Je prihodnost Evrope mogoča brez Evrope?

V jedru evropskih težav je velik ontološki problem. Ne vemo namreč, kaj Evropska unija je. Je to morda območje proste trgovine, morda velikanska nevladna organizacija, ki iz Bruslja ureja mobilno gostovanje in podnebne spremembe, ali morda država v nastajanju. Bruseljska elita problem razreši z odgovorom, da je Evropa projekt.

Več Evropske unije bodo ljudje sprejeli samo, če bo ta Unija čuvaj evropske kulture in civilizacije, če bo Evropa v temelju Evrope.

Več Evropske unije bodo ljudje sprejeli samo, če bo ta Unija čuvaj evropske kulture in civilizacije, če bo Evropa v temelju Evrope. Foto: Thinkstock

Projekt je nekaj, kar ni statično, kar se razvija, nastaja, kar še ni doseglo svoje končne oblike. Dokler je Evropa projekt, je mogoče govoriti o prihodnosti Evrope. Dokler je Evropa projekt, jo je mogoče ponazoriti s kolesom – stoji pokonci, dokler se premika.

Evrska kriza, migrantska kriza in brexit so to premikanje precej upočasnili, na neki način so se nekateri procesi obrnili nazaj. Nazaj pa se s kolesom ni mogoče voziti, ne da bi padli. S tem problemom se bodo voditelji članic EU srečali 16. septembra v Bratislavi.

Spet bodo, kot že velikokrat, aktualne razprave o prihodnosti Evrope. Pri čemer seveda mislijo na prihodnost Evropske unije. Zadnja taka razprava je bila na Blejskem strateškem forumu.

Teme se je dotaknil predsednik Pahor v predsedniškem panelu in ponovil svoje navdušenje nad Zvezo evropskih socialističnih republik, pardon, svoje navdušenje nad Združenimi državami Evrope. In temi je bil posvečen panel, kjer je sodeloval tudi pisec te kolumne.

Panelu in poslušalstvu sem poskušal dopovedati, da če naj bi bila Evropska unija kaj več kot območje proste trgovine ali nevladna organizacija, potem potrebuje trden temelj za tisto, kar naj bi bila njena državnost.


Preberite še:

Mejni prehod na Trgu OF #kolumna

Pravi sovražniki Slovencev #kolumna

Zakaj hodite v službo #kolumna


Debate o prihodnosti Evrope: ogromno puhlic, malo vsebine

Kakšen naj bi bil ta temelj, to je tista točka, o kateri se ne bomo nujno strinjali. Kot bralci že veste, se v svojih razmišljanjih trudim odpirati vprašanja, o katerih se ne bomo vsi strinjali. Tega v debatah o prihodnosti Evrope manjka. Ogromno je ponavljanja puhlic, katerih vsebina je enaka ničli. Zato, ker ni mogoče nič drugega, kot da se z njimi strinjamo.

Točka nestrinjanja o prihodnosti Evropske unije je, ali je ta lahko utemeljena na ideologiji. Ali je ideologija lahko temelj tvorbe, ki ima ambicijo, da je v nekaterih svojih značilnostih podobna državi?

Ideologijo v tem kontekstu razumem kot racionalen sistem idej, do katerih se je dokopal razsvetljeni človeški um. Ideologija je lahko npr. socializem, ideologija je svobodni trg, ideologija je varstvo okolja, ideologija so človekove pravice, kot so zapisane v obstoječih deklaracijah, ideologija je pravna država. Ideologije so rezultati človeškega razuma, človeškega premisleka, mnoge so dobre, nekatere so tudi slabe.

Države, ki temeljijo na ideologiji, propadejo

Da ideologija ne more biti temelj države, me je prepričal Samuel P. Huntington – sicer slaven zaradi knjige Trk civilizacij – s knjigo Kdo smo. V njej se sprašuje o bistvu ameriške identitete in dokazuje, da državne tvorbe, ki so utemeljene na ideologiji, propadejo.

Take tvorbe so bile Češkoslovaška (ČSSR), Socialistična federativna republika Jugoslavija in Zveza sovjetskih socialističnih republik (ZSSR). Jugoslavijo sta skupaj držali socialistična ideologija ter ideologija bratstva in enotnosti. Podobno tudi ČSSR in ZSSR.

Nasproti ideologiji kot sistemu racionalnih idej postavlja občutke, instinkte, kulturo. Torej vse tisto, kar je nezavedno, podzavestno, kar ni plod zapletene razumske telovadbe, ampak imajo ljudje v krvi, v genih. Tisti občutki, tisti moralni temelji, ki po Haidtu dajejo osnovo za družbeno kohezivnost, tisti so temelj državnih skupnosti. To so narod, jezik, vera, zgodovina.

Zato si Hrvati, Srbi in Bošnjaki želijo živeti v različnih državah. Dosti bolj, kot so jih povezovali jugoslovanski socializem, jugoslovanski skupni trg ali obljuba jugoslovanskih človekovih pravic, so si bili različni zaradi občutkov, da so pripadniki različnih rodov, različnih narodov.

Zato ne drži teza, da bi se Jugoslavijo dalo rešiti, če bi le prej postala demokratična ali če Miloševič ne bi delal Velike Srbije. Češkoslovaška je razpadla brez Miloševića. Sovjetska zveza tudi. Ker so instinkti močnejši od ideologije.

Ko občutki premagajo razum

Verjamem, da tole berete pretežno intelektualci oz. razmišljujoči ljudje in se vam zdi neverjetno, da primitiven občutek za rod in narod prevlada nad dosežkom človeškega uma, kot sta npr. prosti trg, skupna valuta ali socializem.

Ampak tisti, ki se to sprašujemo, smo v izraziti manjšini. Večina si ne da kaj dosti opraviti z intelektualiziranjem o tem, kako "dobro" je imeti čim večjo skupnost za uresničevanje socialne pravičnosti (ali pa svobodnega trga), ampak po liniji najmanjšega odpora prisluhne svojim občutkom.

In ti jim pravijo, da Nemci pa že ne bodo skrbeli za socialno pravičnost v Grčiji. Nemci za Nemce morda, za Grke pa gotovo ne. Ali pa, da če globalizacija Nemcu vzame službo, je popolnoma pravično, da Nemčija svoja delovna mesta brani s carinami.

Nič ne pomaga, če intelektualci pojasnijo, da so odprti trgi (ali pa socialna pravičnost) dobri za vse. Nekje globoko v sebi ljudje nekaj čutijo. In obstaja meja, kako daleč in kako globoko politika lahko gre proti tem občutkom.

Potrebujemo več Evrope pri varnosti, svobodnem trgu, pravni državi

Ta razkorak med ideološkimi elitami in instinkti običajnih ljudi pojasni brexit, Trumpa, Združeno levico in celo množico drugih gibanj, ki se pojavljajo v državah članicah. V dobrih časih ideologijo kupi večina ljudi oz. jo dobronamerno ignorira. Elito ideologija z racionalnostjo svojih argumentov prepriča tudi v slabih časih.

In bi kar trmoglavila o tem, kako nas v Evropi povezujejo skupni trg, človekove pravice, socialna pravičnost, solidarnost ... in bi še tesnejšo Unijo gradili na teh temeljih.

Bojim se, da ne bo šlo. Da ljudje tega ne bodo več dolgo kupovali. Če naj bi Evropska unija postala tesnejša – in po mojem mnenju na nekaterih področjih mora postati tesnejša –, potem to na ideoloških, racionalnih, razsvetljenskih temeljih ne bo mogoče, pa če je intelektualcem to še tako všeč.

Več Evrope je potrebne pri varovanju zunanjih meja, vzdrževanju varnosti, zagotavljanju svobodnega trga in pravne države. Ampak več te Evrope lahko postavimo samo na temelje evropske identitete, na tisto, kar nas tukaj razlikuje od tistih, ki niso Evropa. To pa so naša vera, naša civilizacija in naša kultura.

Več Evropske unije bodo ljudje sprejeli samo, če bo ta Unija čuvaj evropske kulture in civilizacije, če bo Evropa v temelju Evrope. Multikulturna Evropa se zdi dobra ideja tistim, ki Evropa niso, in nekaj intelektualcem, ki bi na papirju plemenite ideje postavili pred naravno stanje stvari, ki bi besede, ki se lepo slišijo, postavili pred dejanja z dobrimi učinki.

Morda pa se Huntington tudi moti. Idealisti bi vsekakor želeli, da se.

Sorodne vsebine

Komentarji

16
  • quark / 15.09.2016. ob 01:03

    Odlična kolumna. Dejstvo je, da se pri kulturi in civilizaciji vse začne in konča. Torej pri vrednostnem sistemu, skupnih vrednotah. In Evropa bi le te morala jasno definirat, če naj ostane povezava kot je danes.

  • stanly / 15.09.2016. ob 14:03

    EU lahko razbijejo samo vztrajanje najmočnejših držav za večje privilegije od manjših članic

  • cop / 15.09.2016. ob 08:15

    Multikulturna Evropa ni ideja, je dejstvo. Tako kot se s kolesom nazaj ni mogoče voziti, tudi kulture in vere, za katere avtor meni da niso Evropske, ne bomo pregnali iz Evrope. In Brexit je lep primer, ki ovrže avtorjevo tezo, da so "naša" kultura in vera lepilo Evrope. Zakaj so Britanci glasovali za izstop? Zaradi Poljakov. Evropskih, delovnih, krščanskih Poljakov, ki jim jemljejo delo na domačih tleh.

Prikaži vse

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano