistih dogovorjenih porokah, ko ženin in nevesta nista imela možnosti izbire, ampak sta morala poslušati starše.

Tako predsednik vlade kot ministri smo samostojne osebe, ki vemo, katere resorje vodimo in kaj je naša naloga. Tisti, ki jih kaj moti, se pa lahko podajo v politiko in bodo lahko politično odločali. To je bistvo. Imam precej izkušenj s komentarji v stilu "tega ne, ker nas to moti, onega ne, ker nas tisto moti". Mnogi kadri so pa tudi precenjeni. Bom rekel, da ni vse zlato, kar se sveti.

Zdi se, da se je vlada Roberta Goloba znašla v podobni fazi kot pred tem vlada, ki ste jo vodili vi, ko so zakulisni boji med največjo vladno stranko in stranko SD postali dokaj očitni.

Naša vlada je začela mandat z 18-odstotno javno podporo. Tako nizke podpore ni imela nobena vlada, niti takrat ob koncu mandata. Mi pa smo potem to podporo dvignili. V koaliciji smo imeli pet strank pa še šesto partnerko zunaj koalicije, Levico. A o naši vladi nima smisla izgubljati besed. Sem že ob svojem odstopu povedal, zakaj pač ni šlo več naprej.

Ta vlada pa je drugačna. Razmerja so drugačna. Predvsem je razlika v tem, da ima Levica zdaj tri resorje. Vidi se precejšnja sprememba med tem, kako je, če si za nekaj odgovoren, in kako, če zgolj sediš v parlamentu in vse kritiziraš.

Po drugi strani pa so koalicije naporne. Seveda je lažje, če so samo trije partnerji, vendar moraš v vsakem primeru priti do najmanj 46 glasov. Če ti recimo manjkata samo dva glasova in ju ne dobiš, pač ne boš uspel.

Novice Šarec na nemirnem Kosovu: Ni skrivnost, da ima Rusija tukaj svoje interese

A bi lahko na podlagi vaših izkušenj iz vlade, ki ste jo vodili, in sedanje vlade rekli, da se da s stranko SD konstruktivno sodelovati?

Vsaka stranka zasleduje svoje interese. Normalno. Saj če bi vsi enako mislili, potem bi bili vsi v eni stranki, tako pa nismo. Imamo pravzaprav zelo čist politični prostor. Imamo, če začnemo z opozicijo, dve desni stranki. V koaliciji imamo eno veliko liberalno stranko, eno zelo levo stranko in eno socialdemokratsko stranko. Skratka, zelo čista situacija je. Imamo samo pet strank v državnem zboru, česar tudi še ni bilo. Kar se tega tiče, je že časovno usklajevanje krajše.

Če moraš uskladiti šest partnerjev ali pa tri, je bistvena razlika, pri čemer pri nas šesti partner niti ni sodeloval pri osnovnih usklajevanjih. Ko smo med seboj nekaj uskladili, nismo vedeli, ali bo šesti zunanji partner to potrdil. To je bilo potem še vse v božjih rokah. Ali pa v Kordiševih (smeh, op. p.). Se pravi, je razlika bistvena, vendar je ne dojemam kot neko hudo problematiko, ker je normalno, da vsaka stranka zasleduje tisto, čemur se je zavezala.

"Marsikatero delo v Sloveniji je razvrednoteno. Da imamo, ne bom rekel v enotnem plačnem sistemu, ampak v skupnem plačnem sistemu, ljudi, ki ne dosegajo minimalne plače, ni v redu." Foto: Ana Kovač

Kako kot nekdanji premier gledate na delovanje aktualnega premierja Roberta Goloba, za katerega se zdi, da svojih besed včasih ne izbira ravno najbolj spretno, kar je med drugim nazadnje pripeljalo do fiaska s predlogom o sodniških dodatkih?

Sem zadnji, ki bi karkoli komentiral o predsedniku vlade. Kot nekdanji premier v vladi, v kateri sedim, vem, da bi bila to zadnja stvar, ki bi prispevala h kakovosti vlade. Vsak predsednik vlade ima svojo agendo, si zada naloge. Osebno predsednika vlade vidim zelo pozitivno. Vidi se, da želi rezultate.

Seveda so včasih težave, ker ima politika svoje zakonitosti. Javna uprava je okostenela. Da premakneš to veliko ladjo, traja. Predsednik vlade pa je rezultatsko naravnan. Zagotovo imam osebno rajši, da nekdo večkrat kakšno stvar poskusi, pa tudi, če kaj ne uspe, kot pa, da bi nekdo samo sedel, igral velikega šefa in ga ne bi nič zanimalo.

Mislim torej, da je predsednik vlade zavezan svojemu cilju in da si želi doseči rezultate. Če bo vlada držala skupaj, če bomo znali izkoristiti ta izčiščeni politični prostor in potencial, ki ga imamo vsi skupaj v koaliciji, pri čemer mislim tudi na poslanke in poslance, ministre, državne sekretarje, skratka na vse, potem lahko leto reform, ki smo mu priča letos, tudi uspe.

Vas z javnofinančnega vidika kaj skrbijo vsi ti napovedani dvigi plač v javnem sektorju? Tudi vi imate odprto fronto s poklicnimi gasilci. Bodo tudi njihove plače šle gor?

Prvič, imam srečo, da nisem finančni minister. Drugič pa, vsi ministri imamo svoje sindikate, takšne in drugačne, vendar krovno to ureja ministrstvo za javno upravo. Ker bi bil sicer kaos, če bi vsako ministrstvo po svoje urejalo zadeve.

Zagotovo je reforma plačnega sistema potrebna. Tega se je treba lotiti, ker mislim, da je ta sedanji sistem kot ena stokrat zakrpana cesta. Krpaš, krpaš, krpaš, a nikoli ni v redu. Enkrat je pač treba odkopati, na novo narediti zadevo in urediti ta nesorazmerja. Pred nekaj časa sem videl članek o tem, kako varnostnik prehiteva po plači predsednika vlade. Seveda, z vsemi dodatki.

Marsikatero delo v Sloveniji je razvrednoteno. Da imamo, ne bom rekel v enotnem plačnem sistemu, ampak v skupnem plačnem sistemu, ljudi, ki ne dosegajo minimalne plače, ni v redu.

Kdaj bi bilo treba vprašati tudi tistega, ki je ta sistem vzpostavil − ve se, v kateri vladi in kdaj je bil na položaju −, kaj je s tem mislil. Danes ga velikokrat gledamo prek Skypa iz kakšne tujine, kako veselo razlaga stvari. Osebno bi se na njegovem mestu mogoče malo "samoomejil", glede na to, da je bil kreator tega sistema, s katerim imamo zdaj vsi težave.

Poglejmo vojake, policiste, gasilce. Pri njih bo vedno presežek ur. Ne more biti drugače, ker je narava dela taka. To ni poklic, ki bi ga lahko ukalupil v neke ure. Ne gre tako. Takšna je pač njihova narava dela. Potem so tukaj šolniki, kjer je narava dela spet popolnoma drugačna.

Predvsem se pa moramo v naši družbi omejevati pri tem, da bi sodili druge poklice. Kdo je bolj pomemben, pa tudi, kdo je manj pomemben. Vsi smo pomembni, čisto vsi. Ker brez posameznega človeka družba ne more delovati. In zato je pomembno, da se z novo reformo te zadeve poskušajo čim bolj urediti. Bo pa to trnova pot. Zagotovo. Seveda bi lahko bil frajer in rekel: "Vojaki, gasilci in preostali v našem resorju, deset razredov gor!" In vsi bi ploskali: "Bravo, Marjan, ti si car!"

Ampak tako ne gre. Vem, kakšen je ta plačni sistem. Z mojim sedanjim državnim sekretarjem Rudijem Medvedom sva te zadeve reševala kot minister in predsednik vlade, zato sem precejšen realist pri teh zadevah, in upam, da bomo pri tej reformi našli skupni jezik. Pri pogajanjih bom pa seveda že pričakoval, da bodo tisti, ki so v našem sektorju, plačani tako, kot je treba.