Rožnati retrovizor za prihodnost

Zadnjič sem bil supermarketu v Italiji. Na polici s piškoti mi je padel v oči dolg, valjast, belo-zlato-moder paket piškotov Bucaneve. Ko smo po kavbojke, arašide, pomaranče, plastične Indijance, usnjene čevlje, Nutello, olje in podobno še hodili v Italijo, so bili ti piškoti tisti nakup za povrhu. Niso bili nujni, ampak smo si jih privoščili. Za posladek.

Ko smo po kavbojke, arašide, pomaranče, plastične Indijance, usnjene čevlje, Nutello, olje in podobno še hodili v Italijo, so bili piškoti Bucaneve tisti nakup za povrhu.

Ko smo po kavbojke, arašide, pomaranče, plastične Indijance, usnjene čevlje, Nutello, olje in podobno še hodili v Italijo, so bili piškoti Bucaneve tisti nakup za povrhu. Foto: Matej Leskovšek

Tisti valjast tulec si na eni strani odvil, potem pa na prst nataknil obročast piškot iz menda najboljše italijanske moke. Na zgornji strani je imel snežene vrhove iz sladkorja. Potisnil si ga v usta. In potem naslednjega. In naslednjega. Dokler je prst še segel dovolj globoko. Potem se je bilo treba odločiti: dovolj za danes, ali pa bi zavitek odvil še malo naprej.


Morda vas zanima še:

Je prihodnost Evrope mogoča brez Evrope?

Trije prašički

Slovenija Uber Alles*


No, in sem tiste piškote zadnjič kupil. Nič posebnega. Pravzaprav razočaranje. Embalaža nekam bleda. Piškoti pač kot piškoti.

"Čokolada"

Podobno sem bil razočaran, ko sem oni dan kupil čokolado, ki je po daljšem premoru – verjetno povezanim z razpadanjem Jugoslavije – iz bratske republike spet prišla na police slovenskih trgovin. Razočaranje je bilo podobno. Zadeva, ki sem jo imel v odličnem spominu, se je izkazala za to, kar je bila – približek čokolade oz. trik prehrambne industrije, kako iz čim manj za devize uvoženega kakavovega masla in lešnikov – pa s čim več sladkorja iz domače sladkorne pese narediti čim več "čokolade". Prav nič evropskega ni bilo več v tisti sladkariji. Zadeva, ki sem jo imel v odličnem spominu, se je izkazala za to, kar je bila – približek čokolade oz. trik prehrambne industrije, kako iz čim manj za devize uvoženega kakavovega masla in lešnikov – pa s čim več sladkorja iz domače sladkorne pese narediti čim več "čokolade". Zadeva, ki sem jo imel v odličnem spominu, se je izkazala za to, kar je bila – približek čokolade oz. trik prehrambne industrije, kako iz čim manj za devize uvoženega kakavovega masla in lešnikov – pa s čim več sladkorja iz domače sladkorne pese narediti čim več "čokolade". Foto: Ana Kovač

In zadnji primer, v Lidlu po pet centov prodajajo žvečilne, ki se jih spominjam kot odličnih, najboljših, takih-ne-delajo več. Ime hoče biti ameriško, ampak so seveda jugoslovanski. Nič posebnega. Celo zelo hitro se sladkor požveči in vse, kar ostane, je guma. Precej žilava. V spominu se imel, da se je dalo napihovati ogromne balone. Povem vam, ni preprosto, ali pa ne znam več.

Dokumentarec

Tole je uvod v razmišljanje, ki ga konec oktobra sprožil Valentin Areh z dokumentarcem Dosje: Jugoslovanska ljudska armada. V enourni film je zložil jagodni izbor neumnosti, ki so se dogajale v propadli Jugoslaviji. Pravzaprav ni bilo nič posebnega. Poročal ni o stvareh, ki so bile res krute in tragične – npr. streljanje na mejah, mučenje zapornikov, podpiranje mednarodnega terorizma, Goli otok in podobno. Stvari so bile med smešnim in absurdnim – koliko smo zmetali za razne bunkerje in vojna letala, kako kljub 100 % inflaciji dohodki ne bodo padli več kot 0.5 % in da so novinarji pač družbenopolitični delavci zavezani marksizmu-leninizmu.

Tito

Bilo pa je v ostrem kontrastu z objavljanimi arhivskimi propagandnimi vestmi, s katerimi je Janko Šopar črno-belo zaključeval Tednik in "naše ljudi" nekoliko potolažil po barvno prikazani revščini sodobnosti.

In bil je zanimiv zato, ker je kazal, kako malo se je pravzaprav v tem času spremenilo – tisti traktat, kako da nekateri lebdijo zunaj naše socialistične stvarnosti – bi lahko kak politik povedal še danes. Z malenkost drugačnimi besedami.

Dobri stari časi

V senci razprave o tem, zakaj je nacionalna televizija za skoraj dva dni dokumentarec umaknila iz arhiva, je na družabnih omrežjih stekla razprava o tem, ali je bilo včasih res tako slabo, ali pa je bilo nemara celo bolje.

Siol je nekaj dni po tem objavil številke, ki dokazujejo, da je po vseh merljivih parametrih življenje zdaj bistveno boljše. Ampak, ta članek ni o številkah, ker cenjeni bralec ve, da so številke eno, njegove izkušnje pa drugo. In izkušnje pravijo, da je bilo včasih boljše. Celo Bucaneve piškoti so bili boljši. Pa ne samo to.

Na Twitterju sem naredil hiter test. Postavil sem tri vprašanja: (1) naštejte tri najboljše filme iz časa propadle Jugoslavije. In je prišlo kar nekaj odgovorov. Stavim, da se tudi bralec hitro kakšnega spomni. Ja, lahko je tudi ameriški! Drugo vprašanje je že malo kazalo, kam pes taco moli: (2) naštejte tri najslabše filme iz časa nekdanje Jugoslavije. Odgovorov je prišlo vsaj petkrat manj. Tretje vprašanje, (3) katero vprašanje je bilo težje, prvo ali drugo, je povedalo bistvo. Bolje se spomnimo dobrih filmov kot slabih.

In podobno se bolje spominjamo prijetnih dogodkov, ne pa neprijetnih. Spominjamo se, ko smo bili na morju, ne, ko nismo bili. Spominjamo so, ko so bile pomaranče za Miklavža, ne, ko jih ni bilo. Spominjamo se, ko smo pri vojakih za malico dobili "eurokrem in voćni sok", ne pa konzerv iz ameriške humanitarne pomoči z neomejenim rokom trajanja.

Rožnati retrovizor

Poskus ni zrasel na mojem zelniku. Neka študija na univerzi Carnegie Mellon je pokazala, da ljudje bolje ocenjujejo stare kot pa nove TV-serije in filme. Preteklost ocenjujemo po dobrih, sedanjost pa po dobrih in po slabih izkušnjah. Ja, celo program nacionalne RTV je bil včasih boljši, mar ne? Ker izpred dvajsetih let se spominjamo samo še dobrih oddaj, iz prejšnjega meseca pa tudi slabih.

Celo program nacionalne RTV je bil včasih boljši, mar ne? Celo program nacionalne RTV je bil včasih boljši, mar ne? Foto: STA

Psihologi pravijo, da je vzrok v tem, da imamo ljudje pač radi dobro samopodobo. Spominjamo se dogodkov, ko nam je bilo lepo in v ozadje potiskamo dogodke, ko je bilo slabo. Kolaboranti smo še posebej zainteresirani, da iz spomina brišemo neprijetnosti, pri katerih smo sodelovali.

S tem, ko se resno pogovarjamo o tem, kako je bilo včasih boljše, ne govorimo o preteklosti. Številke so jasne. V resnici se skozi to debato na glavna vrata vrača debata, ali ne bi kot družba šli – kot bi rekli mladi – ful retro. Zdaj, ko se je tranzicija iz socializma v kapitalizem ustavila, bi se nekateri prestavili v vzvratno prestavo. Svoboda nazaduje na vseh področjih. Širi se državno gospodarstvo. Ukinjali ali omejevali bi zasebno ponudbo javnega zdravstva in šolstva. Privatizacija in tuje investicije so pod geslom tujega nočemo, svojega ne damo. Krči se svoboda govora …

Ker takrat je bilo boljše!?

No, moja generacija res prihaja v leta, ko ji nekako pritiče, da reče, ah, "ko smo bili mi mladi, to so bili časi, zdaj gre pa vse samo še navzdol". Konservativci so nagnjeni k temu, da cenijo preteklost kot nekaj dobrega. Pri nas pa še levičarji cenijo preteklost, ker je bila pač leva.

Žalostno pa je, da se je podobno mentalno postarala mladina. Da, ne vidi, da živi v najboljšem času do zdaj in da verjame celo tarnanju starejših, da bodo naslednje generacije živele slabše od svojih staršev. Kako, prosim? Bo manj pijače, hrane, kurjave, izobraževanja, filmov, knjig … da o internetu ne govorimo. Bodo potovanja dražja, bo treba dlje čakati za avto, bo treba dlje delati za vozovnico v Ameriko kot v času Titanika. Ali pa boeinga 747?

Nekdo je mladini ukradel prihodnost. Optimistično prihodnost. Upati in načrtovati je dovoljeno vse. Sanj nič ne omejuje. Razen – pri nas - želja starejših, da bi imeli lepo preteklost. In zato rožnata očala, s katerimi gledajo v preteklost, natikajo vsem. Na preteklost ta očala nimajo nobenega vpliva. Stvari so bile, kakršne so bile. Na prihodnost pač.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Sorodne vsebine

Komentarji

63
  • Lucky / 17.11.2016. ob 04:18

    Nakoncu avtor defacto uniči to kar se trudi cel članek potrditi. Zivljenje je bilo boljše, ker SMO IMELI UPANJE NA BOLJŠI JUTRI!

  • Hyper / 17.11.2016. ob 00:35

    Težko sodim toliko nazaj, vem pa da, ko sem zaćel delati 15 let nazaj je bilo dosti služb. Če si bil priden in sposoben je bila tudi plača ogromna. Z nekaj napora in časa si lahko preskočil v višjo družbeno lestvico. Nato so nekateri začeli krasti brez nadzora in sramu.

  • Hyper / 17.11.2016. ob 00:36

    Kapitalisti so uvažali tujce, delovnih mest je začelo primanjkovati, delodajajalci pa so to začeli izkoriščati z nižjimi plačami.ddv jr ogromen. Preživijo samo še firme prisesane na državne aparate. In če trenutno kaže da bo bolje, ne bo..ker elita marljivo skrbi, da nimamo preveč časa in denarja za "neumnosti". Slabše je, ogromno slabše. Pustimo standard.. - kaj pomaga sužnju, če dela v švici pri bogatraših.. še vedno je suženj.

Prikaži vse

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano