Za osnovno- in srednješolce se končuje šolsko leto in bliža se čas počitnic. Teh se veselijo tako otroci kot v mnogih primerih tudi njihovi starši, ki jim za svoje otroke ni vseeno.
Vsi uspešni otroci oziroma vsi, ki so dosegli sebi zastavljene cilje, so srečni in zadovoljni in imajo vzpostavljen dober model zastavljanja ter doseganja lastnih ciljev. Kot vsako leto pa tudi tokrat ni nič drugače. Za vse ni enako veselo. Nekateri otroci se soočajo z neuspehom in ob tem tudi z zelo težkimi občutki. Vprašanje, ki se ob tem zastavlja, pa je, ali so za neuspeh krivi sami, saj v delo niso dovolj vložili? Ali so starši od njih morda zahtevali preveč? Otroci brez ciljev in starši s pokopanimi željami Nekateri otroci se soočajo s težavami skozi celotno šolsko leto, za kar so razlogi zelo različni. V mnogih primerih ti otroci nimajo vzpostavljenih ciljev, ki jih želijo doseči. Najprej je namreč pomembno imeti cilje, da lahko začnemo razmišljati, iskati, vzpostavljati in hoditi po poti, ki nas bo do tega cilja tudi pripeljala. Brez ciljev je vse skupaj bolj tavanje in hitro je otrok v coni, ko se ne trudi, kot bi se lahko in za kar je sposoben. Ne moremo pa tudi mimo dejstva, da v mnogih primerih starši od otrok pričakujejo nemogoče in prek njih zadovoljujejo svoje lastne neuspele želje. Otroku namreč najbolj pomagamo, če skupaj z njim poiščemo njegove in zanj realne cilje, od katerih pa ni dobro odstopati. Kar si otrok namreč zada kot cilj sam, moramo starši stremeti k temu, da otroci ta cilj tudi dosežejo in ne da ob prvi priložnosti, ko nastopijo težave, obupajo in znižajo kriterije.
Sebi prepuščeni otroci Med vzroke za celoletne težave v šoli pa lahko štejemo primere, ko so otroci priča družinskim težavam ali otrokom, ki so bolj prepuščeni sami sebi in se za njih nihče zares ne zanima. Se pa nekaj takega vse prevečkrat uporablja in izrablja.
Prehitro se človek vda, postane ubogi in se oprime izgovorov, zakaj mu nekaj ne uspe oziroma zakaj nekaj ne gre. A dejstva, ki potrjujejo pravila, kažejo nasprotno. Mnogo znanih in zelo uspešnih obrazov ima za seboj izredno težke zgodbe, ki so jih obrnili sebi v korist. Dojeli so, kaj si želijo in še posebej, česa ne!
Ko spodleti pridnim učencem Na drugi strani pa smo priča otrokom, ki so pridni in zasledujejo svoje zastavljene cilje, a proti koncu leta popustijo in jim tako spodleti v finalnem šprintu. V takih situacijah pa lahko starši otrokom veliko pomagajo, predvsem s pozitivno motivacijo. Potrebna je pozitivna naravnanost v izjavah, odsotnost groženj in pa timska spodbuda v stilu, skupaj bomo zmogli, skupaj bomo našli rešitev.
Če učitelj dela krivico Nemalokrat pa se ob zaključevanju dogaja tudi, da smo priča občutkom ali pa dejstvom, ko otroci potožijo, da jim je učitelj(ica) naredil(a) krivico pri (zaključni) oceni. Ob takem primeru je treba otroku stati ob strani in ga opogumiti, da gre do dotičnega učitelja ali učiteljice in se z njim/njo odkrito in na lep način pogovori.
Odsvetujem, da to delo na mesto otrok prevzamejo starši, saj se morajo otroci v življenju naučiti dobre komunikacije in se postaviti za sebe z dobrimi argumenti. V nasprotnem primeru pa prevzeti odgovornost za svoja slaba dejanja. Seveda pa je, ko je otrok poskušal najti rešitev skupaj z učiteljico(em), sam in rešitev ne deluje, pomembno, da se vključijo tudi starši.
Kdor dela in se trudi, dela tudi napake! Sicer pa je otrokom treba stati ob strani in jim razložiti, da so neuspehi in padci v življenju nekaj vsakdanjega, nekaj povsem življenjskega. Kdor dela in se trudi, dela tudi napake! Skupaj z otrokom je treba ovrednotiti njihovo vloženo delo in poiskati, kje in zakaj se je zalomilo.
Tisti, ki so bili neuspešni in je neuspeh logična posledica njihovega ne dovolj vloženega dela, bodo morali za to sprejeti odgovornost. Ob tem pa bodo dobili tudi priložnost, da se iz tega nekaj naučijo. Vsak padec je priložnost za rast. Če se bodo iz tega kaj naučili, bodo vedeli, kje so šibki in kako se bodo v novem šolskem letu lahko spopadli s snovjo. Posledično bo neuspehu sledil uspeh. Zgolj moledovanje, žalost, jeza, obsojanje (drugih), brez ovrednotenja, pa lahko prinesejo še eno identično leto.
Nenazadnje pa vse napisano ne velja zgolj za šolarje in njihove starše, ampak kar za vse nas v različnih, tako poslovnih kot partnerskih odnosih nasploh!