Nedelja, 7. 9. 2025, 4.00
2 tedna, 6 dni
Kolumna
Damir Črnčec: Trumpov in Putinov tango na Aljaski
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,21
Damir Črnčec
Barvo obleke plesalke tanga običajno zaznamuje drzna, rdeča barva, obleko njenega partnerja pa trdna in drzna črna. Simboliko predsedniškega vrha Trumpa in Putina, tanga na Aljaski, so zaznamovale rdeča preproga za Putina in hkrati prelet dveh črnih "nevidnih" strateških bombnikov B-2 ter štirih "nevidnih" lovcev F-35. Dramaturgija je bila izpiljena, za Putina spoštovanje na eni strani in prikaz moči na drugi. Ne pozabimo, nedavno so prav bombniki B-2 bombardirali rusko zaveznico Iran in njen globoko v gorah varovan jedrski program.
Dejstvo, da je vrh bil, je simbolično pomenilo, da se je Putin vrnil v svetovno areno. Mednarodno kazensko sodišče (ICC) je zaradi posledic vojne v Ukrajini 17. marca 2023 izdalo nalog za Putinovo aretacijo. S tem mu je tudi dejansko zelo omejilo možnost gibanja zunaj Rusije – strah pred aretacijo je namreč realen in stalno prisoten. Za države članice ICC je aretacija zavezujoča. Rusija seveda tega ne priznava, prav tako ne ZDA.
Ko se srečata moči – Trump in Putin.
Vprašanje, ali je realno in dejansko uresničljivo, se zastavlja samo po sebi
Zahodni voditelji so Putina po začetku vojne, agresije Rusije na Ukrajino, sistematično ignorirali. Do tanga, vrha na Aljaski 15. avgusta. Od takrat so minili slabi štirje tedni, razmere na bojišču pa ostajajo enake. Vrhu sta sledila sestanek koalicije voljnih in srečanje, vrh predsednika Trumpa s ključnimi voditelji zveze Nato in Evropske unije 18. avgusta. Tema: predvsem kako zagotoviti robustne varnostne garancije Ukrajini, primerljive s petim členom severnoatlantske pogodbe, ki pravi, da je napad na enega napad na vse. Na mizi torej ni več članstvo Ukrajine v zvezi Nato, od posameznih držav pa bi lahko dobila podobne varnostne garancije, kot jih imamo v zvezi Nato.
Nedavni napad Rusije na Kijev
Vprašanje, ali je to realno in dejansko uresničljivo, se zastavlja samo po sebi. Sploh če izhajamo iz dejstva, da je podobne garancije Ukrajina že dobila v Budimpeškem memorandumu 5. decembra 1994. Ukrajina je za prostovoljno jedrsko razorožitev od ZDA, Rusije, Velike Britanije in kasneje tudi Francije ter Kitajske dobila zavezo, da bodo spoštovane njena neodvisnost, suverenost in meje. Da zoper njo ne bo uporabljena sila ali grožnja ter ne bo predmet gospodarskega izsiljevanja.
Sami si lahko odgovorimo, ali so države podpisnice memoranduma držale besedo. Enostaven odgovor je ne. Torej kakšna so jamstva za Ukrajino, da bodo držale besedo drugič? Verjetno zelo majhna, kajti dajanje teh jamstev de facto prejudicira morebiten oborožen konflikt z Rusijo. Tega pa sem prepričan, da države, ki bi to jamstvo dale, ne bi storile.
Vsaka vojna se slej ko prej konča za zeleno mizo. Tudi ta se bo.
Tango na Aljaski je bil odplesan, ples smo gledali in – kaj smo slišali? Predsednik Putin je enako kot stalno govoril, da je to ukrajinski konflikt z bratsko nacijo in da je to povezano s temeljno varnostno grožnjo Rusiji. Ponovil je, da je treba nasloviti korenine problema ter ponovno vzpostaviti pravično razmerje varnosti v Evropi. Predsednik Trump je izrazil zadovoljstvo, da sta imela produktiven sestanek ter se strinjala o veliko zadevah, razen o nekaj velikih. Velike zadeve so seveda, kako ustaviti vojno, kaj je s statusom okupiranih ukrajinskih ozemelj, ki jih je Rusija integrirala v svojo državo, ter seveda kakšna je pot Ukrajine naprej, proti Evropski uniji in zvezi Nato.
Vsaka vojna se slej ko prej konča za zeleno mizo. Tudi ta se bo. Ali smo že tam, bo pokazal čas. Dejstvo je, da je na bojišču že dobro leto strateško ravnotežje, da na fronti, dolgi 1.200 kilometrov, ni resnih operativnih zmag ne za eno in ne za drugo stran. Strategija izčrpavanja deluje na obe strani. Kljub štirikrat večjemu demografskemu bazenu Rusije mora ta za krepitev enot na bojišču uporabljati severnokorejske vojake. Prav tako je odvisna od vojaške pomoči Irana, Severne Koreje in Kitajske. Na drugi strani pa Ukrajina ne bi mogla tako dolgo vztrajati brez finančne in vojaške pomoči Zahoda. Obe strani krvavita in bosta, dokler se vojna ne ustavi.
Pozitiven epilog vrha na Aljaski je torej, da je sploh bil. Da sta se oba predsednika srečala. Da dialog poteka na najvišji ravni. Ne pozabimo, na nižji ravni je dialog med ZDA in Rusijo potekal ves čas agresije na Ukrajino. Rdeči telefon je skrbel za to, da vojna ni eskalirala in prerasla v jedrski spopad. Negativen ali pa realen, nič konkretnega se še ni spremenilo. Vojna poteka dalje.
In kje smo v tej zgodbi mi? Slovenija in Evropska unija?
Vrh in skupna udeležba voditeljev Kitajske, Rusije, Severne Koreje in Pakistana na vojaški paradi na Kitajskem ni najboljši obet, da gremo v smer deeskalacije. Če je velika ameriška strateška igra odpeljati Rusijo in Putina iz naročja Kitajske, kamor je v zadnjih letih zelo zajadral, je ta trčila na realnost. Putin bolj potrebuje Kitajsko kot ZDA. Brez njene pomoči in prodaje nafte via Indija bi bila Rusija danes v dosti slabšem položaju.
In kje smo v tej zgodbi mi? Slovenija in Evropska unija? Žal smo predvsem statisti, čeprav se vojna dogaja v naši soseščini. Miru v Ukrajini ne bo brez aktivne vloge Ukrajincev v tem procesu. Prav tako ne bo povrnjenega varnostnega ravnotežja v Evropi brez Evropejcev.
Pravijo, da sta za tango potrebna dva. Za konec vojne v Ukrajini in vzpostavitev varnostnega ravnotežja smo pa potrebni najmanj štirje. Evropejci, Ukrajina, Rusija in ZDA. Razprave o evropskih vojakih na terenu, v Ukrajini so preuranjene. Dogovor o premirju, optimalno o končanju vojne lahko spremlja tudi dogovor o napotitvi vojaških, mirovnih sil na obmejno oz. stično območje. Glede na to, da je Rusija stalna članica Varnostnega sveta OZN, je za takšno napotitev pričakovati jasen mandat Organizacije združenih narodov. V takšnem primeru so lahko tja napoteni tudi slovenski vojaki kot del teh mirovnih sil. Pričakovati je, da bodo evropske države zagotavljale znaten del teh sil in mi smo pod temi pogoji seveda lahko zraven. Kakršnakoli druga napotitev bi bila tvegana avantura.
Ali gremo v to smer in ali je tango na Aljaski k temu prispeval, bomo videli v prihajajočih mesecih. Nekih znakov optimizma pa za zdaj žal ni videti.
