"Neki vrag me žene naprej": Slovenec, ki je v 40 letih videl vse

Včeraj se je v Bahrajnu začelo novo svetovno prvenstvo v formuli ena. Ob stezi je zaradi vseh omejitev, ki so ob epidemiji covid-19 zdesetkale medijske ekipe z najrazličnejših koncev sveta, manjkal tudi dolgoletni slovenski fotoreporter Veljko Jukič. Leta 1980 je že prvič uradno poročal z dirke formule ena in od takrat obiskal več kot 300 različnih dirk. V zadnjih 40 letih je spoznal vse največje zvezdnike formule ena, bil zraven ob velikih slavjih in tragedijah. Jukič, nekoč tudi član jugoslovanske ekipe na vztrajnostni preizkušnji Camel Trophy, sicer pa tudi navdušenec nad motocikli, potovanji in karatejem, se s fotoaparati še letos vrača na dirkališča formule ena.

"Globoko so se me dotaknile nekatere smrtne nesreče, kot je slovo Ayrtona Senne ali Gillesa Villeneuva, prav tako pa tudi vzpon in padec Michaela Schumacherja. Vedno znova sem presenečen nad razvojem, značajem in dosežki Lewisa Hamiltona. Imamo čast, da živimo v obdobju, ko padajo rekordi vseh časov in spremljamo vzpon nove megaosebnosti formule ena," pravi Jukič, ki je moral včerajšnji tesen obračun med Hamitonom in Verstappnom spremljati doma.

V osnovni šoli kot "turist" sam na prvo dirko formule ena

Kot najstnik je odšel na svoje prve dirke v spidveju v Krškem, obiskal je dirke v motokrosu v Prilipah pri Brežicah. Kmalu se je odpravil tudi do Opatije, kjer so v Preluki organizirali motociklistične dirke najvišje ravni. Tam je leta 1977 v živo prvič videl znamenitega Agostiniija. Leta 1978 je bil zraven ob odprtju dirkališča Grobnik. Motocikli so bili za Jukiča prva ljubezen, a svet formule ena ga je najbolj fasciniral.

"V sedmem razredu sem bil odličen in oče mi je obljubil posebno nagrado. Izbral sem obisk formule ena v Avstriji 1975 na Osterreichringu v Zeltwegu s turistično agencijo Generalturist iz Zagreba. Naš vodnik se kar ni nehal čuditi temu, da so mulca na tako pot pustili samega. Spretno sem prepričal starše, da so mi pustili na pot. Tisti konec tedna je v Avstriji zmagal Brambilla, na treningu se je ubil Mark Donahue."

Leta 1986 na Hungaroringu. Prva dirka formule ena na vzhodni strani železne zavese. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

"Dirke formule ena nikoli ne morejo biti dolgočasne. Tak občutek lahko dobi gledalec pred televizijo, v živo pa se vedno veliko dogaja. Včasih sem cinik z distanco, a se pogosto spomnim silovitosti, hitrosti, moči in nenehnega tveganja ter se zdrznem ob stezi." Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Zakaj formula ena?

"Formula ena je imela vselej posebno mesto. Tako zaradi svojih superzvezdnikov kot zaradi izrednega tehničnega, športnega in poslovnega izziva. Ne samo dirkači in mehaniki, pač pa tudi spremljevalci formule ena sčasoma razvijemo poseben življenjski slog. Razlika je le ta, da najuspešnejši dirkači pri tem obogatijo, mi pa dobimo z doživetji in izkušnjami bogato življenje.

Od blizu sem vsa ta leta lahko spremljal številne športne kariere vrhunskih asov, kot so Ayrton Senna, Michael Schumacher in Lewis Hamilton, spoznal sem tudi Gillesa Villeneuva, Nikija Laudo, Nelsona Piqueta, Alaina Prosta. Bil sem zraven ob smrti Ayrtona Senne in Julesa Bianchija, spremljal sem vzpon Sebastiena Vettla in Lewisa Hamiltona. Neki vrag me je gnal z dirke na dirko, včasih tudi trideset koncev tedna na leto. Samo da je ropotalo.

Predstavljam si, da je bilo pred 40 leti mnogo težje priti do ustrezne fotografske opreme in začeti delati?

Izpopolnjeval sem svoje fotografsko znanje. Preboj pa je prišel, ko sem na fotokrožku na srednji tehnični šoli v Krškem odkril Zenitov "fotosniper" s 300-milimetrskim teleobjektivom. Takrat je bila boljša oprema draga in težko dosegljiva, a to je bilo okno v svet dirk. Brez močnega teleobjektiva ni bilo akcijskih športnih posnetkov. Vadil sem, se izboljševal in na motociklistični dirki za SP na Grobniku leta 1979 izza ograje naredil nekaj odličnih posnetkov svetovnih prvakov Kennyja Robertsa in Angela Nieta. Pozimi, med šolskim obiskom opere v Ljubljani, sem jih odnesel pokazat na uredništvo revije Avto Magazin.

