Nina Gaspari: Ano Roš v vsak slovenski dom

Sedim sredi milijonskega Londona, dober kilometer od ulice, v katero sem se pred petnajstimi leti sredi svetovne finančne krize preselila v upanju, da v angleški prestolnici dobim karierne priložnosti, o katerih sem sanjala vse življenje.

Spomin na tistih šest mesecev, ki sem jih preživela v mestu, je še vedno poln tesnobe. Čeprav sem v zadnjem desetletju in pol svoje življenje spremenila in sem danes na svoji podjetniški poti in v življenju zadovoljna, mi to mesto še vedno vzbuja občutke nedoseženih ciljev in skoraj sramu, da sem morda prehitro dvignila roke.

Spomnim se dneva, ko sem v tedanji varni službi dala odpoved in kupila enosmerno letalsko vozovnico. Imela sem občutek, da prvič resnično poslušam le sebe in svojo intuicijo. Jezila sem se nad komentarji bližnjih, ki so mojo odločitev pospremili z dvomi in nasveti, naj raje ostanem in potrpim v službi, kjer sem se počutila slabo in ujeto. Strah pred spremembami je močan in zakoreninjen.

V Londonu me ni čakala zaposlitev. Nisem imela znancev, ki bi mi odprli kakšna vrata.

V mestu me je pričakal finančni zlom, ki je posegel v vse pore družbe in ki smo ga pri nas čutili z zamikom. Služb ni bilo. Iz dneva v dan je raslo število samomorov. Vsako popoldne so večerni brezplačniki, ki jih delijo na podzemni železnici, poročali o novih in novih deset tisočih ljudeh, ki so tisti dan izgubili službo. Spraševati sem se začela, zakaj mi je bilo treba na vrat na nos pustiti varno službo v domovini in se podati v to brezupno situacijo.

Po dobrih šestih mesecih sem se sklonjene glave vrnila domov. Bogatejša za nekaj spoznanj. Prvo je bilo zavedanje, da v Sloveniji večina živi izredno udobno življenje. Za podobno kakovost življenja, kot jo poznamo doma, bi v tujini garali dobesedno cele dneve. Seveda imamo svoje pomanjkljivosti, a takih kriz, kot je leta 2008 doletela finančne prestolnice, ne poznamo zares.

Začela sem ceniti našo prostorsko majhnost, ki hitreje odpre priložnosti. Navijati sem začela za vsakega sodržavljana ali sodržavljanko, ki mu je uspelo v tujini, ne glede na področje dela, ki ga je opravljal. Hkrati sem postala izredno jezna vsakič, ko je bil uspeh pospremljen s kritikami vsevedov, ki izza okvirjev egalitarnosti majhne družbe, kot je naša, ne razumejo povsem, koliko truda je vloženega v uspehe. In neuspehe.

London Foto: Shutterstock

Še posebej jezna sem takrat, ko se nespodobni komentarji zlivajo po tistih, ki jih v naši družbi ne prepoznamo kot nekoga, "vrednega" uspeha. Zakaj priznavamo garaško delo Luke Dončića, ne pa tudi Ane Roš, ki je na svojem področju posegla višje od našega najboljšega košarkarja?

Zakaj je Ana Roš boljša od Luke Dončića?

Prav v teh dneh je Ana Roš dosegla nov mejnik. V Mehiki so ji ta teden podelili nagrado za tretje mesto na izboru najboljših kuharskih mojstrov na svetu The Best Chef Awards.

Ana Roš je obenem tudi edina ženska v deseterici in zgolj ena od osmih žensk, ki vodijo restavracije s tremi Michelinovimi zvezdicami na svetu. Od leta 1929, ko je ta vodič podelil prve tri zvezdice kuharski mojstrici, jih je do danes to prestižno priznanje dobilo le še dvanajst.

Uspeh Ane Roš seveda Luki Dončiću in drugim slovenskim vrhunskim športnicam in športnikom, umetnikom, podjetnikom in drugim, ki dosegajo uspehe širše od meja naše domovine, ne odvzema neverjetnih dosežkov. A če pogledamo kategorije, v katerih delujejo, se z Ano Roš kosa le še filozof Slavoj Žižek. Zadnjega v teh dneh srečujem v londonskih knjigarnah, kjer so njegove knjige postavljene ob bok največjim filozofom vseh časov, kot sta Hegel in Kant.

Trpeči zaposleni in težave z uspehom

Leta 2021 so v Evropski uniji izvedli raziskavo, ki je med več kot milijonom zaposlenih pokazala, da jih vsakodnevno na svojem delovnem mestu trpi več kot polovica. Prvič se je v merjenju tudi pokazalo, da so vprašani kot enega od najpomembnejših kriterijev uspešnosti izbrali "imeti dobro službo" in ne več zgolj "imeti službo".

Slovenski zaposleni in zaposlene smo v vrhu držav, ki poročajo o visoki stopnji stresa pri delu. Najpogosteje so dejavniki, ki so jih vprašani izpostavili in jih povezovali s stresom pri delu, pomanjkanje nadzora nad delom, neprimerne zahteve, premajhna podpora sodelavcev in vodstva, slabi medosebni odnosi in negotovost zaposlitve (vir).

Slovenska kuharska velemojstrica Ana Roš je s svojo Hišo Franko prva in do zdaj edina Slovenka, ki se lahko ponaša s tremi Michelinovimi zvezdicami, pretekli teden pa so jo razglasili za tretjo najboljšo chefinjo na svetu. Foto: Bojan Puhek V isti raziskavi so ugotovili tudi, da si dve tretjini vseh, ki pravijo, da v službi trpijo, želita spremembe, pa ne vesta, kako se je lotiti.

V družbi, ki je prežeta z nezadovoljstvom v službi, je torej vzporednica z nerganjem in negodovanjem ob spremljanju uspehov drugih logična. Zdi se, da namesto da bi se od uspešnih posameznic in posameznikov učili, raje posegamo po tem, da jih na vsak način poskušamo potegniti nazaj, navzdol.

Kaj se lahko naučimo od Roševe?

Karierna pot Ane Roš vključuje nekaj zanimivih ovinkov. Lahko bi bila vrhunska smučarka (bila je članica takratne jugoslovanske mladinske smučarske ekipe) ali diplomatka (končala je študij diplomacije v Gorici), a je sledila svoji intuiciji in srcu. Ljubezen do takratnega partnerja jo je pripeljala v kuhinjo.

Ena od stvari, ki se ji kolektivno posvečamo premalo, je poslušanje in razumevanje sebe. Ne vzamemo si časa, prostora in predvsem tišine, da bi slišali sebe, svoje želje, strasti. Strah nas je sprememb, zato raje tičimo v službah, v katerih trpimo. Ta strah pred spremembami nam onemogoča drznost in pogum, ki bi ju potrebovali za hojo mimo družbeno pričakovane začrtane poti. Morda prav zato težko razumemo ljudi, ki so tega sposobni.

Od Roševe bi se lahko naučili neustrašnosti, ustvarjalnosti in zaupanja vase. Vse kakovosti uspešnih posameznikov imajo skupno točko: uspešni ljudje se bolj kot z drugimi ukvarjajo sami s seboj.

Od uspešnih ljudi, kot je Roševa, bi se lahko naučili tudi navijanja za druge, ki dosegajo uspehe.

Tvoja zapuščina

Na delovnem mestu preživimo večino svojih dni in slabe razmere in odnosi, ki jih imamo v delovnem okolju, vplivajo na naše vsesplošno počutje. Zato ni presenetljivo, da frustrirani posamezniki svoje neizživete potenciale prenašajo v svet z nespodobnim komuniciranjem, ki smo mu priča vsakič, ko se v medijih pojavi novica o uspehu nekaterih posameznikov in še pogosteje posameznic.

Seveda vsak od nas ne bo naslednja Ana Roš ali Luka Dončić. Lahko pa več časa namenimo sebi, da soustvarjamo bolj spodobno družbo.

Na mestu je torej vprašanje: nekrologi uspešnih ljudi bodo nizali njihove dosežke, kaj pa bo pisalo v naših? Sto nespodobnih tvitov v eni uri? Tisoč komentarjev pod članki, ki govorijo o uspehu Ane Roš ali naslednjega Dončića, Žižka, predsednice ...?

Po čem si bo svet zapomnil nas?

Siolova kolumnistka Nina Gaspari Foto: Siol.net