Sobota, 1. 3. 2025, 22.35
1 dan, 4 ure
Tomaž Ambrožič: Šport v pričakovanju izvolitve svojega "papeža"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,02
Nemec Thomas Bach končuje svoje vodenje Mednarodnega olimpijskega komiteja. Vodil ga je od leta 2013.
Vsaj za zdaj šport še vedno igra močno povezovalno vlogo v mednarodnih odnosih. Mednarodni olimpijski komite (MOK) predstavlja športno različico Organizacije združenih narodov. Seveda brez vloge svetovnega "varuha miru", a vseeno z zelo močno simbolno vlogo organizacije, ki združuje 206 držav in njihovih nacionalnih komitejev, ter s poslanstvom spodbujanja športnih vrednot in zavedanja, da so zgolj športna tekmovališča prostor za tekmovanje med državami in narodi. Mednarodni olimpijski komite izvaja svoje poslanstvo dobrih 50 let več kot Združeni narodi in čeprav se je v preteklosti že srečeval z močnimi vplivi politike in bojkotom sodelovanja na olimpijskih igrah posameznih držav, se zdi, da je tudi pred njim znova zelo zahtevno obdobje.
Konec tega meseca bodo v antični Olimpiji v Grčiji, kjer se je olimpijsko gibanje rodilo, izvolili šele svojega desetega predsednika v več kot 130-letni zgodovini organizacije. Nemec Thomas Bach bo po 12 letih mesto prepustil enemu izmed sedmih kandidatov. Predsednice do zdaj gibanje še ni imelo, med kandidati, ki iščejo podporo, pa je tudi ena kandidatka – Kirsty Coventry iz Zimbabveja.
Kdo bo zmagovalec športnega "konklava"?
Poznavalci kot glavna favorita v boju za mesto predsednika največje svetovne športne organizacije vidijo nekdanjega britanskega atleta Sebastiana Coea in sina nekdanjega dolgoletnega predsednika MOK Antonia Samarancha mlajšega. Ostali kandidati se s tem seveda ne strinjajo.
Najmlajša med kandidati je nekdanja olimpijska prvakinja v plavanju in ministrica za šport v Zimbabveju – 47-letna Kristy Coventry. V boju za položaj so tudi aktualni predsednik mednarodne smučarske zveze Johan Eliasch iz Velike Britanije, predsednik mednarodne kolesarske zveze Francoz David Lapparient, jordanski princ Feisal Al Husein in japonski predsednik mednarodne gimnastične zveze Morinari Watanabe.
Na prvi pogled gre za zelo demokratičen nabor kandidatov, pri čemer pa je postopek izvolitve zelo drugačen, kot smo ga vajeni v večini primerov, tudi pri največjih športnih organizacijah, kot sta Uefa in Fifa, kjer ima vsaka država članica svoj glas. Predsednika MOK bodo namreč izvolili člani komiteja, ki pa ga ne predstavljajo države članice, pač pa so to zaslužni posamezniki in predstavniki športnih panog in športniki. Gre za organ, ki ima lahko največ 115 članov. Države članice torej nimajo neposrednega vpliva na izvolitev novega predsednika, ki ga bo na nek način izbrala tako imenovana športna elita.
Slovenija do zdaj še ni imela svojega predstavnika v MOK, a trenutno ga imata Hrvaška, ki jo zastopa nekdanja predsednica Kolinda Grabar Kitarovič, in Srbija z Nenadom Lalovićem.
Bo na čelo MOK prvič sedla ženska? Med kandidati je tudi Kirsty Coventry, plavalka iz Zimbabveja, športnica z največ olimpijskimi medaljami iz Afrike, nekaj časa tudi svetovna rekorderka. Bila je tudi zmagovalka na dvesto metrov hrbtno na OI v Atenah leta 2004 (na fotografiji).
Skratka, izbrana skupina športnih "kardinalov" bo na "konklavu" konec meseca izvolila novega športnega "papeža". Zanimivo je, da se je vseh sedem kandidatov pred slabim mesecem dni predstavilo trenutno 109 članom MOK na sedežu organizacije v Lozani, a na predstavitvah kandidatov vprašanja članov niso bila dovoljena, prav tako članom na predstavitvi ni bilo dovoljeno imeti mobilnih telefonov ali drugih snemalnih naprav.
To seveda ne pomeni, da njihove ideje in predlogi niso prišli v javnost, je pa vsekakor zelo nenavadno, da se organizacija, ki želi predstavljati ves šport, odloči za takšen način izbire nekoga, ki bo šport, športnike in vse, ki jim je šport blizu, predstavljal na najvišji ravni. Kredibilnost je še kako povezana z demokratičnostjo volilnih postopkov, a MOK, kot kaže, na to gleda drugače. Pomenljivo, če vemo, da je bil na primer Aleksander Čeferin za predsednika Uefe kar dvakrat izvoljen s soglasno podporo vseh držav članic.
Šport se je v zadnjih desetletjih zelo spremenil, z njim pa tudi olimpijske igre, ki v večini športnih panog predstavljajo vrhunec štiriletnega ciklusa in številnim panogam omogočajo tudi finančno preživetje. Olimpijske igre so danes multimedijski dogodek, ki ustvarja milijarde in v času trajanja bolj kot katerikoli drug športni dogodek poveže ves svet. Tudi zato je razumljivo zanimanje držav za gostiteljske pravice veliko, kljub ekstremnim stroškom, ki jih to prinese s seboj.
Olimpijske igre hkrati na vseh petih celinah?
Ravno v luči tega je kar nekoliko "nora" pobuda japonskega kandidata za novega predsednika MOK Morinarija Watanabeja. Svoj kandidacijski projekt je poimenoval Olimpijske igre vseh 24 ur.
Po njegovem predlogu bi v bodoče olimpijske igre lahko hkrati gostilo pet mest na vseh petih celinah. Različni časovni pasovi bi omogočali, da bi olimpijska tekmovanja potekala praktično vseh 24 ur dneva, kar bi zagotovilo bistveno večji medijski in tudi siceršnji doseg iger. V vsakem mestu bi namreč gostili tekmovanja v desetih športnih panogah.
Pri tem velja omeniti, da gre pobuda v smeri, da bi športnikom omogočili čim boljše pogoje, saj nekaterim zaradi natrpanega urnika ne bi bilo več treba tekmovati v zgodnjih jutranjih urah, kot je to pogosto praksa. Seveda bi bili temu primerni stroški za mesta gostitelje precej nižji, hkrati pa bi bile igre ves čas enakomerno razporejene na vseh koncih sveta.
A s tem bi zagotovo izginila tudi "čarobnost neponovljivega vzdušja", ki jo omogoča gostiteljstvo mest, kot sta na primer Pariz ali London.
Japonski kandidat za novega predsednika MOK Morinari Watanabe ima zanimiv predlog olimpijskih iger vseh 24 ur.
Izbor gostiteljev olimpijskih iger po letu 2034 seveda ne bo edini izziv, ki bo pričakal novega predsednika. Širitev olimpijskega gibanja na področje e-športa in virtualnih športov je že pred vrati, saj naj bi prve e-športne olimpijske igre dočakali prihodnje leto, potem ko je MOK sklenil 12-letno partnerstvo z Savdsko Arabijo glede gostiteljstva e-športnih iger.
Da je šport polje, kamor politiki radi posegajo in mu tudi želijo vzeti avtonomijo, smo videli ob izdaji posebnega odloka ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ki je je prepovedal nastope transspolnim športnikom. Področje, ki je zelo spolzko in ima svoje zagovornike in nasprotnike, bo zagotovo izziv za novega predsednika MOK, saj Trump vztraja, da bo ta prepoved morala veljati tudi za OI leta 2028 v Los Angelesu, ki naj bi jih prav Trump svečano odprl. Tu gre seveda tudi za vprašanja, povezana z vizumsko politiko tako za športnike kot za navijače, ki bodo želeli biti del naslednjih OI.
Šport se žal ne bo vrnil k svojim idealom in začetkom iz antične Grčije. Tudi Coubertinov moto " hitreje, višje, močneje" bo težko preživel čase, ki prihajajo. Nove generacije športnih navijačev bodo tudi olimpijske igre doživljale drugače. Že Los Angeles bo pokazal, kako si Američani 32 let po tem, ko so ZDA nazadnje gostile poletne olimpijske igre, predstavljajo šport in športni spektakel.
Kakorkoli že bo, Slovenci bomo tudi v Los Angelesu še kako prisotni. Leta 2024 smo na lestvici greatestsportingnation.com v razvrstitvi, ki primerja športne dosežke držav na svetovnih prvenstvih in olimpijskih igrah, glede na število prebivalcev zasedli prvo mesto. Pred Norveško, Novo Zelandijo, Nizozemsko in Švico. In da, prav bi bilo, da bi tudi predstavniki slovenskega športa lahko odločali o tem, kdo bo v bodoče vodil olimpijsko gibanje in Mednarodni olimpijski komite.
Siolov kolumnist Tomaž Ambrožič, soustanovitelj, partner in direktor športnomarketinške agencije Sport Media Focus, ki deluje od leta 1997. Sicer diplomirani pravnik, ki je že tri desetletja v športnomarketinških vodah. Sodeloval je pri organizaciji nekaterih največjih športnih dogodkov pri nas. Je tudi prejemnik posebnega priznanja Društva za marketing Slovenije leta 2013. Kolumne na Siolu objavlja vsako prvo nedeljo v mesecu.
