Sreda, 28. 9. 2016, 20.05
7 let, 1 mesec
Slovenija Uber Alles*
Septembra 1959 je bil premier Zveze sovjetskih socialističnih republik Nikita Hruščev na dvanajstdnevnem obisku v Združenih državah Amerike. Obiskal je kmetije, tovarne in tipične ameriške domove. Vse je bilo boljše kot doma.
Celo krave so dajale več mleka in bile ob molži videti bolj zadovoljne od ruskih. Zaostajanje Sovjetske zveze za ZDA ga je po eni strani ujezilo in je leto pozneje s čevljem tolkel po govornici generalne skupščine Združenih narodov. Po drugi strani pa je obisk takratnemu sovjetskemu vodstvu razširil obzorja.
Septembra 2016 je ZDA obiskala delegacija Vlade Republike Slovenije. Minister Koprivnikar je odpotoval v Kalifornijo in s podjetjem Uber podpisal pismo o nameri.
Namera je, da si bosta Slovenija in Uber "prizadevala za podpis memoranduma o soglasju med vlado Republike Slovenije in podjetjem Uber", kar naj bi vzpostavilo partnerstvo, namenjeno "spodbujanju razvoja", dalje, da bosta Slovenija in Uber "vzpostavila dialog", pa da "se bo podjetje Uber aktivno vključilo v projekta ministrstva za javno upravo Partnerstvo za spremembe in Zelena referenčna država v digitalni Evropi. In nekako tako naprej.
Če to pomeni, da bomo v Sloveniji kaj prej dobili Uber in podobne storitve, je ministrova pot v ZDA vredna davkoplačevalskega denarja. Če to pomeni, da se bo Slovenija v Bruslju zavzemala za inovacije brez dovoljenja (permissionless innovation), je ministrovo potovanje vredno davkoplačevalskega denarja.
Ker to pomeni, da se je minister za en teden izkopal iz doline šentflorjanske in bival v svobodni, odprti, hitro razvijajoči se visokotehnološki družbi, je ministrova pot gotovo vredna davkoplačevalskega denarja.
-
Že pet let je najvplivnejši direktor na svetu. Kako dobro opravlja svoje delo? #fotozgodba
-
Kako gre taksistom v času, ko odpiramo vrata Uberju? #infografika
Ampak
Če bi bila Slovenija odprta država, v katerih je dovoljeno vse, kar ni prepovedano, ministru ne bi bilo treba potovati v ZDA. Uber bi lahko že vozil, kot vozi v Krakovu, Talinu, Varšavi, Zagrebu in Kijevu.
Država ne bi imela nič s tem. Morda mesta. In podjetja iz silicijeve doline s Slovenijo ne bi delala tako, kot slovenska z Azerbajdžanom in Belorusijo. Kjer se je treba pač z državnimi poglavarji dogovoriti za posel, sicer se ničesar ne opravi.
Ampak ni tako. Slovenija je pač zelena referenčna država v digitalni Evropi in to kaže, da Evropa pri teh zadevah komplicira do take mere, da je Slovenija s svojim podpisovanjem pisma o nameri za podpis memoranduma celo referenčna država.
Če se Uber in podobni uspejo dogovoriti s slovensko birokracijo in pomiriti slovenske sindikate, potem, bogami, to je referenca! Ko se bo Uber pogajal, da bi vozil npr. v Nižjem Novgorodu in bodo veterani Oktobrske revolucije robantili proti, bodo rekli, saj vozimo v Ljubljani! To je digitalna referenčna država. Kaj vi sploh še komplicirate!
Mimogrede, v Nižjem Novgorodu Uber že vozi.
Za kritike ministra Koprivnikarja je bil še podpis namere podpisati memorandum preveč. Tisti, ki svoje politične kariere gradijo na tem, da se zavzemajo za pomoči potrebne - in je torej v njihovem interesu, da je takih, ki si sami ne morejo pomagati, čim več - kličejo na okope.
Ni nam pomoči
O Ubru sem pisal lani, ko sem se z njim vozil po Krakovu, Bruslju in Washingtonu. Med vozniki je bilo nekaj nekdanjih voznikov taksijev in letaliških šatlov. In vsak, ampak prav vsak, mi je rekel, da je z delom prek Uberja bolj zadovoljen, kot je bil prej. In jaz kot potnik sem bil bolj zadovoljen z Uberjem kot s taksiji.
V čem je torej problem?
Da se država počuti zapostavljeno? Da bodo ljudje med seboj poslovali, ne da bi politika najprej za to dala dovoljenje in zagotovila delo kakšnim svojim uradnikom. Ali še huje, da se bo nekaj zaslužilo, ne da bi moral državne uradnike kdo v zvezi s tem lobirati, ne da bi politika lahko komu naredila uslugo, drugemu pa ne? Taka ekonomija sploh ne more postati fevd določene politične stranke. Kaj sploh še ostane državi in politiki?
Ti smola, ti.
Pač ni država tista, ki je garant zaupanja med ponudnikom in uporabnikom storitev, ampak se to vzpostavlja na platformi na internetu. In kakšen garant zaupanja sploh je država oz. mesto? Jaz pač vem, katera taksi služba ima v Ljubljani normalne cene.
Od središča do doma plačam 5 evrov. Enkrat sem ustavil nekoga na ulici in sem za isto pot plačal 20 evrov. Če Janković ni sposoben narediti reda, ga bo pa Uber. Domačini smo žrtve redko, turisti, si predstavljam, praviloma. Zato grem rad v mesta, kjer deluje Uber. Uber mi zagotavlja, da me ne bodo prinesli okrog.
Niti to ni edini primer. Vas zanima, kaj meni državna inšpekcija o kakem hotelu, ali se bolj zanesete na oceno, ki jo ima na Tripadvisorju? Hoteli višje obešajo oceno, ki so jo dobila na Booking.com kot uradno število zvezdic.
Je problem, da je delo prekarno?
Mar ni bolje, da nekdo dela prekarno, kot da ne dela? Mar ni bolje, da se nekaj naredi, kot da se ne? Namesto da se raznim Uberjem meče polena pod noge, potrebujemo Uberje tudi za obrezovanje živih mej, sprehajanje psov, pospravljanje stanovanj, čuvanje otrok, dostavo hrane, masaže razbolelih hrbtenic, najem stanovanj, inštrukcije matematike, kidanje snega, košnjo trave …
Ja, vse to lahko delate tudi sami. Konec koncev greste lahko tudi s kolesom ali peš, namesto z Uberjem. Ali pa sploh ne greste. Ali pa sploh nimate obrezane žive meje, sprehojenega psa, pospravljenega stanovanja, otroke pustite doma same, pojeste kako staro konzervo, imate bolečo hrbtenico, ne potujete, vaš otrok ne zna matematike, sneg se spomladi sam stopi, trava je nepokošena …
Skratka, dilema je, ali se več dela, več zasluži in se zato tudi boljše živi, ali pa ne.
Vsekakor je tudi mogoče, da država za naštete naloge ustanovi državne kolhoze in redno zaposli ljudi za nedoločen čas. Zna se sicer zgoditi, da bodo v podjetju, ki čuva otroke, uveljavljali pravico delavnika od sedmih do treh in v kino ne boste mogli ter da bodo čistilci snega hoteli plačo tudi poleti, ampak pustimo malenkosti.
Pomembnejše je, da se to do zdaj ni zgodilo in dvomim, da se v prihodnje bo. Države, pa če imajo še tako pametne ministre, ne slovijo po tem, da inovirajo. Nove ideje nastanejo med ljudmi, podjetniki, raziskovalci.
V preveč reguliranih družbah vse te inovacije naletijo na ovire v regulaciji, ki naj bi uredila razmerja za industrijsko dobo in ki dejansko spodobno razrešuje probleme in konflikte. Ki so se pojavljali v Dickensovi Angliji.
V sodobnih visoko tehnoloških družbah je treba ukiniti potrebo po dovoljenju za inovacije, po dovoljenjih za inovativne poslovne modele in nove storitve. Namesto da se država iz papirja v papir zavezuje, da se bo zavezala, da bo proučila, kako bo - dialoško in etično s herkulskimi medresorskimi napori tisoče uradnikov - nekaj le dovolila, bi se morala ukvarjati s tem, kako potrebo po dovoljenjih ukiniti.
Nekaj mi pravi, da je ministru Koprivnikarju to jasno, ne pa tudi vsem v vladi in politiki širše. Slovenija je über Uber, Slovenija je nad Uberjem in podobnimi novotarijami, pa naj stane, kar hoče.
* Če bi bilo pisano Slovenija über Alles, bi to pomenilo "Slovenija pred vsem". In če bi Slovenija zamenjali z Nemčija, bi dobili verz iz nemške himne.
12