Milano Cortina 2026
Nedelja, 8. 2. 2026, 4.00
3 tedne, 4 dni
Kolumna
Konec sveta, kot ga poznamo: Šport, kultura in prosveta, naša bodo osveta
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,60
Kolumnist Aljaž Pengov Bitenc
Človek bi si mislil, da se ob osmem februarju spodobi napisati kolumno, ki bo nekako povezala kulturni praznik, olimpijske igre in politiko. A v resnici o tem ne bi mogli povedati kaj dosti novega, saj gre za ustaljene rituale, kjer se politični razred pretvarja, da mu je precej mar za kulturo in šport, kultura in šport pa se pretvarjata, da političnemu razredu verjameta.
Dajmo naši
Seveda obstajajo izjeme in gotovo lahko najdemo obdobja, ko ta ali ona politična garnitura dela to, kar naj bi delala: ustvarja pogoje za razvoj kulture in športa in pri njiju ne išče legitimnosti. A taka obdobja so redko posejana in pogosto rezultat zagnanosti posameznega ministra in ministrice in ne, denimo, dolgoročna strateška odločitev države.
Zimske olimpijske igre v Cortini
Večino časa so stvari obratne. Politika pogosto za "pravo" kulturo razglaša tisto, ki ji je po izročilu in svetovnem nazoru bližje, medtem ko je "ona druga" prostaška, nazadnjaška ali perverzna, pač odvisno od tega, katera od treh glavnih opcij je na oblasti.
Pri športu je pa sploh na klubski ravni in v mlajših kategorijah pogosto tako, da so stvari odvisne od občinskih veljakov, starševskih ambicij in tega, ali je v klub morda včlanjeno dete lokalno vplivnega direktorja, ki potem primakne tudi nekaj sponzorskega denarja.
Kljub vsemu temu pa so ena najljubših dejavnosti politikov zanosne objave na družbenih omrežjih o tem, kako se jim je ob uspehih slovenskih športnikov orosilo oko.
Hešteg zoi, hešteg naši, hešteg namladihsvetstoji, hešteg slovenijavsrcu.
Vse skupaj je precej nadležno že v normalnih pogojih. Ker pa je Blatni dol trenutno v pogojih predvolilne kampanje, kar tako rekoč zagotavlja poplavo tovrstnih abotnosti na družbenih medijih, bo prihodnjih šest tednov prekleto dolgih.
Nekritično prevzemanje nebuloz iz tujine
Blatnodolska politika želi poleg dobrega okusa te dni ugonobiti tudi ironijo. Kako naj si sicer drugače razlagamo novico, da je ta isti politični razred (ali vsaj tisti njegov del, ki je ta hip na oblasti) brez kančka samorefleksije sproduciral idejo, da bi mladim prepovedali uporabo družbenih omrežij, taistih komunikacijskih kanalov, ki jih politika redno (te dni pa še toliko bolj) uporablja za industrijsko produkcijo cringa.
Ideja je – tako kot mnoge, ki jih slovenska politika rada brez premisleka pograbi – nastala v tujini. Konkretno v Avstraliji, kjer so uporabo družbenih omrežij zakonsko omejili na starejše od 16 let. S to zamislijo se je septembra lani v svojem govoru o stanju v Evropski uniji poigravala tudi predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen, podobne ideje pa najdete tudi na Portugalskem, v Španiji, na Danskem in drugih evropskih državah.
In ko vlada Roberta Goloba oziroma njen govorec Matej Arčon s povsem resnim obrazom reče "za otroke gre", gre ironija od vsega hudega umreti v kot, saj proti tovrstnim nebulozam enostavno ne more tekmovati.
Vladni govorec Matej Arčon je na vladni seji v Dravogradu sporočil, da je vlada potrdila izhodišča za pripravo zakonske omejitve uporabe družbenih omrežij za mlajše od 15 let.
Aroganca nevednosti
Stvar je namreč neumna na več nivojih.
Prva raven je seveda princip prepovedanega sadeža. Človeku sploh ni treba imeti otrok, da bi razumel, da je tisto, kar je prepovedano, mladim še bolj mamljivo. Nenazadnje je cela generacija aktualnih in nekdanjih politikov zrasla ob švercanju kavbojk, kokakole in rokenrola iz dekadentnega zahoda.
Drugi nivo, ki pa je na neki način še najbolj smešen, pa je nivo oblastne in generacijske arogance, ki so jo sposobni imeti samo ljudje, ki ne razumejo bistva problema. Digitalni generaciji prepovedati uporabo digitalnih orodij je približno tako, kot prepovedati reki, naj teče navzdol. Če ne bo mogla po strugi, bo šla pa naokoli. In pri tem povzročila vsaj nekaj škode. Povedano drugače, kdorkoli misli, da mularija ne bo našla obvodov okoli teh zakonskih omejitev (če bo do njih res prišlo), živi v resni zablodi. Še najverjetneje bi se zgodilo to, da bi mladina odjadrala v veliko temnejše kotičke interneta in tam živela še bolj neregulirano in nenadzorovano digitalno življenje.
Tretji nivo pa predstavlja dejstvo, da se s tovrstnimi idejami država neposredno vpleta v odnos med staršem in otrokom. O škodljivosti prekomerne uporabe družbenih omrežij ni dvoma. Za tako ugotovitev ne potrebujete znanstvene raziskave, dovolj je pogled na Twitter časovnico Janeza Janše ali Žana Mahniča.
A če je vloga staršev ta, da otroka pripravijo na samostojno življenje, potem ga dandanašnji morajo naučiti tudi odgovorne uporabe družbenih omrežij. Vloga države pa je, da ustvarja pogoje za medijsko pismenost. Tako nekako kot je njena vloga, da ustvarja pogoje za razvoj športa in kulture.
Dejanski viri težav
Nenazadnje, če država res čuti željo po dirigiranju digitalnega, se lahko problema loti pri obeh njegovih dejanskih virih. Bodisi pri milijarderskih lastnikih družbenih omrežij bodisi pri njihovih uporabnikih srednje in starejše generacije.
Prvi algoritme prilagajajo skladno s tem, kateri od skrajnih desničarjev po Evropi jim bolj uspešno piha na dušo in obljublja večje dobičke (kar je pravzaprav isto), slednji pa so glavni producenti in hkrati glavni potrošniki dezinformacij, zavajanj in manipulacij na družbenih omrežjih.
Tega filma seveda ne bomo videli, saj bi na ta način politika samo sebe prikrajšala za publiko, ki rade volje golta njeno performativno navdušenost nad kulturnimi in športnimi dosežki sinov in hčera slovenskega naroda. Zakaj bi si politični razred prizadeval za več kulturne ustvarjalnosti in boljše pogoje za razvoj športa, če je lahko v enem tvitu z emodžijem slovenske zastave navdušen nad zvoki Prešernove Zdravljice ob podelitvi olimpijske kolajne.
In pri tem spregleda (ali pa sploh ne ve), da je partituro slovenske himne leta 1905 napisal Slavko Premrl.
Kdo ve, morda pa bo res konec sveta.
