Obdarovanje v digitalnih časih

"Kaj pa počneš?" sem jo radovedno vprašal, "in za koga je to darilo?"

"Za nekega dvanajstletnika, ki rad bere in bi se rad igral s tole namizno igro," mi je odvrnila in pogledala proti meni, "sicer pa sploh ne vem, kdo je!"

Imela je sijoč obraz, oči pa so se ji bleščale. Izžarevala je pozitivno energijo. Nič ni lepšega kot videti človeka, ki uživa v tem, da dela nekaj dobrega.

"Kako pa si prišla do njega?" sem nadaljeval z vprašanji.

Zasmejala se je, potem pa zajela sapo, da bi mi razložila vse skupaj.

Foto: Thinkstock

Splet kot orodje zbliževanja

Vsak dan poslušamo zgodbe o tem, kako sta nas splet in digitalni svet odtujila. Kako veliko, preveč časa buljimo v različne ekrane in zaslone ter skoraj ne živimo več realnega življenja. Kako postajamo roboti in avatarji v virtualni podobi. Kako nas napada digitalna demenca in nam onemogoča zbrano branje, razmišljanje in vzpostavljanje ter ohranjanje pristnih človeških stikov. Kako nam družbena omrežja mračijo um in ožijo perspektivo.

Je to res? Za koga že. A vsekakor ne za vse.

Sam mislim, da je splet pač orodje, kot kladivo. Z njim lahko zabiješ žebelj. Lahko pa se tudi udariš po glavi.

Tako preprosto je to.

Enako mislim tudi za obdarovanje. Seveda ne govorim o običajnem obdarovanju, ki je v teh dneh potekalo med bližnjimi in najbližjimi.

Ne. Tokrat govorim o humanitarnem obdarovanju, ki je v digitalnem času dobilo – vsaj zame – povsem nepričakovane pospeške.

Včasih ni bilo tako.

Humanitarno darovanje v analognem času

Včasih je bilo za tovrstno obdarovanje in darovanje na voljo precej manj možnosti. Bile so akcije v stilu Podarim-Dobim, kjer si lahko doniral za določen namen, na primer za smučarsko reprezentanco, in bil ob tem še del žrebanja, ki je lahko prineslo bogate nagrade. Lahko si doniral denar ob raznih priložnostnih humanitarnih koncertih, ki so se zgodili ob kakih naravnih nesrečah in podobno. Takrat se je na dnu televizijskega ekrana izpisovala telefonska številka, na katero si lahko poklical in doniral, ali pa kar številka žiro računa, na katero si lahko nakazal denar. Lahko si doniral tudi Unicefu, Rdečemu križu in podobnim organizacijam, ki so že takrat imele (in imajo še zdaj) častitljivo tradicijo humanitarnega dela.

Potem pa je prišel splet in z njim sčasoma tudi različne entuziastične človekoljubne spletne platforme. V humanitarne aktivnosti se je naposled lahko vključil in jih organiziral aktiven posameznik ali pa skupina.

Človekoljubno obdarovanje v digitalnem času

S spletom se je število tovrstnih humanitarnih možnosti močno razširilo. Obenem pa imajo tisti, ki želijo darovati in obdarovati, zdaj tudi možnost, da to naredijo veliko bolj usmerjeno. Tako lahko zdaj točno nekaj podarijo točno tistemu, ki ima enake osebnostne preference kot oni.

"Pred časom sem izvedela za akcijo Trije zimski botri," je začela sodelavka, da bi mi povedala svojo zgodbo.

"Okej … in?" sem zategnil.

"Najprej je bilo menda tako, da so se tri aktivne ženske, ki menda imajo svoje otroke in dovolj denarja, da jim kaj podarijo za praznike, samoiniciativno odločile, da bodo obdarovale še kakšnih petdeset otrok, ki jim starši zaradi različnih stisk žal ne morejo privoščiti božičnih daril."

"Super ideja. Kakšne frajerke," sem rekel in si mislil, da te ženske pa res vedo, kaj je treba storiti. Obdarovanje je namreč pomembno družbeno vezivo že vso človeško zgodovino, brez njega se hitro počutiš osamljen in izoliran.

"Njihova ideja se je kmalu razširila, prišla na splet in dobila tudi medijsko podporo. Mislim, da so že prvo leto obdarile okoli petsto otrok. Potem so jim podporniki projekta naredili računalniški program, da bi vse skupaj potekalo lažje. Naslednje leto so jih obdarili že več kot tisoč, lani pa že dva tisoč. Vse skupaj so zdaj že zelo modernizirali."

"In kako zdaj to poteka?"

"Zelo dodelano. Najprej sva s hčerko, ki rada bere, na njihovi spletni strani našli nekoga s takšno božično željo, ki je bila hčeri najbližje. Program ti namreč prikazuje različna pisma otrok, ki so namenjena Božičku. Včasih otrokom pomagajo pismo napisati tudi starši, ti pa si pač izbereš tistega otroka, ki ti najbolj ustreza. Po izboru sva elektronsko potrdili, da bova priskrbeli to darilo. Dobila sem povratno informacijo o datumih dostave in QR-kodo, da jo nalepiva na darilno škatlo. Tako se jim bo potem izšla logistika, ko bom darilo prinesla v njihov zbirni center.

"Dodelano. Skoraj kot Amazon. In to je vse?" sem bil iskreno začuden nad "poslovnim" modelom, ki ga je nekdo razvil zgolj zato, da bi lahko v lastnem prostem času delal nekaj dobrega. Ljudje so neverjetni, sem si mislil.

"Skoraj. Pred dnevi so mi poslali prijazen SMS, da ne bi morda pozabila na vse skupaj. Zdaj ga bom odnesla."

"Okej. Mi boš povedala, kako je tam," sem rekel.

Ko se je čez pol ure vrnila, sem ji pomignil z vprašujočim izrazom.

"Gneča," je rekla, "danes vsi prinašajo darila. Jutri je zadnji dan."

Ja, seveda, sem si mislil, božič je čez nekaj dni. Treba je urediti še dostavo na končno destinacijo. K otrokom.

Pozneje sem izvedel, da so letos na ta način priskrbeli že več kot 2.600 daril.

To mi je dalo misliti. Dva tisoč šeststo Slovencev se je vklopilo v tako akcijo. Če so zraven potegnili še otroke oziroma družino, je bilo vključenih skoraj deset tisoč ljudi.

To se mi je zdela zelo spoštljiva številka.

• Je pomembnejši honorar Tine Maze ali prihodnost učiteljev naravoslovja?

• Kako izboljšati zdravje Slovencev

• Ali naj bo drugi januar spet dela prost dan?

Humanitarnost v digitalnem času

Nekateri malce vihajo nos nad tovrstnimi akcijami. Trdijo, da bi morala država poskrbeti za to, da tovrstne akcije sploh ne bi bile potrebne.

Seveda se s tem v teoriji vsi strinjamo. A v praksi je to lahko tudi primeren izgovor, da ne naredimo ničesar in skrb sami pri sebi preložimo na nekoga drugega.

V praksi se namreč gotovo ne bo nikoli zgodilo, da bo država poskrbela za vse, ki potrebujejo pomoč, ali jih celo obdarila. Parafraziram lahko misel antropologa Marcela Maussa, ki je napisal klasično knjigo Esej o daru: obdarovanje je preveč pomembno, da bi ga lahko prepustili državi. Na nas samih je, da se odločimo, ali bomo kaj naredili na to temo. Tudi izgovora za to, da so Rdeči križ, Karitas in podobne institucije odprte takrat, ko nimamo časa, ne moremo več privleči na plano.

Splet je namreč prinesel tudi to, da so spletne humanitarne aktivnosti odprte 24/7, torej 7 dni na teden in 24 ur na dan. Kadarkoli se lahko odločimo, da začnemo sodelovati in pomagati.

Če pobrskamo po spletu, lahko hitro najdemo različne spletne strani, ki so namenjene humanitarnim akcijam ob koncu leta: te se raztezajo od zgoraj omenjenih treh zimskih botrov do božičkov za en dan pa vse do teka božičkov, če jih naštejem samo nekaj. Te aktivnosti so zdaj že mimo, čas za akcijo bo spet prišel najpozneje ob koncu prihodnjega leta.

Kar nekaj pa je tudi takih humanitarnih aktivnosti, ki potekajo čez vse leto. Tudi danes. In tudi jutri. Tu so recimo Botrstvo (zbiranje denarja za izboljševanje kakovosti življenja otrok v težjem materialnem položaju), Anina zvezdica (zbiranje hrane čez vse leto), Petka za nasmeh (zbiranje denarja za kosila otrok) itn. Veliko je tega. Veliko je možnosti.

Dobra dejanja se delajo v tišini in samoti. In vsak dan znova.

Srečno!