Ste letos dovolj vložili vase?

Pred dnevi mi je prijatelj – prijatelj, ki me pozna še iz časov, ko smo v spalnih vrečah spali na palubah ladij, ladij, ki so nas vozile pustolovščinam naproti, v tistih časih, ko smo mislili, da je neskončen tako svet kot življenje – poslal spletni zapis mladega podjetnika in predavatelja Jona Westenberga.

Vedel je, kaj mi mora poslati. In kdaj. Najbrž je vedel tudi to, da bom vsebino nekako posredoval naprej.

V desetih mestih potekajo Slovenski dnevi knjige Foto: Bor Slana

Westenbergov manifest: investiraj v ideje

Westenberg preprosto in jasno zapiše približno takole: "Vsak mesec porabim približno 25 evrov za spletne naročnine na televizijske serije in glasbo.

Tega stroška prav nič ne obžalujem. To so stvari, ki jih imam rad.

Uživam v tem, da lahko takoj poslušam vsako novo skladbo in gledam vsako novo serijo. Ko grem na tek, poslušam eno glasbo, ko pridem domov, poslušam drugo.

Vendar: a veste, kaj?

Z veseljem in brez težav sem letno porabil 300 evrov za zabavo, a do nedavnega sem le manj kot petino tega denarja namenil za knjige.

Svojega denarja nisem investiral v ideje. Investiral sem ga v zabavo.

Kadarkoli grem ven čez dan na malico, porabim 10 evrov za hrano in/ali pijačo.

Teh 10 evrov bi lahko dal za knjigo, ki bi mi lahko spremenila življenje.

Ko se ob večerih družim s prijatelji, porabim do 20 evrov za kino in pripadajočo zabavo.

Za ta denar bi si lahko priskrbel knjigo, ki bi spremenila način mojega razmišljanja.

Ko se lotim nakupovanja, porabim kakšnih 20 evrov za novo majico.

Za ta denar bi lahko podprl avtorja, ki je svoje ideje položil pred svet in se dotaknil mišljenja mnogih ljudi.

Knjige so bile dolgo časa daleč spodaj na listi mojih prioritet. Zmeraj je bilo kaj bolj pomembnega. Zmeraj je bilo kaj bolj zabavnega. Bolj vznemirljivega.

V svojem življenju sem najbrž porabil več denarja za hamburgerje s sirom kot pa za knjige.

To ni ravno dosežek, s katerim bi se hvalil.

Danes vedno dobro premislim, ko nekaj kupujem, ali to res potrebujem. Vendar pa o tem ne razmišljam, ko kupujem knjige. Nakupa knjig preprosto ne moreš obžalovati.  

V knjige investiram. Zame nakup knjig ni nakupovanje. To je investicija v premoženje, ki ima za moje življenje večjo vrednost kot obveznice, delnice ali kake druge materialne reči. Vsaka knjiga ima potencial, ki me lahko obogati bolj kot kako drugo premoženje, bodisi finančno, duhovno ali pa emocionalno.

Vprašajte se naslednje: kaj ima za vas večjo vrednost? Knjiga? Ali hamburger s sirom?

Koliko denarja ste porabili za knjige v preteklem letu? Bi lahko v knjige investirali 10 odstotkov več?"



Danes je dan …

Westenberg več kot očitno govori "moj jezik in diha moj zrak". Še posebej v teh dneh. In kaj je posebnega v teh dneh?

Zadnji dnevi pred božičem in novim letom so tisti, ko ljudje za darila (in tudi zase) kupijo največ knjig. Prav danes, v petek, 23. decembra, se bo najbrž prodalo največ knjig v letošnjem letu. Na tak dan ljudje po celem svetu v knjige investirajo daleč največ v posameznem letu.

Na tak dan smo tudi vsi mi, ki delamo s knjigami, v polni pripravljenosti. Knjigarne so dobro založene, založniki pripravljeni na klice, če je treba kam na hitro dostaviti še kake izvode knjižnih naslovov, avtorji pa upajo, da bodo njihove knjige na tak dan izginile s polic. Zato sem sam te dni, če praznike preživljamo doma kakor letos, najraje v kaki knjigarni.

Obožujem polne knjigarne.

Oči se mi spočijejo na ljudeh, ki stikajo po knjižnih policah in v rokah držijo in listajo knjige. Dolge vrste pred blagajno so sladke skrbi knjigarnarjev, ki so med letom pogosto iz oči v oči s prazno knjigarno. V teh dneh pred novim letom delo s knjigami dobi smisel.

Tudi letos je v slovenščini namreč izšlo ogromno dobrih knjig.

Dvajset predlogov za investiranje v ideje

Ob koncu leta se pogosto dela različne inventure, kaj je bilo v tekočem letu najboljšega. Politični dogodki, ki so zaznamovali leto, športni dosežki, ki jih ne bomo pozabili, najboljši filmi in podobno. Tudi lestvice najboljših knjig so običajno nekje blizu.

Na njih pri nas večinoma prednjačijo romani in druga leposlovna dela. Najbrž tudi zato, ker so ocenjevalci literarni kritiki in drugi poznavalci knjig. Vendar pa je poleg tega izšlo tudi veliko t. i. stvarnih, torej neleposlovnih knjig. Te so večkratno uporabne za vse tiste, ki jih zanimajo knjige z izobraževalno vsebino, podano v obliki zgodb ali pa kakovostnega priročniškega pisanja.

Tu je nekaj knjig – gre za moj osebni izbor – ki so mi ostale na situ v letošnjem letu in na nekatere sem že opozarjal. Morda najdete kaj zase, za svoje prijatelje, družino ali sodelavce. Novo leto je namreč vedno tudi priložnost za nove cilje in nove premisleke.

Knjige sem razporedil v pet kategorij. Prva je:

UČENJE IN USTVARJALNOST

Kako se učimo, Benedict Carey

Učenje je eden od temeljev sodobnega življenja, vprašanje, kako ga zastaviti, da bo čim bolj učinkovito, pa eno pomembnejših za vse šolajoče generacije. Carey, ki že tri desetletja piše o znanosti, je na enem mestu zbral ključne klasične teorije o spominu, procesu učenja in zapominjanju ter jih pretresel v pogovorih s sedanjimi raziskovalci in najnovejšimi znanstvenimi izsledki s teh področij. Rezultat je knjiga, ki na eni strani bralca seznanja z možganskimi protokoli v procesu učenja in pomnjenja, na drugi strani pa z razkrivanjem možnosti vsakdanje praktične uporabe pokaže, kako lahko pri učenju v svoj prid uporabimo zakonitosti delovanja naših možganov. Kako se učimo je tako knjiga, ki bi, tudi piscu teh vrstic, če bi še enkrat sedel v šolske klopi, gotovo pomembno spremenila študijski proces.

Izvirnost, Adam Grant

Po knjigi Daš in dobiš, poslovni uspešnici izpred nekaj let, se je priznani ekonomist v svoji drugi knjigi lotil prepoznavanja pomena originalnih idej za ustvarjanje izjemnih poslovnih, umetniških in drugih izdelkov. Grant v knjigi secira primere izvirnosti in jih razvršča v posamezne skupne kategorije, pri čemer v principu trdi, da obstajata dva temeljna pristopa, s katerima ljudje dosegajo, kar želijo. Prvi je konformizem, ki pomeni sledenje množici po konvencionalnih poteh in ohranjanje obstoječega družbenega, poslovnega ali kakega drugega modela. Drugi pristop pa je princip izvirnosti, ki pomeni hojo po manj uhojeni poti ter proizvajanje novih idej ter miselnih konceptov, ki spodbijajo uveljavljene vzorce, vendar obenem na koncu povzročijo, da je vse skupaj veliko bolje kot prej.

Razmišljanje, hitro in počasno, Daniel Kahneman

Knjiga Razmišljanje, hitro in počasno je nič več in nič manj kot ena najboljših in najbolj celovitih sodobnih del o konceptu človekovega razmišljanja ter posledičnega odločanja v vsakodnevnih poklicnih in zasebnih situacijah. Njen avtor, psiholog Daniel Kahneman, ki je za svoje raziskovalno delo na področju človekovega odločanja, dobil Nobelovo nagrado za ekonomijo, nas v tem poljudnem, a poglobljeno spisanem delu, skozi razne konkretne primere seznanja z dvema osnovnima konceptoma, s pomočjo katerih gledamo na svet okoli sebe: prvi je hitro in intuitivno, drugi pa počasnejše in bolj preudarno razmišljanje. Vendar prvi koncept ni nujno zgolj emocionalen in drugi ne zgolj racionalen, saj se v realnem življenju ves čas mešata med seboj in vplivata drug na drugega, rezultat tega pa je človek z vso (ne)predvidljivostjo, ki izhaja (tudi) iz globoko vgrajenih osebnostnih in značajskih norm.

Velika čarovnija, Elizabeth Gilbert

Avtorica memoarov Jej, moli, ljubi se je tokrat posvetila kreativnosti, saj v Veliki čarovniji, ne opisuje svojega vsakdanjega življenja, temveč predvsem njegov ustvarjalni, pisateljski del. Velika čarovnija je mešanica različnih žanrov, od osebne izpovedi do priročnika za zbujanje kreativnosti, v njej pa nas Gilbertova popelje na pot (lastnega) ustvarjalnega postopka. Pri tem izhaja iz dejstva, da se mora ustvarjalec najprej otresti strahu, potem pa se lahko resnično posveti svojemu poslanstvu. Osebne prigode v tej knjigi Gilbertova tesno prepleta s splošnimi nasveti vsem, ki nameravajo svoje bivanje prepustiti takšni ali drugačni umetnosti, s tem pa napiše knjigo, ki kar vabi na pot ustvarjalnega življenja.

DRUŽBA NEKOČ IN DANES

Dovčerajšnji svet, Jared Diamond

Diamond (1937), evolucijski biolog in antropolog, imenovan tudi Darwin moderne dobe, nam v tej knjigi z mnogimi primeri postreže z različnimi družbenimi in družinskimi vidiki življenja tradicionalnih družb, s poudarkom na tistih iz Nove Gvineje, od trgovanja, vzgajanja otrok, reševanja sporov, odnosov med različnimi generacijami, splošnega življenjskega stila itn. Ob tem nam z vzporejanjem tradicionalnega in sodobnega načina življenja, nevsiljivo kaže na to, da naukov pretekle človekove družbene organizacije najbrž ne moremo enostavno prenesti v sedanji civilizacijski čas, vsekakor pa so mnoge prvinske oblike človekovih plemenskih odzivov na izzive iz okolja lahko neizčrpen vir razmišljanja o tem, kako morda kakšne rešitve vseeno integrirati v sedanje okolje.

Filozof in volk, Mark Rowlands

Volkovi so v primerjavi s psi tisto, kar so v primerjavi z odraslimi psi njihovi mladiči, trdi ameriški filozof Mark Rowlands in nas s knjigo na prefinjen način popelje v svet, v katerem človek predstavlja zgolj eno od živih bitij na našem planetu. Z inteligentno mešanico spominov na življenje z volkom Breninom (ki mu je zagrenil in hkrati razsvetlil mnoge trenutke), esejistične razprave in znanstvenih dejstev Rowlands namreč raziskuje živalski svet, iz vsakdanjih pripetljajev z Breninom vleče filozofske zaključke, primerja inteligenco primatov in človeka na eni strani ter volka na drugi in navaja neobičajne razloge za različne poti evolucije v obeh primerih. Z vsem tem pred nami splete presenetljivo zgodbo o živalskem stvarstvu in človekovi vlogi v njem.

Kaj je družina? Fabrice Hadjadj

Hadjadj (1971) je bistroumni francoski filozof, dramaturg in oče šestih otrok, "profesor filozofije judovskega izvora, arabskega imena in katoliškega prepričanja", kot se označuje sam, ki ga v slovenščini že poznamo po dveh knjigah, Veri demonov in pa Kako uspeti v smrti, v katerih je na izviren način analiziral obravnavane teme. Podobno mu je uspelo tudi v knjigi Kaj je družina?, v njej pa Hadjadj skuša najprej najti temeljni odgovor na to, kaj je družina v svojem bistvu. Pri tem svojem iskanju pa odklanja vse definicije, ki imajo po njegovem tak ali drugačen redukcionističen pristop. V nadaljevanju pa zagovarja tezo, da se je družina v zadnjem času iz osnovne celice družbe začela spreminjati v poskusni laboratorij, saj njen "razvoj ni več posledica spolne različnosti, pač pa neobrzdane tehnologije".

Globalni minotaver, Janis Varufakis

Bivši finančni minister v Globalnem minotavru bistroumno analizira svetovno finančno dogajanje v dvajsetem stoletju, s poudarkom po drugi svetovni vojni, ko je Amerika postala hegemon (in globalni minotaver), in h kateri se je, dokler je imela presežke, stekal denar z vsega sveta. Vse večji problem pa se je po njegovem začel pojavljati, ko se je globalni trend začel obračati. Amerika je začela postajati država z vse večjim primanjkljajem, vendar pa s tako veliko potrošnjo, da je bila od nje usodno odvisna svetovna finančna krvna slika, seveda tudi evropska z Nemčijo na čelu. Kriza po letu 2008 je tako pomenila tudi priložnost za sanacijo skupnega evropskega gospodarstva, ki pa se je izrodila v vse večje razlike znotraj Evropske unije.

Pri nas je poleg tega izšla še Varufakisova knjiga za mladino Ta svet je lahko boljši, ki jo je naslovil na svojo najstniško hčerko. V njej skuša Varufakis na preprost, vendar ekonomsko utemeljen način, odraščajoči mladini pojasniti ključne ekonomske pojme delovanja sodobnega globalnega gospodarstva, ob tem pa skozi prizmo zgodovinskega razvoja razjasniti, kako je prišlo do formiranja do sedanje, v mnogih ozirih vse bolj tržne ustrojene družbe. Z razumljivo napisanimi in z mnogimi ilustrativnimi primeri nas Varufakis vodi po ključnih družbenih prelomih, od kolonializma do nastanka gospodarskih kriz, pri čemer pa v ozadju ves čas ponuja tudi predloge, kako bi mladi prihodnji svet morda spet lahko obrnili na bolje.

MINEVANJE

Hitri po petdesetem, Joe Friel

Ukvarjanje z vztrajnostnimi športi v drugi polovici življenja postane odvisno tudi od stanja človekovega telesa. Rezultati v tem življenjskem obdobju, kljub enakim vložkom kot poprej, so zato običajno vsako leto malo slabši. Joe Friel, dolgoletni športnik in trener pa v tej knjigi, ki jo je napisal že kot sedemdesetletnik, pokaže, da staranje samo po sebi ni razlog za bistveno upočasnitev in pešanje športnika, ki k svoji dejavnosti (pa tudi življenju nasploh) pristopi z dovolj velikim poznavanjem delovanja, omejitev in pa možnosti počasi starajočega se telesa. Ohranitev ali celo stopnjevanje intenzivnosti vadbe, preoblikovanje vsakodnevne prehrane in pa skrb za upočasnjevanje izgubljanja mišične maše, so samo trije od nasvetov, ki jih v tej knjigi, namenjeni vsem, ki so že prišli iz svojih najboljših športnih let, priporoča človek, ki je še tudi po sedemdesetem letu več kot aktiven športnik.

Če vas je ta knjiga pritegnila, morda posežete še po še čisto svežem delu Menihi maratonci z gore Hiei, ki jo je napisal Johna Stevens (1947), sicer tudi budistični menih, v njej pa je popisal nepredstavljivo vzdržljivost in neupogljivost japonskih menihov, ki se podredijo neverjetni preizkušnji, v kateri v sedmih letih pretečejo tisoč maratonov in ultramaratonov, medtem pa seveda izvajajo tudi svoje meniške obrede.

Minljivost, Atul Gawande

Gawande (1965) je ameriški zdravnik indijskih korenin in pisec strokovno medicinskih knjižnih uspešnic, se je v svoji najnovejši knjigi spoprijel z eno večnih tem človekovega življenja, in sicer z njegovo minljivostjo. Gawande pred nami razgrinja zgodbe različnih ljudi, od starejših, ki so se že morali soočiti z zatonom svojega življenja, do mladih s tako ali drugačno usodno boleznijo, ki je peljala k prezgodnjemu koncu, preko njih pa izpisuje sodoben odnos zahodne pa tudi vzhodne družbe do smrti in priprave nanjo. V domišljeno strukturirani knjigi Gawande prepričljivo pokaže, kako se s staranjem prebivalstva spreminja tudi soočanje s končnostjo življenja, ob tem pa razkrije, kakšnim družbenim in kulturnim spremembam na tem področju smo bili priča v zadnjih desetletjih.

Kot alternativo tej knjigi lahko prebere še povsem sveže domače delo Čas nesmrtnosti, ki ga je napisal esejist in imunolog Alojz Ihan, v njej pa se je izjemno izvirno podal na pot znanstveno medicinskega raziskovanja človekove zmožnosti, da bi si – s pomočjo vseh dostopnih odkritij – že kmalu začel močno podaljševati svoje življenje, ki bi ga, če bi le bilo mogoče, stopnjeval do same samcate nesmrtnosti.

Milina staranja, Kathleen Dowling Singh

Staranju nihče ne uide, seveda pa lahko ljudje to obdobje življenja preživljajo na zelo različne načine. Jesen življenja je lahko nenehen vir tegob in depresije, a tudi izvor miline in osvobajanja, ki prinese eno od najbolj izpolnjujočih obdobij našega bivanja. Kathleen Dowling Singh, sicer ameriška duhovna učiteljica in predavateljica, ki živi na Floridi "v bližini svojih štirih otrok in sedmih vnukov", nas v tej nežni, a hkrati angažirani knjigi postopoma pelje skozi vse (duhovne) tančice, ki jih s seboj prinaša  najzrelejši del človekovega življenja. Citirana misel, ki jo je nekoč izrekel Carl Jung, da med starejšimi klienti, ki so ga obiskali, ni srečal nikogar, ki ne bi iskal nasveta tudi v duhovnih rečeh, je tako eno od ključnih vodil te knjige, saj seniorska leta po avtoričinem mnenju lahko izvabljajo močne želje in hrepenenja, ki so globlja od želja in hrepenenj ega.

Očetovina, Philip Roth

Ameriškega pisatelja Philipa Rotha v slovenskem prostoru že dobro poznamo, saj je prevedenih kar nekaj njegovih romanov, od s Pulitzerjem nagrajene Ameriška pastorale do Človeškega madeža in Ogorčenja, ki so bili vsi tudi filmsko ekranizirani. Ob svojem literarnem opusu pa je Roth napisal tudi nekaj neleposlovnih memoarskih knjig, ki presegajo meje tega žanra ter spadajo v izpovedno literaturo najvišjega dometa. Med njimi izstopa Očetovina, v njej pa nas Roth popelje v središče enega ključnih življenjskih odnosov – med očetom in sinom – knjiga pa vzleti v trenutku, ko njegovemu ostarelemu očetu, nekdaj izjemno avtoritativnemu in kremenitemu človeku, diagnosticirajo možganski tumor. Tako se mora Roth na eni strani skupaj z bratom in očetom spoprijeti z odločitvijo ali tvegati izjemno zahtevno operacijo ali ne in se hkrati soočiti tudi s počasnim telesnim propadanjem svojega skoraj mitskega očeta.

LJUBEZEN

Rabelj ljubezni, Irvin D. Yalom

Najbolj znana knjiga resničnih zgodb še živeče legende ameriške psihoterapije, Irvina D. Yaloma (1931), v katerih nam ta najbolj briljanten pripovedovalec med psihoterapevti odkriva skrivnosti terapevtskega srečanja. Z objavo teh zgodb nam Yalom ni ponudil le izjemno redkega vpogleda v hrepenenja in (ljubezenske) motivacije svojih varovancev in ljudi nasploh, temveč je razkril tudi svojo lastno pa tudi splošno psihoterapevtovo zgodbo, ko se med terapevtskimi srečanji trudi uskladiti svoje vse preveč človeške odzive z rahločutnostjo, ki jo ima kot psihiater. Še noben avtor od Freuda naprej ni toliko prispeval k razjasnitvi tega, kaj se dogaja v odnosu med psihoterapevtom in klientom, in še noben psihoterapevt svojih primerov ni uspel izpisati s tolikšno mero literarnega talenta in dramaturške napetosti.

O ljubezni, Umberto Galimberti

Če bi si morda mislili, da je tema ljubezni v tretjem tisočletju nekaj, o čemer se ne da povedati nekaj novega, Galimberti  (1942), italijanski filozof in mislec, pri nas znan po knjigah Grozljivi gost in Miti našega časa, naredi prav to. Ljubezen s svojim eruditskim, neposrednim in pogosto presenetljivim pogledom izvirno analizira ravno v kontekstu preteklega in sodobnega človekovega življenja, pri čemer poskuša mnogoplastno in v povezavi z različnimi pojmi – torej recimo ljubezen in sramovanje, ljubezen in spolnost, ljubezen in zapeljevanje, ljubezen in denar, ljubezen in sovraštvo itn. – osvetliti zapleteni skupek dogajanj, imenovan ljubezen. Galimberti v knjigi sprva obdela mnoštvo različnih pojavnih oblik ljubezni, v nadaljevanju pa še duševne procese, znotraj katerih pri ljudeh poteka ljubezensko dogajanje.

KAKO NAREDITI ZNANSTVENIKA

Moč čudenja in Kratka luč v temi, Richard Dawkins

Dawkins (1941) je biolog in neodarvinist, ki je zaslovel s knjigo Sebični gen (1976), sedaj pa imamo v slovenščini tudi njegovo dvodelno avtobiografijo. V prvi, Moč čudenja, spremljamo kronološko odraščanje Dawkinsa in njegova družinska leta v Afriki, študij in izobraževanje, prve znanstvene objave in utrinke, iz katerih je zrasla ideja za knjigo Sebični gen. Drugi del Kratka luč v temi pa v tematsko zastavljenih poglavjih obdela različne vidike znanstvenikovega (javnega) življenja, od sodelovanja s pomembnimi misleci svojega časa, prek funkcij, ki jih je opravljal v svojem pedagoškem in profesorskem delu, obiskov akademskih konferenc, njegovih knjižnozaložniških prigod, televizijske in debatne dejavnosti itd. Reprezentativen prikaz formiranja in funkcioniranja enega najbolj znanih naravoslovnih mislecev in publicistov našega časa.

V pogonu, Oliver Sacks

Knjiga V pogonu je avtobiografija znanega ameriškega nevrologa Oliverja Sacksa (v slovenščini je na voljo tudi njegova knjiga fascinantnih nevroloških zgodb Mož, ki je imel ženo za klobuk), ki je za rakom umrl lani, samo nekaj mesecev po njenem izidu. Gre za doživeto spisano delo, ki tega velikega sodobnega znanstvenika z izrazitim literarnim talentom prikazuje v precej drugačni luči od tiste, ki jo je kazal javnosti ob zaključku svoje bogate kariere. Energična in dinamična pripoved nam po eni strani prikazuje živahen osebnostni razvoj nekonvencionalnega znanstvenika, ki je o človeških možganih odkril veliko poprej neznanih podrobnosti, po drugi strani pa nas Sacks spusti v svoj notranji svet, v katerem se je sprva soočal z mnogimi blokadami, ki so izvirale še iz njegovega otroštva, ko (si) je začel plaho priznavati, da je istospolno usmerjen. Nekaj mesecev po njegovi smrti pa je v drobni knjižici Hvaležnost izšlo še nekaj njegovih esejev, ki so tudi pri nas izšli samostojno hkrati z biografijo.

Sedem kratkih lekcij iz fizike, Carlo Rovelli

Kar so pred skoraj štirimi desetletji pomenile Weinbergove Prve tri minute in potem pred nekaj manj kot tremi desetletji Hawkingova Kratka zgodovina časa, je v tretjem tisočletju drobna knjižica Sedem kratkih lekcij iz fizike italijanskega teoretičnega fizika Carla Rovellija. V njej nas avtor z doumljivim jezikom pelje skozi zakonitosti sodobne fizike, nam kaže, kako so se prepletale in dopolnjevale posamezne sedaj veljavne teorije ter nam ob tem razkrije tudi miselni razvoj posameznih znanstvenikov in ovinkasto pot, ki včasih pelje do končnega premisleka. Vse skupaj pa se začne že daleč nazaj, z enim od fantovskih let, ki jih je mladi Albert Einstein prebil v brezciljnem pohajkovanju – samo nekaj let za tem pa potem objavil tri članke, od katerih bi si vsak zaslužil Nobelovo nagrado. Če koga ta avtor zanima še pobliže, je nedavno v angleščini izšla že njegova naslednja knjiga Resničnost ni to, kar izgleda (Reality Is Not What It Seems).

Če bi radi svojim otrokom dali v branje izvirno poljudnoznanstveno knjigo pa je tu delo neumornega popularizatorja znanosti Saša Dolenca Od genov do zvezd.

Sklep

Kako je že rekel Westenberg: vprašajte se, kaj ima za vas večjo vrednost? Knjiga? Ali hamburger s sirom?

Želim vam aktivne božične praznike in upam, da ste med zgoraj naštetimi knjigami našli kakšno, ki se vam zdi vredna investicije vase.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

 

Sorodne vsebine

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano