Kakšen medij pa ste, če nimate stališča!

Uvodnemu spoznavanju in izmenjavi osnovnih informacij o mediju in izdajatelju je prej ali slej sledilo enako obvezno vprašanje vsakega visokega, praviloma tujega gosta, ki sva ga s takratno odgovorno urednico Dela sprejela na obisk. Glasilo se je: "Kakšna pa je usmeritev vašega časopisa?" Morda je sledilo še podvprašanje: "Je vaš časopis bliže vladi ali opoziciji?"

Nekateri sogovorniki so bili bolj praktični: "Kakšno je stališče vašega časopisa do bližajočega se referenduma?" Tako neposredna je bila tedanja španska veleposlanica, ki naju je gostila na prijetnem kosilu v svoji rezidenci v ljubljanskih Murglah.

Kratek in jasen odgovor urednika na takšno vprašanje bi odražal neodvisnost, opredeljenost in artikuliranost medija. Skratka, časopis bi bil jasen sogovornik tako za tistega, ki bi mu bilo stališče blizu, kot za onega, ki bi mu nasprotoval.

Ko te ni sram, da imaš mnenje. In ti ni treba delati "podval".

V anglosaksonski tradiciji so mediji še posebej nedvoumni v svoji opredelitvi. Stališče uredništva je ključno. Izraža se na točno določenem mestu, v uredniških uvodnikih in komentarjih. Ti običajno niso podpisani. Od njih se lahko bolj ali manj razlikujejo vabljeni komentarji avtorjev, ki ne delujejo v uredniškem sestavu, in so objavljeni na tako imenovani op-ed strani, ki se po tradiciji nahaja nasproti uredniškega komentarja. Ti so, seveda, podpisani. Od tam naprej so vsi drugi novinarski žanri točno opredeljeni in ni vmesnih postaj kot recimo pri nas prepogosta "komentirana poročila".

Tudi v drugih demokratičnih medijskih kulturah je utečena praksa zelo podobna, seveda pa ima vsako okolje svoje tradicije in tudi vsak časopis svoje posebnosti. A stališče medija pripada uredništvu in v njem ima zadnjo besedo – odgovorni urednik.

V slovenskih medijih se prevečkrat primeri, da tisti, ki poročajo, tako radi komentirajo, še preden so sporočili, kaj se je sploh zgodilo. To je odraz šibkega in neizdelanega uredniškega stališča. In to žal ni tako le pri nogometu.

Kje pa je lastnik?

Kaj pa založnik? Ta je garant neodvisnosti uredništva in svetovnonazorske usmerjenosti medija.

V nekaterih medijih se založnik tudi redno izraža. Na primer, v nemškem informativnem in mnenjskem tedniku Die Zeit je vse do nedavne smrti založnik in nekdanji nemški kancler Helmut Schmidt redno objavljal svoja mnenja. V italijanski La Repubblici ustanovitelj, devetdesetletnik Eugenio Scalfari vsako nedeljo objavi kolumno. Scalfari je  bil odgovorni urednik prvih dvajset let izhajanja časopisa, od leta 1976 dalje. Nasledil ga je Ezio Mauro za nadaljnjih dvajset let. V začetku letošnjega leta ga je nasledil šele tretji urednik tega vodilnega dnevnika založniške skupine L'Espresso Mario Calabresi. Od 1989 je največji delničar te skupine poslovnež Carlo de Benedetti. Ta Scalfariju prepušča vlogo glasnika, sicer pa je njegova vloga prav taka, kot jo ima Arthur Ochs Sulzberger Jr., založnik The New York Timesa. Založniška skupina Espresso poleg vodilnega dnevnika in tednika, po katerem nosi ime, izdaja tudi poldrugi ducat lokalnih dnevnikov. Njihovi odgovorni uredniki sledijo svetovnonazorski usmeritvi garanta, to je založniške skupine, vsak pa avtonomno vodi uredniško politiko časopisa.

Natočimo si čistega vina

Le časopis, ki ima jasno razdelano stališče, lahko izvaja nadzor demokratične oblasti v interesu javnosti. Če stališča nima, je v resnici a priori manj verodostojen. In bolj izpostavljen možnostim, da drugi manipulirajo z njim. Zadosten pogoj za zagovarjanje stališča pa mu zagotavlja šele usposobljen in odgovoren založnik, osredotočen na izvajanje osnovnega poslanstva informativnega medija. Tako s premoženjem, "know-howom" in vsemi razpoložljivimi specifičnimi viri izdajatelja jamči za izvajanje medijske dejavnosti v javnem interesu, četudi s tem zasleduje motiv dobička.

Na primer, liberalni The New York Times se je pred primarnimi volitvami za ameriškega predsednika jasno opredelil: na demokratski strani podpira Hillary Clinton, med republikanskimi kandidati pa Johna Kasicha. Svoje stališče je pred primarnimi volitvami v zvezni državi New York še enkrat ponovil, kratko in jasno, kar lahko preverite tukaj.

Priložnosti za prikriti vdor ideoloških ožin

Odgovor na vprašanje španske veleposlanice o stališču našega časopisa o tem in onem sem, seveda, kot vselej, tudi takrat dosledno prepustil Romani, ki je vselej postregla s precej obsežnim in v resnici povsem iskrenim odgovorom. Pojasnila je, da Delo ne zavzema stališča in da dopušča prostor za razpravo ter soočanje različnih stališč in vseh udeleženih strani. Pri tem pa imajo Delovi novinarji  večkrat tudi med seboj različne poglede, ki jih lahko izrazijo v komentarjih.

Ob tistem kosilu sem se še kako zavedal, da najine španske gostiteljice tak odgovor ne bo docela zadovoljil. Zato sem se vmešal z dodatkom, da Delo v danem trenutku ni zavzemalo radikalno izdelanih stališč, saj je bilo v preteklih letih večkrat mnenjsko zlorabljeno. Zato smo si prizadevali, da bi se stališča časopisa izoblikovala v notranjem dialogu. Vse to z namenom, da bi časnik v doglednem času izražal bolj izostrena ter tudi v samem uredništvu utrjena stališča.

Tudi ta odgovor je bil iskren. Izražal je zavedanje, da mora časnik vendarle imeti jasna stališča o aktualnih družbenih dogajanjih. Vseboval je tudi odgovornost, ki sem jo pri tem čutil kot predsednik uprave, in zavedanje, da je na Delu treba do tja šele priti. Obenem je prikrival nelagodje ob dejstvu, da vodilni slovenski dnevnik ni imel izostrenih uredniških stališč, za prislovično pluralnostjo pa je bilo preveč priložnosti za prikriti vdor ideoloških ožin in mnenjskih vplivov takih in drugačnih prišepetovalcev različnim avtorjem. Hitenje v mnenjsko hegemonijo bi v takratnih razmerah lahko časniku prineslo odvečna prerekanja in neproduktivne spore. A prej ali slej je treba zavzeti stališče, četudi je časnik brez pravega garanta.

V prihodnjih tednih bomo objavili serijo kolumn o prihodnosti medijev, zlasti slovenskih. Razprava o slovenskih medijih je moderirana. Uredništvo si pridržuje pravico, da zapise, ki so žaljivi, ne obravnavajo teme, so ad hominem ali po uredniških kriterijih neprimerni, briše in takšnim komentatorjem tudi onemogoči nadaljnjo možnost komentiranja.

Prihodnji teden: Iščejo se založniki za "milleniale"

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Sorodne vsebine

Komentarji

9
  • Rafko / 01.06.2016. ob 07:11

    Začetek članka je bil odličen. Siol preberi (ne velja le za nogometne članke, kot je poudaril avtor te kolumne). Predvsem bi morali to prebrati na nacionalni televiziji in seveda še kdo.

  • insajder / 01.06.2016. ob 19:24

    Ali ni pisec kolumne proti večinski volji kolektiva sam izbral (in pri tem več mesecev odločno vztrajal) odgovorno urednico, ki ni imela nobenega stališča o relevantnih zadevah?

  • NelevNedesen / 01.06.2016. ob 10:53

    Kaj je zdaj Delo lev medij ali desen? Namreč na vse pretege se ga rine na levo (kot RTV)... kaj je zdaj res.

Prikaži vse

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano