Neizogibna vprašanja za The New York Times

Sporočilo se v prostem prevodu glasi takole:

"Našim bralcem,

potem ko je v torek pozno ponoči največja politična zgodba dosegla dramatični in nepričakovani vrhunec, je naša redakcija izvedla oster zasuk in opravila to, kar je počela skoraj dve leti: odzivno in ustvarjalno poročala o volitvah 2016.

Po tako zmotnem in nepredvidljivem izidu se nam postavljajo neizogibna vprašanja: je zgolj nekonvencionalnost Donalda Trumpa zavedla nas in druge informativne medije, da smo podcenili podporo ameriških volivcev? Katere silnice in vplivi v Ameriki so usmerjali te razdvojevalne volitve in njihov izid? Najpomembneje: kako bo predsednik, čigar prava podoba ostaja precejšnja uganka, v resnici vladal, ko zasede položaj?

Ovrednotenje izida minulega tedna ter meseci poročanja in javnomnenjskih raziskav pred tem nas zavezujejo k temu, da se znova posvetimo temeljnemu poslanstvu Timesovega novinarstva. To je: poročati o Ameriki in svetu pošteno, brez strahov ali uslug, pri čemer si vselej prizadevamo razumeti in ovrednotiti vse politične perspektive in življenjske izkušnje v zgodbah, ki vam jih prinašamo. Pa tudi: nepristransko in neomajno zavezovati moč k odgovornosti. Prepričani smo, da smo o obeh kandidatih med predsedniško kampanjo poročali pošteno. Na New York Times se lahko zanesete, da bo pošteno, z enako mero analitičnosti in neodvisno poročal o novem predsedniku in njegovem moštvu.

Neodvisnega in izvirnega novinarstva, po katerem smo poznani, ne moremo izvajati brez zvestobe svojih naročnikov. Ob tej priložnosti se vam v imenu vseh Timesovih novinarjev zahvaljujemo zanjo."

Sporočilo se je jasno razlikovalo od drugih, ki jih kot redni bralec in digitalni naročnik pogosto prejemam od tega newyorškega časopisa. Nikakršen poziv k branju zadnjega komentarja ali k podaljšanju naročnine mu ni sledil. Sporočilo založnika vodilnega ameriškega pisanega medija je pomenljivo, saj še več, kot povedo njegove vrstice, govori tudi med njimi.

Sporočilo prinaša odkrito priznanje, da je Trumpova zmaga časopis presenetila, pa čeprav je to izrečeno s stisnjenimi zobmi in pomešano z zaobljubo o nadaljnjem profesionalnem in neodvisnem poročanju. Iz pisma lahko prepoznamo voditeljstvo založnika, njegovo podporo novinarjem in urednikom Timesa ter hvaležnost bralcem in naročnikom za podporo. Vendar je pri vsakem sporočilu pomembno, od koga prihaja in kdaj. Kadar pride od založnika, gre za izreden dogodek. In tak je za New York Times volilni izid tudi bil.

Foto: zajem zaslona/Diamond villas resort

Založnik skupaj z izvršnim urednikom odkrito sprašuje, kako to, da je časopis podcenil tako močno volilno podporo Trumpu. Za tem bridkim spoznanjem se skrivata vsaj dve ključni vprašanji za časopise po ameriških volitvah in za informativne medije na sploh. Prvo izhaja iz soočenja z dejstvom, da danes dezinformacija potuje hitreje od informacije, analize in izdelanega stališča.

Kaj lahko stori New York Times?

Odgovor je: kratkoročno nič več kot to, kar časopis že počne. Dezinformacije, namigovanja in provokacije po družbenih omrežjih bodo še naprej prehitevali informativne medije. New York Times je eden od prvakov digitalne informacije in eden od najbolj inovativnih časopisov tudi na digitalnih platformah. Pomembno je, kaj se zgodi, ko dezinformacija doseže bralca. Je ta ozaveščen, zna misliti s svojo glavo? To je veliko vprašanje, odgovor zanj je v izobrazbi občinstev, splošni kulturi ljudi ter varnosti in povezanosti v družbi. Ko je teh dobrin manj, ljudje hitreje podležejo populizmom. In prav zato je dolgoročno še kako pomembno, kakšne vrednote imajo kandidati na demokratičnih volitvah. Volilne kampanje pač uporabljajo digitalne in z njimi družbene medije za vključevanje svojih javnosti vsaj tako dobro, kot to počnejo informativni mediji sami. V tem imajo zadnji med volilnimi kampanjami velike tekmece.

Morda vas zanima še:

Svet kapitala kot prvi korak k obnovi Dela

Ena dobra stvar v Strategiji razvoja medijev 1.0

Kakšen medij pa ste, če nimate stališča!

Drugo vprašanje je globlje in zadeva zorni kot informativnega medija, ki je obenem del esteblišmenta: družbenih institucij, elite. Vprašanje "Kako to, da nismo opazili podpore volivcev Trumpu?" lahko poskusimo razložiti tudi drugače. Zapišemo ga lahko takole: "Kako to, da smo tako slepo podprli Hillary?"

Čeprav je Times tudi leta 2008 na primarnih volitvah podprl Hillary Clinton, je bil poznejši ameriški predsednik tudi izbira uredništva newyorškega časopisa pred končnim volilnim obračunom proti republikanskemu senatorju iz Arizone Johnu McCainu. Foto: Reuters

Pred osmimi leti sta nepriljubljenost takratnega predsednika Georgea W. Busha ob koncu njegovega drugega mandata in primež gospodarske krize klicala po spremembi in demokratski stranki odpirala vrata k prevzemu oblasti. Hillary Rodham Clinton se je na primarnih volitvah spopadla z dotlej manj znanim senatorjem, demokratom iz Illinoisa Barackom Obamo, in sčasoma je stranka prepoznala moč klica po prvem temnopoltem ameriškem predsedniku ter mu dala prednost pred prvo predsednico. S strankino podporo je Obama postal demokratski predsedniški kandidat.

Obamov klic je bil takrat dovolj močan, da je na pripeljal na volišča osem milijonov demokratskih volivcev več kot dotlej, ti pa so končni izid spremenili njemu v prid. Obama je za ta zgodovinski dosežek prejel Nobelovo nagrado za mir in z njo ob svoji izvolitvi ogromno moralno popotnico, da naj vlada povezovalno in brez vojn. Čeprav je Times tudi leta 2008 na primarnih volitvah podprl Clintonovo, je bil poznejši ameriški predsednik tudi izbira uredništva newyorškega časopisa pred končnim volilnim obračunom proti republikanskemu senatorju iz Arizone Johnu McCainu.

Zato se vsiljujejo vprašanja, ki so povezana tako z razumevanjem ameriškega volilnega sistema kot s predlaganimi rešitvami za izzive ameriške in – v marsičem tudi – globalne družbe. Ta namreč kažejo na slepo podporo demokratskega esteblišmenta Hillary Clinton, med katerega se je obakrat v zgodovini uvrstil tudi New York Times, zadnjič v še posebej številčni in ugledni družbi velike večine drugih vodilnih ameriških informativnih medijev.

Podpora in poznejša presoja večine medijev, prepričanost o njeni zmagi, je očitno temeljila na tem, da bo Clintonovi uspelo spraviti ljudi na volišča v takem številu, kot je uspelo Obami. Tako bi si zagotovila zmago kljub z leti vse bolj anomaličnemu večinskemu in stopenjskemu volilnemu sistemu, ki vendarle, dokazano ob ustaljenih vzorcih, deluje v prid republikanskim kandidatom.

O anomaliji lahko govorimo zato, ker se je volilno telo Združenih držav v povojnem obdobju močno spremenilo, medtem ko število elektorskih glasov vsake zvezne države, ki jih skladno z večinskim vzorcem pridobijo kandidati in so ključni za volilno zmago, ohranja tradicionalne "uteži" posameznih držav v vsej nacionalni shemi. Tako se je drugič v zelo kratkem časovnem razkoraku zgodilo, da je kandidat, ki je prejel večino vseh glasov, v resnici izgubil volitve.

"Učinku Obama" iz leta 2008 ob bok postavimo prve volilne zmage demokratskega kandidata Billa Clintona leta 1992. V takratni Ameriki, ko je bila volilna baza babyboomerjev na vrhuncu, je ob dotedanjem predsedniku Georgeu Bushu starejšem s Clintonom tekmoval tudi tretji kandidat Ross Perot in prejel 18 odstotkov vseh volilnih glasov. Za zmago demokratskega kandidata mora torej obstajati dodaten nagovor, motnja, ki aktivira volilno bazo, medtem ko je republikanska volilna baza ne le tradicionalno številčnejša, ampak očitno tudi bolj disciplinirana.

Povrhu sta oba demokratska predsedniška kandidata v preteklosti, Bill Clinton in Barrack Obama, svojo ponudbo oblikovala na spremembah dotedanjih republikanskih vladavin. Clintonova je letos obljubljala predvsem nadaljevanje dosedanje politike, nekakšen tretji mandat Obame. To pa, lastnim političnim izkušnjam in priljubljenosti obeh zakoncev Obama navkljub, ni bilo dovolj.

Tako demokrati kot uredništvo The New York Timesa so imeli tudi tokrat možnost podpreti "tretjega človeka" Bernieja Sandersa. Foto: Reuters

Tako demokrati kot uredništvo The New York Timesa so imeli tudi tokrat možnost podpreti "tretjega človeka". Bernie Sanders, senator iz Vermonta, je prepoznal vse slabši gospodarski položaj ameriškega srednjega razreda in s tem številnih glasov, ki so pozneje šli Trumpu. Odkrito je naslovil vprašanja neenakosti in neenakih možnosti v ameriški in globalni družbi, ki še zlasti zadevajo mlade.

Zagovarjal je intervencionizem na Wall Streetu, ki bi znova razdelil velike univerzalne banke in sistemsko omejil možnosti ponovnih finančnih kriz. Zavzemal se je za vzdržen gospodarski razvoj in to počne še naprej. Na področju zunanje politike je še zlasti s pogumno izraženimi dvomi o ameriški brezpogojni podpori Izraelu ta v Brooklynu rojeni kandidat, potomec priseljencev judovskega rodu iz tedaj avstro-ogrske Galicije ter iz Poljske in Rusije, napovedoval možnosti za drugačno, a vodilno in aktivno vlogo ZDA v mednarodnih odnosih. Ta bi nemara vodila k trajnemu miru na vsaj nekaterih od vojn najbolj opustošenih območjih in omogočala bolj povezano ureditev sveta.

Le tak svet pa lahko naslovi nekatere ključne izzive, kot so globalna neenakost, pomanjkanje virov in varnosti, ki sprožajo migracije, in globalni dogovor za vzdržen gospodarski in družbeni razvoj.

V sobotnem New York Timesu, dan po tem, ko sta Sulzberger in Baquet nagovorila bralce, smo lahko prebrali Sandersov komentar o izidu volitev in izzivih za demokratsko stranko. V njem izraža jezo, ne pa presenečenja nad tem, da je toliko volivcev podprlo Trumpa, ki je nastopal kot kandidat, nasproten esteblišmentu. Pravo vprašanje za "institucijo" New York Times torej je, zakaj daje Sandersu glas šele tako pozno.