Kako izboljšati zdravje Slovencev

Medtem ko čakamo na famozni ponedeljek, 12. decembra ... ko naj bi ministrica za zdravje postregla s svojo verzijo prenove našega zdravstvenega sistema, s katero naj bi bojda po hitrem postopku skrajšali čakalne vrste v zdravstvu, prekinili korupcijo pri nabavi žilnih opornic in drugih zdravstvenih izdelkov ter zdravstvu po dolgem času spet povrnili dobro ime, se lahko za nekaj hipov še sami pozabavamo z vprašanjem, kako lahko sami z neposrednimi akcijami in aktivnostmi izboljšamo zdravje Slovencev ter na ta način skrajšamo določene čakalne vrste v ambulantah in zdravstvenih domovih.

Ministrica za zdravje bo v ponedeljek postregla s svojo verzijo prenove našega zdravstvenega sistema. Foto: Bobo

Kratek odgovor v zgolj štirih besedah se glasi: manj sladkorja, več gibanja.

Daljši sledi v nadaljevanju.

Prigoda številka ena

Bilo je pred nekaj dnevi v središču Ljubljane, na Prešernovem trgu. Pri tamkajšnjem kostanjarju sem ravno luščil merico tega jesenskega gozdnega sadeža, ko je mimo prišla gruča otrok iz višjega razreda osnovne šole z učiteljico na čelu. Bilo je očitno, da niso iz Ljubljane, saj jim je pokazala na Prešernov spomenik in grajski hrib ter jim podala še nekaj drugih osnovnih koordinat slovenske prestolnice, ki si jih bodo še ogledali – po odmoru za kosilo.
    
"Torej!" je zaklicala učiteljica razigranim učencem, "zdaj ste prosti. Pol ure imate časa. Tamle," je pokazala gor po Čopovi, "je McDonalds. Najbolje, da greste kaj pojest kar tja!"
    
Nekaj trenutkov pozneje so se učenci zapodili po ulici navzgor, jaz pa sem ostal z odprtimi usti in kostanjem v roki.
    
Seveda me vse skupaj ne bi tako zadelo, če ne bi nekaj dni poprej v zvezi s šolo in to verigo hitrih zalogajnic zaokrožila še ena zgodba.

Prigoda številka dve

Na eni od slovenskih osnovnih šol so menda imeli t. i. dan hrane, ko naj bi se o hrani, njenih značilnostih in o tem, kakšno je zdravo prehranjevanje, bolj poglobljeno pogovarjali, ob tem pa obiskali tudi kakšno restavracijo, da bi tam videli, kako poteka priprava hrane itn.
    
Zdaj že slutite, da so učitelji tiste šole za obisk restavracije izbrali kar prej omenjeno lokalno hitro prehranjevalnico, tam pa so v dveh urah izvedeli vse značilnosti tamkajšnjega načina priprave hitrih zalogajev. Nalašč nisem napisal prehranskih obrokov, saj v tistih lokalih seveda ne dobite prave hrane, temveč v podobo hrane predelane različne sestavine, tudi kar nekaj sladkorja, ki jih je mogoče zaužiti in se z njimi za kratko nasititi.
    
Seveda se je na šolo takoj usul plaz zgroženih komentarjev, ki jih je ravnatelj le s težavo umiril.
    
Že samo ti dve prigodi kažeta na to, da je v zvezi s tem, kako v šoli gledajo na prehrano, mogoče marsikaj izboljšati. Enako je tudi pri šolski prehrani sami, kjer se je treba marsikje dolgo časa, tudi več let, boriti, da se iz šolskih malic izloči umetne in sladkane pijače, nizkokakovostne sladice in podobno.
    
Neustrezna in preveč sladkana prehrana mladih, ki se potem nadaljuje v njihovi odraslosti ter vodi do debelosti in drugih bolezni, je tako eden velikih problemov zdravja Slovencev, kar vse pa se da hitro izboljšati s preventivnimi ukrepi, pri katerih lahko aktivno sodelujejo tudi starši. Poleg vzgoje doma lahko starši kot člani šolskih svetov vztrajajo tudi v zahtevah, kakšna mora biti šolska prehrana njihovih otrok, ki predvsem pri mlajših lahko pomeni tudi tri obroke na dan, kar je gotovo pomemben kamenček v poznejšem zdravju mladih Slovencev.
    
Poleg gibanja, seveda.

Po standardih Svetovne zdravstvene organizacije naj bi bili otroci in mladostniki, stari od 5 do 17 let, vsak dan vsaj eno uro zmerno do zahtevno telesno aktivni. Foto: Thinkstock

Koliko gibanja je dovolj?

Ker se z družino že nekaj časa udeležujemo različnih športnih, večinoma hribovskih in planinskih, torej pohodnih pa tudi tekaških prireditev, me občasno kdo vpraša, kako to, da moji otroci tako zlahka pretečejo deset in prehodijo še veliko več kilometrov. Po navadi jim odgovorim, da lahko to naredi vsak otrok, starejši od deset let, ki je športno aktiven vsaj od sedem do deset ur tedensko.
    
Je to res in je to veliko?
    
Po mojem mnenju niti ne. Ob treh šolskih urah športa tedensko, ob kaki dodatni športni popoldanski aktivnosti, lahko otrok ali pa mladostnik, če se potem z družino odpravi še kam čez vikend, hitro pride do vsaj sedem ur gibanja vsak teden, lahko pa tudi precej več.
    
To potrjuje tudi strokovna literatura. Nedavno je izšla druga, dopolnjena izdaja izjemne knjige Šport po meri otrok in mladostnikov, prave športnovzgojne biblije, ki jo je s sodelavci napisal Branko Škof, redni profesor na Fakulteti za šport in ki so jo javno predstavili ravno v prejšnjih dneh.
    
V njej je jasno napisano naslednje: Po standardih Svetovne zdravstvene organizacije naj bi bili otroci in mladostniki, stari od 5 do 17 let, vsak dan vsaj eno uro zmerno do zahtevno telesno aktivni. To je minimum, saj vemo, da ima Svetovna zdravstvena organizacija dokaj blage kriterije.
    
Avtorji knjige namreč menijo, da sta dve uri gibanja na dan pač boljši od ene. Z drugimi besedami to pomeni, da obsežnejša aktivnost od priporočene zagotavlja še dodatne pozitivne učinke za njihovo zdravje in razvoj.
    
Se Slovenci tega zavedamo?

Morda vas zanima še:

Ali naj bo drugi januar spet dela prost dan?

Harry Potter, petnajst let pozneje

Pr' Hostar: po treh letih nov slovenski filmski hit

Michael Moore v deželi Donalda Trumpa

Prigode iz Amerike ali kdo je v resnici volil Donalda Trumpa

Športne in prehranske navade slovenskih mladostnikov

Žal ne. Po gibanju in prehranskih navadah so slovenski mladostniki bolj na repu Evrope. Primerno telesno aktivnih je manj kot četrtina mladih Slovencev, redno zajtrkujeta pa manj kot dve petini slovenskih mladostnikov.
    
Redno gibanje in redna ter zdrava prehrana sta tako že sama po sebi parametra, ki bi lahko dokaj hitro izboljšala zdravje Slovencev. Ti se v zadnjih desetletjih, kot kažejo statistike iz knjige, vse bolj telesno zamaščujejo: štirinajstletniki so bili leta 2000 v povprečju več kot devet kilogramov težji kot njihovi enako stari vrstniki tri desetletja poprej, kar pomeni, da slovenski mladostniki vsako desetletje pridobijo 3,5 odstotka teže – ta teža gre seveda večinoma na račun maščobe, razlog za nastajanje maščobe pa je večinoma pretiran vnos sladkorja v vseh oblikah. Tako je leta 2007 povprečna teža štirinajstletnih slovenskih dečkov znašala skoraj 60 kilogramov, kar je 19 kilogramov več kot osem desetletij poprej. To so ogromna povečanja.
    
Kar nekaj na tem področju lahko s primernim teoretičnim in praktičnim izobraževanjem naredijo tisti, ki se poklicno ukvarjajo s poučevanjem športa in športne vzgoje, torej telovadni učitelji. Predmet športa oziroma športne vzgoje, ki ga v okviru šolanja večina jemlje bolj ali manj za zraven, je za prihodnje zdravje pač en od najpomembnejših – privzgajanje športnega načina bivanja seveda najhitreje skrajšuje zdravstvene vrste različnih kroničnih bolezni, od sladkorne bolezni do visokega pritiska, s katerimi je vse bolj prepredeno naše sodobno življenje.
    
Realnost je pogosto drugačna. Ko sem nedavno, ob izidu knjige Šport po meri otrok in mladostnikov, o vlogi športnih učiteljev govoril z glavnim avtorjem knjige Brankom Škofom in mu potožil, kako ti, po mojih izkušnjah z mojimi otroki, v štirih desetletjih niso bistveno spremenili svojega pristopa in športnem vzgajanju mladine, je malce resignirano zmajal z glavo, da več kot to, da jim priskrbijo tovrstno literaturo in jih kar se da pogosto izobražujejo, žal ne morejo narediti.
    
Podobno kot pri sodelovanju pri urejanju šolske prehrane lahko tu aktivnejšo vlogo zavzamemo tudi starši s tem, da spremljamo, kako poteka športna vzgoja v šoli. Na morebitno pasivnost učiteljev se lahko seveda angažirano odzovemo. Nekaj učinka lahko dosežemo že s tem.

V prihajajočih prazničnih tednih poskrbimo, da je na mizah čim manj sladke hrane in sladkih pijač. Foto: Thinkstock

Kaj še lahko storimo?

Seveda pa lahko v tem smislu veliko naredimo kar sami, z lastno športno vzgojo otrok. Za to ni potrebno znati in delati nič posebnega. Dovolj je to, da otrokom že res od malega naprej privzgojimo potrebo po gibanju, ki se lahko odraža že v vsakodnevnem polurnem hitrem sprehodu. To je nekaj, kar lahko do poznih let prakticira večina ljudi.
    
Enako velja tudi za prehrano in sladkor v njej. Tudi s tem lahko začnemo takoj in v prihajajočih prazničnih tednih poskrbimo, da je na mizah čim manj sladke hrane in sladkih pijač.
    
Kaj bi bil rezultat vsega tega?
    
Učinki na zdravje Slovencev bi bili kmalu vidni. Čez nekaj časa pa bi to prispevalo tudi k skrajševanju vrst v zdravstvenih domovih.
    
Zasluge za to bi si sicer vehementno pripisala zdravstvena politika, a ne skrbite: vsi pozitivni učinki bodo šli na vaš račun.