Pr' Hostar: po treh letih nov slovenski filmski hit

Nekateri smo že skoraj obupali, da ga bomo še doživeli. Slovenski filmski hit. Slovenski film. Hit. Kazalo je že, da slovenski film in hit ne moreta več nastopati v istem stavku. Da v preseku teh dveh besednih množic ne obstaja nič.

A vendar se je spet zgodilo. Slovenski film je spet udaril. Vendar ne od tam, kjer bi se to pričakovalo, torej iz uradnega, javno sofinanciranega filmskega programa, ki je bil uspešno predstavljen na nedavnem Festivalu slovenskega filma in ki je, vsaj na papirju, veljal za enega najbolj posrečenih v zadnjih letih. Ne, nov slovenski filmski hit se je, kot že tolikokrat do zdaj, zgodil povsem drugje.

Tokrat je udaril iz Gorenjske, z domačijskega, rahlo načičkanega in precej bizarnega alpskega okolja. Iz enega tistih, prav vsem dobro poznanih gorenjskih gostišč, pri katerih podjetni Gorenci kombinirajo gostinsko ponudbo in prenočišča. Restavracija in penzion, torej. Ste že slišali za to gostišče?

Pravijo mu Pr' Hostar.


Preberite še:

Zakaj tečem na ljubljanskem maratonu
Slovenci in Airbnb - rojeni za turizem
Smo starši res preveč zaščitniški do svojih otrok


Tri leta od zadnjega hita

Od zadnjih slovenskih filmskih hitov, torej filmov, ki so v kino pritegnili vsaj petdeset tisoč gledalcev, kar je povsem moje, ne pa tudi uradno merilo uspešnic, so minila že tri leta. Daleč je že leto 2013, ki je, rahlo presenetljivo, skoraj hkrati in zapovrstjo prineslo tri zelo dobro gledane slovenske filme. Tri hite. Najprej je bilo tu nadaljevanje Gremo mi po svoje 2 Mihe Hočevarja, ki je, kot edini slovenski film po letu 2010, skočil čez sto tisoč gledalcev in se ustavil malo pod sto trideset tisoč prodanih kinovstopnic.

Potem so bili tu Čefurji raus, filmska ekranizacija takrat že kultnega romana Gorana Vojnovića, ki ga je avtor, tudi filmski režiser, zrežiral sam. Čefurji so bili sicer predvideni za precej višje gledalske številke, dokaj glasno se je špekuliralo o tem, da bi lahko padla tudi sto tisočica, vendar pa si je na koncu film ogledalo dobrih 57 tisoč gledalcev.

Na koncu pa je bil tu še najbolj presenetljivi film ne samo tistega leta, temveč celotnega tistega filmskega obdobja, seveda Razredni sovražnik, ostra srednješolska drama, ki jo je zrežiral Rok Biček. Hitro in zasluženo si je prislužila status enega najboljših slovenskih filmov poosamosvojitvenega obdobja, v kino pa pritegnila kar 55 tisoč gledalcev.

Pr Hostar

Slovenski filmski hiti vsaka tri leta

Da so od zadnjega slovenskega filmskega hita minila kar tri leta, ni nekaj novega. Tako je že skoraj dvajset let, povprečna triletka je običajno tisto obdobje, ki je potrebno, da aktivira kritično maso gledalcev in da se potem ti v kino trumoma odpravijo gledat nek slovenski film. Tako je bilo leta 1997, ko je v kino udaril Outsider in vanj potegnil prek 90 tisoč gledalcev, leto za njim pa je študentsko občinstvo razgrel V leru. Tako je bilo okoli leta 2000, ko so – včasih hiti namreč stopijo tudi skupaj – eden za drugim v kino prihajali mini slovenski filmski hiti, od Jebiga, prek Zadnje večerje do Porno filma.

Tako je bilo leta 2003. ko je v kinu spet kraljevala komedija Kajmak in marmelada, v kinu pa se je kar dobro ogrel tudi Pod njenim oknom. Tako je bilo leta 2007, ko je prek 170 tisoč gledalcev v kino zapeljala Severina in njena druščina s filmom Petelinji zajtrk. In tako je bilo tudi leta 2010, ko je Jure Zrnec taborjenje in prigode na njem prikazal v malce drugačni luči v najstniški pustolovščini Gremo mi po svoje.

Zdaj pa se je zgodil Pr' Hostar.

Pr' Hostar

Pr' Hostar je obešenjaška, prostaška, z gorenjskimi štosi prešpikana odštekana nizkoproračunska komedija, ki se zdi kot naročena za tisto filmsko občinstvo, ki jo zanimajo zabavni filmi tipa Butec in butec ter Borat. Tak tip humorja in filmov ima v Sloveniji že dolgo časa domovinsko pravico v velikem obsegu in nanj so marsikdaj računali tudi domači filmski ustvarjalci od Zadnje večerje, prek Jebiga in na Na svoji Vesni do Šiške deluxe, ki so vsi za svoje zgodbe uporabili bizarne filmske like.

Ne glede na to, da se bo marsikdo zgražal tako nad besednjakom kot tudi nad brzostrelnimi in po vseh merilih nekorektnimi štosi, ki poganjajo ta najnovejši slovenski filmski hit – v enem tednu od začetka rednega predvajanja, je, skupaj s predpremierami, a praktično brez podpore najvplivnejših medijev, prilezel že do skoraj 50 tisoč gledalcev –, je treba priznati, da je kreatorjem Hostarja v film uspelo zbasati nepojmljivo število izvirno gorenjskih dovtipov in replik (prav zanima me, koliko ga razumejo denimo Štajerci), ki so jih cepili na slovensko ali pa gorenjsko tranzicijsko realnost, od hrvaškega kupovanja naših turističnih zmogljivosti do zavlačevanja odhoda gorenjskih korenjakov od doma, saj ga ni čez hotel mama.

Magnifico, Jože Robežnik in drugi so v tem filmu pač zgolj bonus, ki naj bi zadovoljil tudi druge gledalce, zunaj gorenjske pokrajine.

Premiera Pr' Hostar Foto: Mediaspeed

Pr' Hostar se seveda ni zgodil po naključju. Posamezne spletne epizode Pr' Hostarja, ki je bil osnovna platforma za seznanjenje zainteresiranih gledalcev, so imele že na YouTubu ogromen obisk, ta pa se je od prve, ki je segla prek milijona ogledov, v naslednjih izdajah ustalil na nekako pol milijona gledalcev, kar je že samo po sebi predstavljalo ogromen bazen potencialnih gledalcev.

Obstajalo je samo vprašanje, ali se lahko zastonjski spletni ogledi v nekem približno spodobnem razmerju preselijo tudi v plačane kinokarte, torej tisto, pri čemer je, v nekaj večjem okviru, spodletelo prav vsem drugim slovenskim filmom zadnjih let.

Odgovor na to vprašanje je jasno pokazal, da zanimanje za Hostarja ni bilo fantomsko, temveč realno. Ljudje, ki so se navduševali nad spletnimi štosi Hostarja, so bili po njihovo novo porcijo pripravljeni zaviti tudi v kinodvorano.

Kaj to pomeni?

Konec

Izjemna gledanost filma Pr' Hostarju, ki se do konca krompirjevih počitnic, torej po dobrem tednu rednega predvajanja, lahko zavihti celo prek 70 tisoč kinogledalcev, je najlepši dokaz, da so kreatorji tega filma točno vedeli, koga nagovarjajo, ko so pripravljali spletne epizode ter potem posneli še film.

Hkrati pa postaja jasno tudi to, da se tega, kaj si slovensko občinstvo želi, vsi drugi, ki so v zadnjih treh letih poskusili posneti zabavne slovenske filmske hite, niso dovolj zavedali.

Slovenskega filmskega hita namreč ne moreš več posneti, če ne veš, kdo točno naj bi si ga ogledal.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Sorodne vsebine

Komentarji

1
  • Letanca / 03.11.2016. ob 23:19

    Še dobro, da je to stališče avtorja, ki je butec - in potem se sprašujemo zakaj prihaja do razkoraka med ljudmi različnih pokrajin.

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano