Kdo bo šival za Melanio Trump

Ctrl-left proti Alt-right

V času ameriške volilne kampanje je Twitter ukinil kar nekaj računov. Večinoma so pripadali ljudem, ki jih povezujejo z gibanjem Alt-Right, torej alternativni desnici, ki jo v ameriški politični geometriji umeščajo desno od konservativcev. Med "izbrisanimi" so bolj znani Milo Yiannopoulous, Richard Spencer, Paul Town, Pax Dickinson, Ricky Vaughn in John Rivers. V Sloveniji ta imena redko komu kaj pomenijo, sta pa prva dva kar prisotna na YouTubu in bralec lahko sam oceni njuna stališča. Računi so kar izginili. Lastniki računov se ne morejo več oglašati. Radovedneži nismo mogli niti pogledati, kaj hudiča so ti ljudje takega napisali, da so si zaslužili izbris.

Twitter je precej z lahkoto začel zapirati račune tudi drugim. Nek vidni član programskega sveta RTV se je oni dan javno hvalil, da je pri Twitterju uspel doseči suspenz slovenskega tviteraša, katerega čivkanje mu je šlo na živce. To je sicer tisti član programskega sveta RTV Slovenija, ki pol Slovenije označuje za klerofašiste.

"Alt-right na Twitterju izvršuje svojo svobodo govora. Na Twitterju ni zato, da bi provocirala lastnike, ki imajo očitno raje Ctrl-Left. Na Twitterju je zato, ker je to ena od dveh platform, na katerih je na internetu mogoče širiti informacije in mnenja." Foto: Reuters Ko smo nekateri lahkotnost, s katero Twitter utiša človeka, problematizirali, je bil odziv naših sogovornikov z leve nekako tak: Twitter je zasebno podjetje in lahko poljubno odloča o tem, komu bodo svojo platformo dali na razpolago in komu ne.

Nekaj je na tem. Saj tudi Delo v pismih bralcev ne objavlja vsega. Če lastnikom Twitterja stališča Mila Yiannopoulousa niso všeč, mu pač ne bodo dajali prostora na njihovi platformi. Če Delu kakšno pismo ni všeč, se seveda lahko izgovori, da nima za vsa pisma prostora. Za objave na spletu ta izgovor ne velja.

Pravica do torte

Taki komentarji so prihajali od ljudi, ki so nekaj mesecev obsojali slaščičarja v Koloradu, ki ni hotel speči poročne torte gejevskemu paru. Ali ki so odrekali pravico zdravniku, da bi opravil splav, če se mu zdi, da je to v nasprotju z njegovo vestjo ali hipokratovo prisego.

Kako je zdaj s tem? V kakšnem odnosu so pravica do poročne torte, pravica do obleke, pravica do čivkanja in pravica do splava?

Načeloma so v ZDA pogosti izveski, da si trgovec, gostilničar, obrtnik … pridržuje pravico odločati o tem, koga bo postregel in koga ne. Ta naravna pravica je bila dolga leta izgovor, da nekateri lokali niso stregli črncem. Zadevo je potem v ZDA uredil zakon o civilnih pravicah leta 1964. Zapovedal je enak dostop do storitev, ne glede na "raso, barvo, veroizpoved ali nacionalnost". V nasprotju s sprejetim klišejem je podatek, da je imel zakon dosti večjo podporo med republikanci kot med demokrati. Suženjstva je črnce osvobodil republikanec Lincoln in republikanci so izglasovali tudi prvi zakon o državljanskih pravicah leta 1866.

V duhu tega zakona slaščičar ne more reči, da neki manjšini – konkretno gejem - ne bo pekel tort. Zadeva je šla na sodišče, na prvi inštanci je izgubil. Sodišče je reklo, da mora peči poročne torte tudi gejem. Pritožil se je na ameriško vrhovno sodišče, ki bo moralo presojati, ali je pravica slaščičarja, da dela po svoji vesti, nad pravico gejev, da torto naročita prav pri tistem peku.

"Nek vidni član programskega sveta RTV se je oni dan javno hvalil, da je pri Twitterju uspel doseči suspenz slovenskega tviteraša, katerega čivkanje mu je šlo na živce. To je sicer tisti član programskega sveta RTV Slovenija, ki pol Slovenije označuje za klerofašiste." Foto: Bojan Puhek Odgovor ni tako preprost, kot se zdi na prvi pogled. Verjetno bi razumeli tiskarja – muslimana po rodu –, da bi zavrnil tiskanje tiste številke Chalie Hebdoja, ki je upravičeno užalila muslimane. Ali pa, da bi nekdo za neko proslavo najel partizanski pevski zbor in naročil, da poje domobranske pesmi. Pa bi rekli, da tega pa ne bodo peli.

Največja manjšina je posameznik. Ampak to Melanii Trump nič ne pomaga, da bi Sophie Theallet prisilila, da bi zanjo dizajnirala obleke. Če noče, pač noče. Dizajnerjev in dizajnerk oblek je ogromno. Še tepli se bodo, da bo njihove kreacije oblekla Melania Trump. Kot je ogromno tudi pekov in če bi šlo gejevskemu paru za torto, bi jo lahko naročil tudi nekje drugje. Ne pa da provocira natanko določenega peka.

Peak freedom

Twitter je pa nekaj drugega. Alt-right na Twitterju izvršuje svojo svobodo govora. Na Twitterju ni zato, da bi provocirala lastnike, ki imajo očitno raje Ctrl-Left. Na Twitterju je zato, ker je to ena od dveh platform, na katerih je na internetu mogoče širiti informacije in mnenja. Zapiranje Twitterja, Facebooka in Googla za sporočila, ki niso všeč lastnikom, pomeni dušenje svobode govora. Seveda gre lahko Alt-right na neko drugo platformo - trenutno popularna je gab.ai. Ampak taka segregacija internetnih storitev – na tiste za leve in na tiste za desne – bo samo še zmanjšala povezanost družbe. Vsak bo živel samo še v svojem balončku. Slišal bo še manj mnenj in novic z druge strani, kot mu jih servira Facebookov algoritem ali kot jih sledi na Twitterju.

Žal se natanko v to smer premikajo stvari pri velikanih, ki obvladujejo internet. Morda je "peak freedom" - vrh svobode v družbi – že dosežen. Po naključju je 20 let nazaj duh ušel iz steklenice. Internet je bil prehiter za zakonodajalce in središča moči. Zdaj ga bodo poskusili stlačiti nazaj v steklenico, kar bi pomenilo počasno drsenje nazaj v enoumje, nazaj v čase, ko so nam drugi odrejali, kaj je za naša ušesa primerno in kaj ni.

Obleko ali torto se da dobiti kjerkoli. Svobodnega dostopa do ust in ušes sodržavljanom pa ne. Boj za nadzor nad internetom se šele začenja.