"Kje si ukradel te diapozitive?" me je pričakal Dušan Petrović, tedanji športni urednik. Zdelo se mu je neverjetno, da bi uspelo mulcu s podeželja takšne posnetke dovolj ostro uloviti lastnoročno, in to na diapozitivih. To je bila tedaj domena predvsem najboljših reporterjev, ki so delali za takrat redke barvne revije. Ta dva posnetka sta končala na dvostranskem posterju na sredini revije Avto Magazin, meni pa sta odprla vrata v čudežni svet avtomoto športa. Izpolnile so se mi otroške sanje.

Formula ena  ne žre več svojih junakov, le zavrže jih ali pa jim, podobno kot Alonsu, podari še življenje ali dve.

V akciji tik ob progi v Monte Carlu. "Nikjer ni mogoče priti tako blizu stezi in čutiti silovitost formule in moči motorja kot v Monaku," pravi Jukič. Foto: Jan Sommer Friderikssen

S katere dirke ste prvič neposredno poročali?

Ob koncu četrtega letnika srednje šole sta potekali še dve veliki dirki: v Krškem so pred 30 tisoč gledalci organizirali svetovno prvenstvo za pare v spidveju. Tam sem bil že prvič uradni reporter za Avto Magazin. Nato še na svetovnem motociklističnem prvenstvu na Reku. Sledila sta matura in prvi obisk formule ena. Ker sem se izkazal, mi je Petrović na mojo željo dal novo priložnost - poročanje z dirke formule ena v Avstriji 1980. "Ampak formula ena je zelo resna zadeva," me je poučil Dušan, glavni urednik Marko Špacapan pa mi je kot popotnico dal tri črno-bele in en dia film. "Pa dobro opravi," je dejal. Seveda sem se izkazal, to mi je odprlo vrata na naslednjo dirko formule ena v Imoli istega leta in do danes se me ne morejo znebiti.

Začel sem seveda kot fotoreporter, a hitro začel tudi pisati poročila, novice, intervjuje, reportaže, kasneje sem postal tudi urednik športa. Tako sem imel pregled nad stroko in širino športa, a so me uredniki najbolj cenili zaradi navdušenja in zgodb iz sveta formule ena. Veliko sem delal tudi za televizijo, pozneje pa sem se vrnil k delu za revijo. Od začetka sem zraven pri reviji Avto fokus kot športni urednik, kar mi omogoča, da ostajam v stiku s formulo ena, a tudi s preostalimi avtomobilističnimi športi.  

Osemdeseta so bila obdobje bogatih tobačnih pokroviteljev, delali pa ste tudi z neprimerljivo večjega trga nekdanje Jugoslavije. Kakšni so bili takrat pogoji za delo?

V zlatem obdobju novinarstva v stari, nato pa tudi v novi državi so naše trge odkrili tudi oglaševalci iz sveta formule ena. Tako smo v dveh desetletjih tudi za naše novinarsko delo dobili precej podpore, kar je vsaj meni omogočilo pokriti stroške potovanj z dirke na dirko formule ena po skoraj vsem svetu. V najboljših letih sem poročal tudi z do 14 dirk letno, v zadnjem desetletju pa sem obiskal od osem do deset dirk letno. Lani je covid-19 to zmanjšal na minimalno raven.

Moja obletnica delovanja v svetu formule ena je posledica tega, da so se mi v mladosti hitro odprla vrata v takrat vodilni medij pri nas. Imeli smo stik s preostalim svetom tudi na področju avtomobilizma in novinarstva, pa tudi komercialnega razvoja formule ena in širjenja trga. Treba je vedeti, da je bilo nekoč v medijskem svetu marsikaj drugače. Avto Magazin je na trgu nekdanje Jugoslavije prodal sto tisoč izvodov, od tega 30 tisoč v slovenskem jeziku.

Avtomoto Obnoreli so Jugoslavijo: za skrajno avanturo izbrali Slovenca

Zaradi epidemije covid-19 je danes na dirkah formule ena le še peščica novinarjev in fotografov. Foto: Reuters

V zadnjih letih je v formuli ena prevladoval Lewis Hamilton. Foto: Reuters Je postala formula ena tudi za vas način življenja?

Marsikdo spremlja dirke formule ena od daleč, najbolj zagrizeni gredo na dirke enkrat ali dvakrat letno, sam pa imam ta privilegij, da sem bil vsa ta leta redno zraven. Na stezi sem opazil marsikaj, česar se na televiziji ne vidi. V boksih sem bil blizu dirkačem, marsikaj sem spoznal iz govorice telesa, iz gest, mimike, nekaj od tega tudi posnameš, uloviš, marsikaj ostane kot izkušnja.

Marsikateri trenutek sem posnel, veliko jih je tudi ušlo, a to je del tega posla. Najbolj dragocena je osebna izkušnja, pa vsi vtisi in doživetja. Formula ena je velikanski cirkus, ki ves čas ustvarja svoje zgodbe, novice, dogodke. Ta cirkus je izpopolnjen - tako na področju komuniciranja, športa kot posla. Na drugi strani je to cehovska družba, ki je razdeljena po svojih področjih, pristojnostih, a ves svet formule ena postaja čedalje bolj sterilen, oddaljen in nadzorovan. To je pač "PR", ki usmerja in ščiti svoje superzvezdnike.

Omenili ste že epidemijo covid-19, ki je lani močno vplivala tudi na svetovno prvenstvo formule ena. Kako je vplivala na medijsko delo?

Do lani je bilo na vsaki dirki okoli 400 novinarjev in fotografov, zaradi covida pa so to omejili na 25 novinarjev in 24 fotografov ter partnerske TV-ekipe. Postopki so se zaostrili, stiki popolnoma omejili, vsaka ekipa je v svojem mehurčku. Večini medijev ne pustijo več dostopa na dirke. Ostal je le še določen krog, ki ima višji status, pa še med nami obstaja določena rotacija. Na vrsto lahko prideš za izbrane dirke, na katerih izberejo dodatnih deset fotografov. Na koncu je dragoceno, da si sploh zraven, pa čeprav v zelo omejenem obsegu.

Do lani je bilo na vsaki dirki okoli 400 novinarjev in fotografov, zaradi covida pa so to omejili na 25 novinarjev in 24 fotografov ter partnerske TV-ekipe.

Kakšne načrte pa imate za letos?

Letos bo nekoliko drugače, sam sem si rezerviral nekaj tradicionalnih dirk: Imolo, Barcelono, Monako, Avstrijo, pa na koncu Suzuko in Abu Dabi. Novinarstvo lahko preživi s pomočjo zgodb prek Zooma, a brez dostopa ni fotografije. Mnogo prvovrstnih fotoreporterjev je izgubilo dostop in s tem posel, za novinarje je vendarle lažje, so pa zgodbe zdaj tudi precej omejene. Dostopa v "paddock" ali bokse ni več, to pa je osnova številnih rumenih, sočnih, osebnih in športnih fotozgodb. Ostanejo pa nam zgodbe s steze.

Kakšen je sicer vaš delovni konec tedna na dirki formule ena?

Na dirki imam vedno svojo fotografsko rutino. Delam fotografije za zgodbe iz zakulisja, intervjuje, posnetke s steze, iz boksov, na sami dirki pa je napeto. Najprej sem v boksih, da posnamem priprave na štart, nato na štartni razvrstitvi, nato tečem do prvega ovinka, nato še na kakšen zanimiv ovinek, pa včasih nazaj v bokse na zamenjavo koles. Seveda ne smem manjkati na cilju, pa ob prihodu v "parc ferme", da ujamem veselje zmagovalca in žalost poraženca. Na koncu pa seveda posnamem oder za zmagovalce in mehanike, ki pospravljajo. Za revijo Avto fokus mi ni treba delati tako intenzivno, a občasno sodelujem s katero od tujih agencij. Za te pa je dobro, da imam čim več raznovrstnega materiala.

Foto: Getty Images

Jukič je bil del prve jugoslovanske odprave na nekoč sloviti Camel Trophy. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Ob toliko dirkah se vam je verjetno zgodilo tudi kaj nenavadnega.

Na dirkah sem doživel veliko tako prijetnih kot neprijetnih stvari. Z nekaterimi dirkači sem se celo dobro razumel, nekateri me niso prenašali. Jacques Villeneuve je poslal varnostnika, naj me odžene, Lewis Hamilton je nekoč do zadnjega trenutka pred štartom preverjal, da mu ne bi poškodoval sprednjega krila. Lauda je bil vedno džentelmen, Piquet šaljivec in podobno. Ker sem skakal čez ograje tam, kjer se ne sme, bi skoraj končal v zaporu. Na Portugalskem me je celo pridržala policija ...

Na koncu nič ne odtehta navdušenja, ki ga sprožita štart in silovito grmenje najhujših dirkalnih vozil na svetu. Pa tudi trenutkov, ko se po zapletu na stezi dirka razplete v zadnjih krogih in morda celo prav pred tvojim fotografskim objektivom.

Torej se zagotovo ne strinjate z domnevno nekaterih, da je moderna formula ena preveč sterilna in dolgočasna.

Dirke formule ena nikoli ne morejo biti dolgočasne. Tak občutek lahko dobi gledalec pred televizijo, v živo pa se vedno veliko dogaja. Včasih sem cinik z distanco, a se pogosto spomnim silovitosti, hitrosti, moči in nenehnega tveganja ter se zdrznem ob stezi. Še vedno me navdušujejo poteze mojstrov, pa čeprav to začutim le za trenutek. Takrat si dam duška, prosto pot navdušenju, ki je ostalo enako od mladih let.

Na koncu nič ne odtehta navdušenja, ki ga sprožita štart in silovito grmenje najhujših dirkalnih vozil na svetu.

Katera je vaša najljubša steza?

Najljubšega dirkališča ali ovinka nimam, so mi pa nekatere steze večni izziv. To sta lahko Monako ali Suzuka, enako doma se počutim v Avstraliji kot na Japonskem, v Italiji ali Braziliji. Spremljal sem več kot 300 dirk, v Braziliji in Avstraliji sem bil vsaj petnajstkrat, na Japonskem pa vsaj dvajsetkrat. Lahko bi ostal v katerikoli od teh držav, a me je vedno vleklo domov. Ne nazadnje imamo v Sloveniji skoraj idealno lego v Evropi za poročanje iz sveta formule ena.

Z izjemo Alonsa, Raikkonena in Vettla je večina današnje karavane formule ena zelo mlade. Kako spremljate menjavo generacij?

Sodobna formula ena se je precej na hitro pomladila, letos imamo še tri novince iz formule 2. Že Max Verstappen se zdi kot "star" dirkač. Res je veliko mladih, ki pa težko pridejo do izraza. Najprej je serijsko zmagoval Vettel, zdaj Hamilton. Ta piše absolutno zgodovino formule ena, ki je primerljiva le še s Schumacherjevimi rekordi.

Ko sem odraščal, je bil Juan Manuel Fangio desetletja nedosegljiv pojem sveta formule ena. Približala sta se mu Senna in Prost, nato Vettel, statistično sta ga prekosila Schumacher in Hamilton. Veliko je zelo dobrih in celovitih dirkačev, ki pa jim žal ne uspe ujeti in izkoristiti svoje priložnosti. Poglejte Fernanda Alonsa; po drugem naslovu svetovnega prvaka se je okrog njega vrtel ves svet, pa je potonil - najprej v dvoboju s Hamiltonom, nato z Vettlom, Rosbergom, Raikkonenom in znova s Hamiltonom. Kljub vsej svoji prebrisanosti in hitrosti tudi zdaj nima resnih možnosti za svoj zadnji poskus, kot je to, na primer, uspelo Laudi in Prostu.

To je Jukičeva zadnja fotografija Ayrtona Senne. Posnel jo je v Imoli leta 1994, tik preden se je Brazilec iz boksov odpeljal na štartno črto. Foto: Veljko Jukič Večno vprašanje - Senna ali Schumacher?

Senna bo večna in nedotakljiva tema starih ljubiteljev formule ena. Tako kot zgodbe o Taziu Nuvolariju, Albertu Ascariju ali Gillesu Villeneuvu. Za Senno nima smisla iskati primerjav, saj je bil tudi značajsko iz drugega časa in prostora. Od šampiona formule ena, ki je odšel na svojem vrhuncu, in epskega spopada z najboljšim mlade generacije. Obenem nas je opozoril, da so tudi največji junaki še vedno umrljivi. Leta 1994 sem bil v Imoli, na drugem koncu dirkališča - v ovinku Aque Mineralli. Nismo natančno vedeli, kaj se dogaja, a ob novici o Sennovi nesreči nisem bil zaskrbljen. Zdel se mi je nesmrten, zato je bil šok tisti večer ob uradni objavi njegove smrti še toliko večji, oseben, celo grozljiv.

Preboleli smo ga, a nikoli pozabili. Nezadržno prihajajo novi Schumacherji, Vettli in Hamiltoni. Vmes se je ubil Jules Bianchi, je pa Romain Grosjean lani v Bahrajnu preživel po čudežu. Seveda tudi ob veliki pomoči vse varnostne tehnologije. Formula ena ne žre več svojih junakov, le zavrže jih ali pa jim, podobno kot Alonsu, podari še življenje ali dve. Senna bo zame ostal neprimerljiv, enako tudi Schumacher. Hamilton bo tja še moral splezati, morda že letos.